Kisoro

Po cestah, ki jih veckrat odnasa voda in kjer se pogosto sprozajo plazovi sva cez hribe prispela do Kisora. Mesto lezi nad 2000m v kotu drzave, blizu meje z Ruando in Kongom. To je kraj od koder lahko vzames treking na okoliske vulkane ali pa za 500$ prezivis uro med gorilami v nacionalnem parku Mgahinga ali Bwindi. Ce pa nimas denarja pa lahko tudi drugace uzivas v krajih v okolici, ki jih primerjajo z Novo Zelandijo.

Poskusila sva preckati mejo s Kongom na mejnem prehodu Bujagana, kjer se je odvijala trznica. Vsi so govorili, da jo lahko prestopis brez stempilke v potni list, a so naju belokozca zal obrnili. A dogajanje na meji, kjer je pravzaprav le lesena rampa, je zelo zanimivo. Z lesenimi skiroji prevazajo robo cez mejo ter neclovesko porivajo tezke tovore po razriti in skalnati cesti.
Po cesti, ki je pravzaprav gradbisce sva se naprasena z motorjem vrnila nazaj v mesto. Od boda boda sva si sposodila motor in se vozila po okolici. Obiskala sva vasice, kjer Batwa pygmys zivijo v polivinilastih in iz smeti narejenih ''hisah''. Te so izselili iz gozdov, ki so jih spremenili v nacionalne parke in ti ljudje zal zivijo v bedi.
Na drugi strani hriba lezi jezero Mutanda. Ob njem je eko-camp, od koder je lep pogled na jezero, okolico in vulkane. Na polotoku je safari s kacami, ki je popularna turisticna atrakcija.
Zdi se, da je mesto Kisoro cisto oddaljeno od vsega ostalega, saj niti v mestu ni asfalta. Kljub temu pa je ogromno prenocisc, turistov pa bolj malo.

Po dveh mesecih pocasi spoznavava afrisko zivljenje. Res da so ljudje navajeni na pocasen ritem a ogromno je tistih, ki delajo zelo tezko delo. Problem je, da nimajo strojev, ki jih tako ali tako nebi znali uporabljati, zato vse delajo rocno. S kladivom tolcejo skale v pesek, rocno zagajo les, z macetami kosijo velike povrsine travnikov in vse tovorijo na kolesih ali na glavah. Tudi zenske z otroki na hrbtih delajo tezka dela. Zato tudi midva ze ves cas vse pereva na roke, saj niti v velikih hotelih ni pralnih strojev.

A Afrika je zanimiva in nama je vedno bolj vsec.
Pocasi zapuscava Ugando in se veseliva naslednje drzave.

Lake Bunyonyi

Po devetih urah cakanja sva koncno sedela na busu. Na poti skozi najlepsi del Ugande spoznas, zakaj ji pravijo biser Afrike. Vse je zeleno, obdano s hribi in jezeri. Preckala sva ekvatorsko crto in se peljala mimo vecih nacionalnih parkov. Ob cesti so nas spremljale razlicne zivali ter zanimivo rastje. Pozno zvecer sva prispela do mesta Kabale. Tam sva prenocila v popularnem hostlu Edirisa. To je organizacija, ki jo je ustanovil Slovenec in danes skupaj z Anglezi in Nemci pomagajo otrokom.

Naslednji dan sva pot nadaljevala do jezera Bunyonyi. Na drugi strani hriba se odpre velicasten razgled na jezero z 29 otoki in polotoki. Pogled na terasaste hribcke in obdelana polja je nekaj posebnega.
Sobota je bil dan marketa v oddaljenem Kiyevu. Vzela sva turo s colnom in obiskala ta market. Vsak s svojim kanujem pripelje svoje pridelke, ovce in koze ali pac sebe. Posebnost pa so ljudje Batwa pygmys, ki sicer zivijo v gozdovih. So manjse rasti in ne poznajo normalnega zivljenja, zato radi zaplesejo za denar ali pa jim lokalci dajo hrano. Ustavila sva se tudi na drugih otokih, med katerimi je najbolj popularen otok Bushara. Na njem je bil 1994 odprt prvi rezort na jezeru in se danes ga vodi cerkev. Zasluzek gre za sole in sirote, ki jih je zaradi aidsa in drugih bolezni ogromno po vsej Ugandi. Tudi Edirisa ima tu dve soli, v katerih delajo tudi prostovolci in poleg ostalega otroke ucijo plavati, saj jih veliko umre, ko v nevihtah padejo s kanujev.
Spati je mozno na vecih otokih in tudi na celini v vasi Rutinda. Spoznala sva lokalce, ki pa so bili ves cas pijani. Pravijo da ni problem, saj pijejo le ob petkih in ponedelkih, ko je tu trznica in v soboto ter nedeljo, ko je vikend:) V majhnih temacnih in zadusljivih luknjah pijejo bananin gin ter doma zvarjeno pivo, ki ga tocijo v literskih loncih.

Zanimiva je bila enourna hoja med vasicami in pasniki, da sva prispela do najlepsega razgleda na jezero. Ob poti otroci s kantami na glavah nosijo vodo, pastirji pasejo zivino ter vsi mimoidoci prijazno pozdravljajo z ''How are you?'', ceprav vecina niti ne ve kaj to pomeni.

Jezero Bunyonyi je tretje najglobje jezero na svetu in najlepse v drzavi. Kraj za relaksiranje, veslanje iz otoka na otok ter uzivanje v mirnem okolju. Tu sva se razvajala v odlicnem rezortu ter jedla najboljso hrano do sedaj. Specialiteta so skampi iz jezera, ki jih pripravljajo na razlicne nacine.

Fort Portal

Fort Portal je obdan s hribi in gorami Rwenzori. Samo mesto ni nic posebnega. Na hribu nad njim stoji palaca Tooro kralja Oya. Najmlajsi kralj na svetu je leta 1995 s tremi leti prevzel kraljevski naziv. Uganda sicer ni kraljevina a ima stiri kralje, ki so to le simbolno zaradi kulture.

Okolica mesta je bogata z naravo, vse je zeleno in zemlja je rodovitna. Najbolj uspevajo banane, ki so nepogresljive na ugandskem meniju. Matoke oziroma banane jedo za zajtrk in kot prilogo ob vsaki jedi. Zanimivo je kako prevazajo sope banan na kolesih. Vcasih neverjetne kolicine, ko teza preseze 100kg porivajo na kolesih v hribe in doline, da prispejo do trznice. Odlicno uspeva tudi caj in okoliski gricki so posejani s plantazami.
Z motorjem sva prevozila vsa okoliska vulkanska jezera. Teh je sest in vsak zase je nekaj posebnega. Obdani so z gozdovi in ob vsakem je mozno prenociti. Vozila sva se po gorskih vasicah, ki lezijo na 2000m in opazovala zanimivo zivljenje lokalcev. Obiskala sva tudi vhod parka Kibale, kjer je za 120$ mozno videti simpanze v naravnem okolju. Teh zal nisva videla so naju pa ob cesti spremljale druge vrste opic. V okolici je se vec nacionalnih parkov a cene so povsod visoke, ceprav nizje kot v Keniji in Tanzaniji.
Vsako sredo se v vasici Mugusu dogaja najvecja trznica v tem delu. Ljudje iz okoliskih hribov in tudi iz Konga tu prodajajo rabljena oblacila, zivo in viseco zivino ter vse kar pridelajo.
Za naslednje jutro sva rezervirala bus do mesta Kabale. Zgodnje vstajanje je bilo zaman, saj je bus, ki bi moral priti ob 6h zjutraj na koncu prispel ob 3h popoldan.

A vendar... to je Afrika. Z vsem se moras sprijazniti, se uziveti v njihov ritem in se enostavno ne smes sekirati:)

Ssese islands

Otocje Ssese setavlja 84 otokov, ki lezijo na jezeru Victorija. Najbolj poseljen in obiskan je otok Buggala, kamor zadnja stiri leta vozi nova barka iz vasice Nakiwogo v blizini Entebb.

Potrebujes le tri ure in ze si na najlepsih ugandskih plazah.
Ob prihodu v pristanisce kot postrojeni stojijo delavci rezortov in kampov ter brez besed in tezenja s tablami v rokah vabijo k sebi. Izbrala sva kamp, ki ga vodi nor nizozemski par, ki se tu isce ze 16 let. Eko-camp z elektriko na soncne celice sicer vodita a vsa dela opravljajo lokalci. Kuhajo odlicno hrano in se posebej dobra je riba Tilapija. Na otoku je tako edina industrija, ki se ukvarja z lovljenjem in predelavo teh rib.
Otok je hribovit, zelen in na njem zivi ogromno vrst zivali se posebno opic in ptic. Je redko poseljen in najvecja je vas Kalangala, kjer je tudi posta, banka in bencinska crpalka. Gozdovi so nedotaknjeni in razgledi na bliznje otoke so cudoviti.
Slaba stran pa je revscina in visoka okuzenost z aidsom. Ljudje zivijo v bedi in umazaniji v hisah z zemljo po tleh na sebi pa nosijo prevelika in strgana oblacila. Elektrike na otoku ni in redki si pomagajo z generatorji ali soncno energijo. Tako sva najine baterije polnila v sopu, ki se ukvarja s polnjenjem na celice.

Ko pa je bil na sporedu nogomet se zivljenje v vasi ustavi. Vkljucijo generatorje, pobirajo vstopnino in v ''drvarnicah'' ob majhni televiziji napeto spremljajo ligo prvakov. Takrat je se boda boda motorista tezko dobiti le capatarji si manejo roke.

Otoki Ssese so zaenkrat malo obiskani, zato pa toliko bolj posebni in zanimivi.

Kampala & Entebbe

Glavno mesto Ugande je poznano kot mesto sedmih gricev. Center je Nakasero Hill, kjer vlada totaln kaos. Pol prometa, slabega zraka in ljudi. Vsepovsod trznice in soping centri na afriski nacin. Tudi tu je veliko Indijcev, prihajajo pa tudi Kitajci. Ti gradijo svoje centre , uvazajo svoje izdelke in konkurirajo Indijcem.

Pogledala sva si parlament in park neodvisnosti. Skoraj bi se izgubila med labirintom trznice Owino, ki je res ogromna. Prodajajo rabljena oblacila in obutev, ter ti po zelji zasijejo obleko. Ogromno trgujejo z arasidi, ki jih prebirajo ter meljejo v arasidovo maslo. Poleg vsega drugega pa je nama vsec, da imajo ogromno sadja, se posebno socnega ananasa, ki ti ga olupijo in narezejo za 30 centov evra. To naju resuje, saj je hrana vedno enaka. Jeva ze tisto, kar doma nebi in vesela sva, ko vidiva pecenega piscanca ali da je hrana vsaj topla.

Ob jezeru Victorija, najvecjem v Afriki velikem za tri in pol Slovenije, sva se v mestu Entebbe oddahnila od velikega mesta. Sla sva na obalo jezera a naju voda ni ravno navdusila. Sprehajala sva se po okolici ter se pogovarjala z lokalci, saj vsi znajo anglesko. Entebbe je tudi kraj, kjer je edino mednarodno letalisce v drzavi.

Bujagali falls

Vsak s svojim boda-boda motoristom sva se po rdeckasti cesti z ruzakom na ramah odpeljala proti slapu Bujagali.

Ob slapu na cudoviti lokaciji sva si postavila sotor. Lezala sva v senci z razgledom na slapove in mogocno reko. Ob Nilu so majhne vasice, kamor sva hodila po sadje in capate, saj drugega zal niso imeli.
Tretji dan pa sva sla na raft. 27 km dolg spust po deroci reki, po slapovih in hitrih brzicah, kjer je nekaj od njih ocenjenih s stopnjo pet.
To je bil najboljsi in najbolj divji raft, kar sva jih dozivela.

Jinja

Cel dan presedanja po mini busih, prestop meje polne ljudi in ko sva mislila, da smo ze blizu cilja nas ustavi vojska. Nas voznik je ''svrecal'' robo iz Kenije, zato smo morali zapustiti kombi njega pa so aretirali. In spet... cakanje, da se napolni nov mini bus in da gremo naprej.

Prisla sva v drzavo, ki ji pravijo biser Afrike in to sva obcutila takoj. Ustavila sva se v mestu Jinja, ki lezi ob jezeru Victorija in je najbolj poznana po izviru Nila, druge najdaljse reke na svetu.
Vzelo nama je nekaj casa, da sva po poiskusu dvajsetih bankomatov razlicnih bank koncno nasla tistega, ki nama je dal denar. Takoj sva spoznala, zakaj je ta drzava vsem vsec, saj so ljudje resnicno drugacni. So ponizni in prijazni, drzava pa varna in zelo poceni. Zal so to ze pred mnogimi leti ugotovili Indijci in se tu zaceli naseljevati. Imajo svoje templje in so lastniki vecine super marketov, hotelov in vsepovsod delajo posel. Ugandci pa delajo kot ''suznji'', se jih bojijo in za svoje delo dobijo od 2000 do 5000 ugandskih silingov na dan (1eur/2900Ush).
Po mestu ni veliko restavracij a preden se znoci na vsakem vogalu stoji potujoca kuhinja. Na glavah prinesejo kuhano hrano, postavijo zar na oglje ter pecejo meso in ribe. Najvec pa je capatarjev, ki so specializirani za mastne capate z jajci, ki jih zavijajo v star casopisni papir.

Ne manjka pa piva in glasne glasbe se posebno ob vikendih, ko se povsod dogaja in po ulicah hodijo opiti lokalci.

Kisumu

Zapustila sva Tanzanijo in po dvanajstih urah voznje prispela v Kisumu. Prisla sva sredi noci in nato cakala v majhni cakalnici, dokler se ni zdanilo. Ceste so res obupne in povrhu tega se nas nori voznik, ki je med voznjo osvajal punce in nas premetaval po luknjah. Med preckanjem meja pa zanimivo barantanje z masajkami, ki so za svincnik ali kaj podobnega menjale nakit.

Kisumu je tretje najvecje mesto v Keniji in lezi ob jezeru Victorija. Nekdaj pomembno pristanisce, danes pa bolj umirjeno in prijetno. Hise so pisanih barv, center je cist, ljudje pa drugacni. Ni vec ulicnih tezakov in ogovarjanj iz vseh strani. Ljudje so mirni in prijazni, le vozniki koles imenovanih boda- boda te prijazno vabijo na svojega lepotca. Celo slikajo se radi in zato ne zahtevajo denarja.
Mesto Kisumu je tudi rojstno mesto oceta Baracka Obame. Obraz predsednika je na mnogih busih, majicah in drugod ter se pojavla tudi v Tanzaniji. Zdi se , da je Afrika ponorela ob izvolitvi temnopoltega predsednika in dala veliko upanje tudi njim.

Dogajanje se zacne ob osmih zjutraj in konca, ko se znoci. Le v barih se zbirajo moski, ki se ga nalivajo s pivom. Midva pa imava raje gin, ki ga kupujeva v plasticnih vreckah po deci in stane 20 centov evra.

Tarangire

Tretji dan nas je cakal se obisk nacionalnega parka Tarangire. Lezi v blizini jezera Manyara ob reki Tarangiri.Poleg drugih zivali je park poznan po velikem stevilu slonov, ki jih tu stalno zivi okoli pet tisoc in po drevesih Baobab, ki so najvecja v Afriki.

Okrog vseh teh parkov so naseljeni masaji. Zivijo v slamnatih hiskah, pasejo zivino ter ne vedo dosti o ostalem svetu. Poskusajo prodati njihov tipicni nakit in zahtevajo denar za fotkanje. So nomadi in pri njih vlada poligamija. Tako obstaja masaj, ki ima 30 zena in sto otrok, za katere je dal zgraditi solo.
Tu sva videla res prave masaje in ne tiste preoblecene, ki sva jih srecevala ob obali. Tisti imajo mobitele za pasom, govorijo vec jezikov ter prodajajo tradicionalne masajske izdelke.

Po treh dneh, 800 km in norih nepozabnih dozivetjih, sva prispela nazaj v civilizacijo. Ustavila sva se v Arushi, ki je tretje najvecje mesto v drzavi in center safari turizma. Tu je tudi nacionalni park v katerem je 4566m visok Mt Meru. V velikem in turisticnem mestu je bilo seveda se vec tezakov kot prej, zato sva si ga na hitro pogledala in se naslednji dan odpravila cez mejo.

Ngorongoro Crater

Ngorongoro krater je najbolj obiskana tocka v drzavi. Krater v katerem lezi jezero Magadi v njem pa ogromna populacija zivali. Tu sva videla leve, ki so se soncili nekaj metrov od avta, levinjo, ki je ujela zebro, bivole, ki so nas butasto gledali, skupine zebr in gnujev, ki so se igrale in teple med seboj. V tem parku vidis veliko zivali in na enem mestu vseh ''Big Five''.

Po celem dnevu voznje po kraterju sirine 20 km, bi tam lahko prezivel se vec casa. Zanimivo jih je opazovati in spoznavati, kako zivijo v naravnem okolju.

Prenocili smo v sotorih na robu kraterja na visini 2200m. S pogledom v krater in v upanju, da nas ponoci obisce kaksna zival. To se ni zgodilo, smo pa slisali zvoke in oglasanja zivali.

Lake Manyara

Cene safarijev v Tanzaniji so najvisje v celotni Afriki. Najceneje kar se da dobiti je okoli 100 evrov na osebo na dan, s tem da se spi v sotoru ali v sobah izven parkov. Seveda pa to ceno dobis, ce delis jeep se z drugimi.

Nasla sva agencijo, ki je obljubila, kot vse ostale, da ima par s katerim lahko delimo avto in stroske. Vesela, da greva, sva naslednje jutro komaj cakala, da pridejo po naju. Izkazalo se je, da ni nikogar in da sva sama, skupaj z voznikom in kuharjem. To nama je bilo se bolj vsec, saj sva imela veliko prostora in sva sama odlocala o postankih, fotkanju...
Odpeljali smo se proti nacionalnem parku Manyara.
Manjsi park lezi ob jezeru v dolini Rift. Je najbolj poznan po razlicnih vrstah ptic, posebni vrsti levov, ki plezajo po drevesih ter podvodnih konjih. Veliko je opic in ob jezeru je vse polno flamingov in drugih zivali. Imela sva veliko sreco, da sva videla leoparda. Stekel je pred nasim avtom, se ustavil in nas nekaj trenutkov opazoval.
Prenocili smo v bliznji vasici Mto Wa Mbu, ki v prevodu pomeni reka komarjev. Po vecerji sva se sprehodila skozi vas, posedela z masaji in opazovala lokalno sceno.

Moshi

Odmikava se od morja in po nocnem trajektu ter 555km prezivetih na busu prispeva pod najvisji vrh Afrike. Iz balkona najine sobe se vsako jutro in zvecer zjasni pogled na zasnezeni Kilimanjaro.
Moshi je kraj, kjer zivi ljudstvo Chagga in kraji okoli so znani po pridelavi kave. Prijetna klima in izhodiscna tocka na Kili ali safari so razlogi, da se tu ustavi veliko turistov. Veliko je agencij, ulicnih ''agentov'' ter nadleznih prodajalcev, ki hodijo ob tebi in tezijo.Tu ne prevladujejo vec muslimani, zato je veliko vec zabave kot v krajih prej. Ob glasni glasbi se zabavajo ob pivu in ginu, revnejsi pa se opijajo z domacim pivom in zganjem iz banan.
Z nabitim dalla-dalla sva po cesti, ki je v dezevni dobi neprevozna prispela v vasico Materuni. Z ''vodicem'' smo hodili po vaseh Shimbwe in Uru, med nasadi kave, banan, avokada... in prisli do najvisjega slapa v okolici Moshija.
Naslednji dan pa v Marangu, , ki je izhodiscna tocka najbolj popularne poti na Kili. Na vhodu v nacionalni park, sva se se enkrat prepricala, da so cene res astronomske. Drzava namrec vzame vec kot 500$ samo za vstopnino in spanje. Se enkrat toliko pa agencija za vse ostalo.
V vasicah nad Marangom sva hodila med tradicionalnimi Chagga hisami, se hladila ob potockih in slapovih ter uzivala ob lepih razgledih na zeleno pokrajino. V vasi pa je bila ta dan najvecja trznica v tednu. Zanimivi lokalci v pisanih oblekah so na glavah nosili svoje pridelke, ter tako zasluzili kaksen siling.
Po mesecu morja in visokih temperatur tukaj uzivava v naravi in isceva ugodno varjanto za safari.