Potovanja okoli kugle

Australian Open 2012

2012-01-19T06:55:00.004+01:00

Zgodaj zjutraj sva priletela v Melbourne. Nasproti sportnega parka sva si na zaru pripravila obilen zajtrk, potem pa zacela veliki teniski dan.

Imela sva sreco in ta dan na igriscu ujela ene najvecjih zvezd tenisa. V Rod Laver areni so se zvrstili Sharapova, Serena Williams, Djokovic in drugi. Navijala sva tudi na drugih vzporednih igriscih ter bila vesela zmage Srebotnikove v dvojicah.

Melbourne park pa ni le tenis. Je celodneven spektakel s koncerti, nagradnimi igrami sponzorjev in bari, kjer se malo pivo toci po sest evrov.

Po odigranih vseh tekmah tega dne in zanimivo prezivetem dnevu sva se ob polnoci vrnila nazaj na letalisce.

Cradle Mountain-Lake St Clair NP

2012-01-17T06:56:00.002+01:00

Iz Mt. Fielda sva z najbolj norim prevozom, staro pijanko in njenimi psi srecno prispela do jezera Meadowbank. Tam sva prespala in zjutraj pot nadaljevala proti zahodnem delu otoka. Spremljala naju je le prazna zelena pokrajina in po stotih kilometrih sva se zjutaj postavlajala sotor ob jezeru St Clair. Najvisje lezece in globoko jezero se nahaja v ogromnem parku Cradle Mountains. Po njem vozi tudi trajekt, ki pa ga zaradi dragih cen turisti bolj malo uporabljajo. Prehodila sva nekaj krajsih poti, opazovala Platypuse ter spet srecale kar nekaj strupenih kac, ki pa se ljudem hitro umaknejo. Od tu vodi tudi najpopularnejsi sedem dnevni treking, ki je edini placljiv in je bil v casu najvecje sezone razprodan.

Caka naju le se 190 kilometrska pot nazaj do letalisca in po osemnajstih dneh se poslavljava od lepega in odmaknjenega Tazija.

Mount Field National Park

2012-01-15T06:45:00.004+01:00

Mt Field je najstarejsi in tudi najbolj urejen park kar sva jih obiskala. Dobro oznacene poti vodijo mimo dezevnega gozda do vecih slapov med katerimi je tudi slavni Russel. Tudi ogromnih dreves ne manjka in med njimi naj bi bil z 99,6 metra tudi najvisji na svetu. Ciste reke sem privabljajo ribice, zato je muharjenje in lov na postrvi zelo popularen. Prehodila sva krozno pot od jezera Dobson, se povzpela do smucisca in hodila med vecimi gorskimi jezeri. V jasnem in vrocem dnevu sva po petih urah komaj cakal da se vrneva na cilj.

Mt Field je eden najbolj obiskanih parkov na Tasmaniji.

Hobart

2012-01-13T06:43:00.008+01:00

Po lepih in malo manj lepih nocitvah v sotoru naju je v glavnem mestu cakala postelja. Ce tudi sva se je veselila, nama je bilo po dveh dneh vsec, da greva nazaj v ''gmajno''. Hostli so namrec nabito polni Azijcev, ki s svojim jezikom preglasijo manjsinsko belo raso. Zal se zdi, da bo drzava v nekaj letih postala Azijo-Avstralia.

Hobart je obmorsko meto obdano z grici in goro Wellington, ki se dviga nad mestom. V poletnem casu je to mesto festivalov. Ta vikend se je zacel najvecji med njimi Mona Foma z otvoritvenim brezplacnim koncertom kitajske rock skupine.

Sobotno jutro seveda nisva zamudila marketa na Salamanki. Vzdolz obmorske ulice tradicionalno postavijo raznovrstne stojnice in ze stirideset let se tu srecujejo domacini in turisti.

Sprehajala sva se po najstarejsem predelu Battery ter ob morju, kjer je pristanisce, restavracije in lepi pogledi na mesto.

Otok Bruny

2012-01-10T07:48:00.009+01:00

Iz polotoka sva mimo glavnega mesta odsla na otok Bruny. Ujela zadnji trajekt ter kar z napisom v roki na njem nasla prevoz. Najprej po severnem - bolj praznem in kasneje do juznega otoka, ki jih locuje le ozek del imenovan vrat. Ustavila sva se v prvem kampu The Neck. Zakurila sva ogenj, si pekla klobasice in se zvecer ob njem grela.

Pogledala sva si Rt Queen Elizabeth, ki je 7 ur povratne hoje oddaljen od kampa. Zadnji del poti sva pesacila po vec kot 7km dolgem zalivu Adventure, prazni pesceni plazi, kjer so nam druzbo delale le ptice in valovi. Za konec pa sva se povzpela na razgledno tocko, kjer je ragled na dva zaliva in meja med otokoma.

Bruny je zelo prazen in na njem zivi le okoli 600 ljudi. V glavni vasi Alonnah imajo tudi solo, posto in policijsko postajo z enim policajem. Narava pa kot povsod na Tasmaniji tako edinstvena, da bi le slikal in gledal. Zares posebna in cisto drugacna Avstralija. Ne le narava temvec tudi ljudje. Odmaknjeni in posebni a prijazni ter odprti Taziji.

Nacionalni park Fortescue Bay & Port Arthur

2012-01-08T07:12:00.008+01:00

Za premik do nacionalnega parka Fortescue sva premagala 230km. Zadnih 12km nama je vzelo nekaj vec casa, saj gre za stransko slabo cesto. Ob dolgem zalivu postaviva sotor, naslednji dan pa ze zgodaj na pot do rta Hauy. Ob zalivu, nekajkrat gor in dol in po dveh urah na cilju. Razgledi na visoke prepadne pecine v katere se zaletavajo in penijo valovi. Sama, vzhajajoce sonce in neskoncna prostranstva divjine. Ob poti sva prvic srecala crno kaco Tiger, ki je kot vsaka na Tasmaniji strupena.

Po kosilu pa sva naredila s eno turo na drugo stran zaliva. Na plazi sva se skoraj zaletela v morskega leva. Pet metrov dolg slonji morski lev je priplaval na obalo, da tu umre. Po prehojenih se treh urah, ujetih zadnjih zarkih sonca in razgledih , sva le se padla v sotor.

Na tasmanjskem polotoku sva si ogledala tudi zgodovinsko mesto Port Arthur. Nekoc mesto kaznjencev, danes pa velik muzej na prostem. Zapori, cerkve, stavbe usluzbencev, vrtovi... z barko pa smo si ogledali se otok, kjer je bilo takrat pokopalisce .

Port Artur je ena najbolj obiskanih tock v drzavi in tudi mesto, kjer se je leta 1996 zgodila tragedija. Nek moski je na tem mestu pobil 35 ljudi in tam je park v spomin na zrtve.

Freycinet Nacional park

2012-01-06T06:53:00.009+01:00

Odstopava 70 km nizje do nacionalnega parka Freycinet, kjer sotoriva na plazi Frendly. Dolg zaliv z belim peskom in divjim zivalstvom, kjer naju vsak dan obiskujejo Wolebiti, ponoci pa Posmi.

Eden najbolj obiskanih parkov ima slavni zaliv Wineglass. Do razgleda in plaze vodi vec poti, midva pa sva izbrala pet urni krog, ki zajema se zaliv in divjo plazo Hazard.

Na razgledni tocki sva zaman cakala, da bi se nebo splavilo in da dobiva carobno sliko na hribovito zeleno pokrajino, kristalno morje in beli zaliv.

Napoved dezja za naslednji dan naju je ze zgodaj pregnala iz spanja. Ob cakanju, da prestopava 12 km makadamske ceste, ki se prikljuci na glavno, spoznava zanimiva nemska avanturista. V mesecu dni zelita s kajakom obveslati Tasmanijo, kar pomeni okoli 1500km. Tezave so le z vremenom, saj je Tasmanija v vseh letnih casih nepredvidljiva. V enem dnevu se namrec lahko zamenjajo vsi letni casi.

Zanimive zgodbe in dobra kava, ko nama ustavi francoski par. Veliko njih in pa nemcev po faksu oddide down under, kjer dela in potuje. Zaradi visokega dolarja je drugih turistov polovica manj kot leta prej, in le azijci so tisti, ki si ogledujejo teren, iscejo sluzbe in poseljujejo prazno Avstralijo.

Na Frendly Beach sva kampirala brezplacno in vse, vkljucno z vodo za kuhat je treba prinesti s seboj. Vsak pa mora imeti karto za nacionalne parke, ki je veljavna dva meseca in stane 30 dolarje na osebo.

Bay of Fires

2012-01-03T07:16:00.008+01:00

Postaviva se na cesto, napiseva destinacijo in v treh urah s tremi razlicnimi prevozi premagava 170 kilometrov. Praznina, praznina in se enkrat praznina. Ustaviva se v najvecjem mestecu St Helens. Ob nakupovanju ugotoviva, da so v odmaknjenih turisticnih delih cene se visje kot so ze tako visoke na glavnem otoku. Zato sploh vegetarijancem potovanje sem se bolj odsvetujeva, saj kilogram paprike stane deset eur, paradiznik pet, najceneje pa se dobi jabolka in hruske, ki so po tri evre za kilogram.

Se en hiter stop potem pa presenecenje. Ob cesti, ki vodi na odmaknjene plaze nama ustavi policaj. Povrasa kaj delava v najbolj vrocem dnevu tega poletja in nama ponudi prevoz. Razkazal nama je vec razlicnih kampov in odlocila sva se, da ostaneva v Cosy Corner.

Bele pescene plaze z veliki rdeckastimi skalami se razprostirajo po vsem severo vzhodnem delu otoka. Prehodila sva jih vse od Binalog Baya pa vse do Gardensov, se spotikala po porascenih poteh ter ujela nore razglede na rajske bele plaze.

Imela sva super vreme in odmaknjen koscek zemlje, kjer je z razgledom na ocean stal najin sotor. Brez vode, elektrike, telefonskega signala...le kopalnica s 18 stopinjsko vodo. Naju je malo treslo, Tasmanci pa so v njej uzivali.

Lauceston

2012-01-01T07:09:00.005+01:00

Po prekrokani noci sva na novega leta dan pristala na najmanjsi avstralski provinci-Tasmaniji. Majhna in se vedno tri in pol krat vecja kot Slovenija a z le pol miljona prebivalci.

Lauceston slavi po parkih, starih zgradbah in je drugo najvecje na otoku. Le nekaj ulic stran se zacne soteska reke obdana s stenami in ogromnimi skalami. Ob njej je urejenih vec pespoti, piknik prostori, bazeni... Najlepsa pot je speljana do pristanisca z dobro turisticno ponudbo in najboljsimi restavracijami.

V mestu sva se odpocila ter si nabrala informacij, opravila se zadnje nakupe za kampiranje, da lahko zacneva raziskovanje se tega dela Avstralije.

Sydney New Years Eve

2011-12-31T07:01:00.009+01:00

Ob prihodu v mesto sva bila presenecena, da je bilo vecino najboljsih raglednih tock ze zasedenih. Hitro sva nakupila nekaj pijace in suho novoletno vecerjo, nato pa kot tisoce drugih od petih popoldne cakala na spektakel vecera. Ob devetih nas je obsvetlil prvi ognjemet, ki je je bil krajsi in namenjem predvsem druzinam in otrokom. Se nekaj dolgocasnih ur in na skrivaj pitje vincka v nealkoholni coni se je ob polnoci le zgodilo. Velicasten in po vsem svetu znan ter z glasbo pospremljen ognjemet je otehtal dolgo cakanje.

V novo leto sva stopila 10 ur pred slovenskim ter kasneje zabavo nadaljevala v centru mesta. Brezplacni prevozi so naju kot tudi mnozice drugih razvozili na razlicne smeri mesta.

Prvi soncni vzhod v letu 2012 sva pricakala na plazi Manly in se pripravljala na popoldanski let proti Tasmaniji.

Ku-ring-gai Chase National Park

2011-12-26T06:54:00.008+01:00

Polne in drage sobe so razlog, da sva prednovoletni cas prezivela v nacionalnem parku, ki je od mesta oddaljen 30km. Imela sva sreco, da sva kljub stirideset minutni zamudi leta ujela zadnji trajekt, ki iz Palm Beacha vozi po zalivih.

V polnem kampu so bili vecinoma lokalci, ki se iz centra mesta umaknejo v naravo stran od mnozic ljudi. Mirni zalivi, zasidrane barke in zivali v naravnem okolju...rostilj ter "skatla" vina in uzivanje na plazicah. Iz zelenega raja sva v prvem sopingu ugotovila trditev mnogih drugih, da je Sydney se posebej drag in je trenutno v casu noro visokega dolarja najdrazje mesto na svetu.

Merry Christmas

2011-12-24T06:42:00.009+01:00

Danes, dan pred Bozicem, ko je zunaj 39 stopinj se pocasi opravljava na odhod. Pakirava zaprasene nahrbtnike in ob kozarcih vina prezivljava zadnje dni pocitnic v Somerton Parku. Caka naju spet zivljenje backpackerja in odkrivanje se drugih krajev divje Avstralije.

V ponedeljek letiva v mesto zabave in slavnega ognjemeta... vam pa zeliva, da lepo prazujete praznike na drugi strani kuglice.

Izleti z Gabrskovimi

2011-12-15T05:38:00.003+01:00

Zanimivosti in znamenitosti Adelaida ze kar dobro poznava, zato smo z njimi odkrivali se nekaj neodkritih koncev. Vedno lepi in drugacni so bili hribi v blizini kamor smo se peljali povprasat za delo in kasneje tudi na izlete. Razgled na doline in mesto z Mt. Lofty-ja je bil se vedno cudovit. Obiskali smo nekaj parkov in hodili do slapa v parku Morialta. Srecali smo tudi koalo v naravnem okolju, ki je ob cesti hitela na drevo.

Nedeljske popoldneve nama je najveckrat zapolnil Mauric. Obiskali smo ulicne sejme, si pogledali popularen film, se z ladjico peljali po reki Murray, ki je najvecja avstralska reka. Najveckrat pa smo se zabavali v lokalih ob pivu in zivi muziki. Prvo in zadnjo nedeljo smo obiskali slovenski klub. Tam smo vecerjali z nasimi izseljenci, ki so nama radi delili svoje zgodbe.

Vsi, ki Gabrskove poznate, pa dobro veste, da sva tukaj pri njih ob morju zelo uzivala. Premalo... a vendar vse kar lahko receva le je beseda HVALA.

Veceri...

2011-12-01T05:19:00.001+01:00

Prve dni sva bila dobrih idej, da bova veliko hodila. Zjutraj in zvecer. Jutranji teki so kmali postali preteklost pri vecernih pa sva kmalu dobila Mauricevo in Stefijevo druzbo. En drugega smo priganjali na vecerne sprehode. Izbirali smo razlicne kraje in verjeli, da bomo izgubili vago, ki pa je zaradi dobre kuharice sla le gor.

Najraje sva izbirala poti ob morju ali po plazi. Najveckrat med Kingston parkom in Glenelgom. Dnevi so se koncali s cudovitimi soncnimi zahodi, ki so nam postali vsakodnevni zakljucek dneva.

S kolesom po Adelaidu

2011-11-06T04:36:00.002+01:00

Preko oglasa sva ze naslednji dan kupila kolesa, ki nama jih je prodal prijazen zbiralec raznorazne krame. Se celade na glavo in cakalo naju je 30km poti nazaj. Prvi moment najprej po desni na kar sva hitro ugotovila, da bo bolje po levi. Varno sva prispela domov in se veselila dobrega nakupa.

Po urejenih kolesarskih poteh sva odkrivala mesto in okolico. Najljubsa in najlepsa je tura, ki pelje ob morju do Henley Beacha in naprej ob reki Torrens vse do centra Adelaida. Tudi druge poti so lepo oznacene in urejene. Svobodno sva odkrivala tudi druge skrite in odmaknjene dele. Kjub srecanju z ulicno svetilko in vrati avtomobila, sva z tezkim srcem kolesa prodala. Odpeljala sta jih Pakistanca in zdaj sva spet kot prej... greva rajzat pes naprej!

Na 80. letnico v Avstralijo

2011-11-04T04:26:00.005+01:00

Na presenecenje vseh sva sedla na "napacen" avijon in poletela proti Avstraliji. Ob 9 zjutraj sva z rjuho v roki stala na vhodnih vratih pri Gabrskovih. Izpolnila sva obljubo iz pred treh let, da se ob Rezini 80. letnici spet vidimo. Preseneceni in sokirani so naju prve minute gledali, nato pa sva ji se enkrat voscila in zazelela predvsem veliko zdravja. Nalili smo kozarce, ter se nasmejali vsemu, kar sva storila, da sva obdrzala skrivnost.

Negombo & Colombo

2011-11-01T23:28:00.005+01:00

Majhno mestece Negombo lezi 40 kilometrov iz glavnega mesta. Tu se ustavi skoraj vsak, saj je mednarodno letalisce le 7 kilometrov stran. Ob prihodu in iskanju sobe sva bila razocarana nad nesramnimi lokalci, ki so z vsiljivostjo in dvojnimi cenami oddajali slabe sobe. Po daljsem iskanju sva naletela na Cristija. Nekoc ribic, ki je na plazi "ujel" nemca Josefa, ta pa mu je kasneje zgradil hiso ter sobe v katere tudi sam prihaja. Na hisi zato visi njegova slika, na Cristijevih prsih pa je tetovirano njegovo ime.

Ta del otoka poseljujejo vecinoma kristjani in praznovanje 1. novembra praznujejo naslednji dan.

Odsla sva tudi v glavno mesto Colombo, kjer nama je prometna cesta vzela skoraj dve uri. Tam pa kaos in ulice polne ljudi. Pogledala sva si nekaj zanimivih angleskih stavb, nardila soping ter z Mc Donaldsem presekala pekoco hrano. Se zadnja noc in letiva proti Maleziji.

Mirissa beach

2011-10-28T12:08:00.008+02:00

Sredi popoldanskega naliva nama voznik pove, da smo prispeli v Mirisso. Prvo uro preziviva s prijaznim parom in dvema ovcarjema v dnevni sobi njihove hise.

Nato pa na lov za sobo te najpopularnejse backpackerske tocke. Prenocisca ob morju so zelo blizu glavne prometne ceste. Vse sobe so stisnjene in vsak lastnik se dodatno gradi. Takoj sva pogresala prostor, ki sva ga imela v Tangalle, vendar sva ze zvecer ugotovila, da se tukaj dogaja. Muzika in ohlajeno pivo za dober evro ti postrezeno na rajski plazi polni palm ... kaj se hoces boljsega?

Veliko mladih tu ostane vec dni, srfajo in se zabavajo. Ob vecerih pred "restavracijami" postavijo stojnice z morskimi dobrotami. Izberes kar zelis, se dogovoris za ceno in cez nekaj casa je ze na tvojem krozniku.

Na drugi strani ceste je nekaj malih trgovinic, lokalne restavracije in tudi cenejsa prenocisca. Za zajtrk hodila na caj in mastne ocvrtke, spoznavala vsakodnevne lokalce te umazane gostilnice.

Pogledala sva si tudi zgodovinsko mesto Galle, kjer je lepo ohranjen stari del mesta in ga varuje obzidje. Tam so tudi muzeji, veliko zgodovine razlicnih kolonizatorjev, prijetni kafici...

Tudi brivec je pokazal svoje sposobnosti moskega strizenja. Najprej stizenje, nato britje z posebnim razkuzevanjem na koncu pa se masaza glave, ki jo je nato prenesel se na vrat, hrbet... veliko smeha in zabave za nizko ceno in malo napitnine... pa ni bil tako svoh:)

Dnevi so hitro minili in ze sva spet sedela na starem busu, ki naju je popeljal mimo mnogih rezortov zahodnega dela otoka vse do mesta Negombo.

Tangalle

2011-10-26T11:30:00.004+02:00

Z divjim voznikom, ki je za lepsi dan zvecil betelove liste in bil zato malo ''zadet'', smo drveli proti morju. Avtobus kot vsak, okrasen z verskimi podobami bogov, glasna lokalna glasba in nabito poln.

Na glavni postaji Tangalla izstopiva, ko se zgodi prvic, da naju nekdo prepricuje da je ''njegov '' hotel najboljsa opcija. Ne zmeniva se dosti in odpeljeva se prosti izbrani lokaciji.

Ob dolgem - neskoncnem zalivu je veliko moznosti prenocisc in zanimivo je, da jih je veliko v lasti tujcev.

V senci raznovrstnega razstlinstva ob zvokih morja in s pogledom na valove sva na verandi prezivljala dneve. Prehodila sva velik del zaliva ter obcudovala divjo plazo. Vecere pa v sosednem rasta baru ob Lion pivu pri nemsko-srilanskem nastopacu.

Mesto pa ravno prav oddaljeno za sprehod, poceni restavracije ali trznice, kjer se z lokalci zapleteva v vedno enake pogovore. Hy... from from... married... children... how Sri Lanka?? Sri Lanka GOOD?? good?? BY!! Vedno znova se nasmejeva, saj so po opravljenem ''pogovoru'' srecni tudi oni. Kjer je turizma malo so ljudje izjemni. Zavedajo se , da je turizem pomemben. Imajo veliko lepega in zanimivega in ce bodo tudi ljudje ostali taki, bo turizem z leta v leto narascal.

Ella

2011-10-25T07:00:00.002+02:00

Bogata pokrajina, zelena in gorata, grmicki caja in kave, palme in kasneje borovci, doline in gricki, reke in neskoncni razgledi... Skozi okno vlaka, v druzbi prijaznih Srilancanov, skoraj cel dan do hribovske vasice Ella.

Pes poti do razgledov, med katerimi sva obiskala mali Adams peak in pa vasice, kjer so nekateri praznovali Divali, ki je eden najvecjih hindujskih praznikov.

Ceprav prevladujejo singalisti oz. budisti, so povsod tudi manjse skupine hindujcev. V hribe so jih naselili ze anglezi, kot obiralce caja.

Najbolji cas za obisk otoka je od januarja do aprila in ker naju preganja vsakodnevni popoldanski dez se kaj hitro odpraviva naprej iz tisoc metrov nadmorske visine na nulo.

Kandy

2011-10-23T06:52:00.000+02:00

Umaknjeno, najpomembnejse mesto hribovite notranjosti je zgrajeno ob umirjenem jezeru v dolini, ki jo obkrozajo hribi. Zaradi lege v notranjosti in 500 m nadmorske visine je tu drug svet.

Tempelj, kjer castijo sveti zob Bude je kot romarsko svetisce budisticnega ali singalisticnega naroda.

Zabaven star del mesta, pol trgovin, slascicaren in gostilnic s tipicno hrano pa je vedno poln ljudi in turistov, ki tega kraja nikakor ne izpustijo.

V blizinji vasici Pinnawela je sirotisnica, kjer drzava skrbi za vec 50 ostarelih ali zapuscenih slonov. Vsako jutro jih pospremijio do reke, kjer uzivajo v namakanju in hranjenju. Super tocka za turiste, ki tu lahko poskusijo tudi jahanje in kopanje malih in velikih slonov.

Sigirya & Dambula

2011-10-22T06:45:00.001+02:00

Sigiriya je majhna vasica sredi zeleno porascene dzungle, kjer se dviga spektakularna skalna trdnjava imenovana Levja skala. Za eno najvecjih atrakcij Sri Lanke je treba odsteti 30 dolarjev, kar je v primerjavi z ostalimi nizkimi cenami veliko. Na vrhu 200 m visoke skale so nekoc postavili palaco. Do nje vodijo kraljevi vrtovi in bazeni. Razgled z vrha je osupljiv.

V bliznjem mestu Dambula pa so znameniti templji v jami v katerih so shranjene podobe in upodobljeno Budino zivljenje. Ogledala sva si le vhod, kjer naj bi stal tudi najvecji budin kip na svetu.

Sprehajala sva se po mestu in obiskala trznico, kjer so nama brezplacno dali sadje in se prijazno nasmihali in nastavljali pred fotoaparat. Vau... honday!... presenecena nad cudovitimi ljudmi!

Uppuveli beach

2011-10-19T06:23:00.001+02:00

Spocita in pripravljena, da ''razdreva'' otok, sedeva na avtobus za Trincomalee. Ob prihodu presenecena opaziva jelena, ki hodi po avtobusni postaji, potem pa ustaviva drvecega tuk tuka, namenjena v vasico Uppuveli.

Prijazna majhna vas ima veliko ponudbo prenocisc in vse je v rokah lokalcev. Dolge pescene plaze in ogromno palm daje kraju svoj car. Jutro zacneva s pogledom iz terase na plazo ter ribice, ki so z velikimi mrezami po vec ur na kopno vlekli svoj ulov. Zajtrkujeva pekoce ocvrtke in najveckrat presladek caj, ki ga v "cisti" lokalni gostilnici pripravlja prijazen moski.

Obisceva tudi plazo Nilaveli, kjer je postavljenih le nekaj resortov, sicer pa veliko praznih parcel, ki se cakajo na bogate vlagatelje. Lokalnega zivljenja na plazi skorajda ni, zato je bolj cista in slavi kot najlepsa na tem delu otoka.

V mestu Trincomalee je vec hinduisticnih templjev, saj sever otoka poseljujejo vecinoma Tamilci (hindujci). Mestne plaze so polne pisanih colnov, da se komaj da hoditi mimo. Moski v senci igrajo remi, zenske in otroci pa se druzijo za sebe. Radi se slikajo in nihce ne zahteva za to denar. Tudi vsiljivih prodajalcev ni. Pustijo te pri miru, le opazujejo in s spostovanjem pozdravljajo.

Kljub temu, da imajo morske hrane veliko, sva komaj nasla lokalno gostilnico, kjer so pripravljali kalamare in ribe v omaki.

So pa profesionalci v pripravi Kotu, ki je mesanica naseklanih rotijev z zelenjavo in po zelji tudi z mesom. Ker je za sladico vedno prostor v zelodcku ga zapolniva s Koppo - kokosovo palacinko.

Severni del je ze zajela dezevna doba in vsak vecer dezuje, dnevi pa so soncni a soparni.

Opazne so se posledice cunamija, ki je otok prizadel decembra leta 2004. Veliko his je ostalo brez streh ali pa so bila povsem unicene. Pomoc svetovnih organizacij je se prisotna in seveda zelo potrebna.

Praznovala sva tudi postaranje in si zato veckrat privoscila razvajanje v masaznem ayurvedic centru. Sicer sva zelela skociti pod vodo, vendar potapljanje v tem casu ni najboljse, zaradi slabe vidljivosti in premocnih tokov.

Slovenija - Sri Lanka

2011-10-16T06:05:00.005+02:00

Potovanje sva zacela se v noci, ko sva v Ljubljani sedla na vlak proti Dunaju. Iz soncnega dopoldneva sva pristala v dezevnem Istanbulu. Bolj za salo, kot da bi res verjela, sva povprasala za zamenjavo leta. Po nekaj urah cakanja sva namesto cez tri dni ze letela v emiratski Sharjah. Zaradi zamude se nama ni izplacalo vloziti prosnje za vizo (40 eur in najmanj 4 ure cakanja), zato sva enajst ur prezivela na letaliscu. Ob zvokih dzamije in arabske hrane sva ubijala cas preden sva poletela na Sri Lanko.

V zgodnih jutranjih urah sva pristala v Colombu. Takoj sedla na tuk - tuk in kmalu za tem ze pila caj ter zobala masne ocvrtke v lokalni restavraciji. Zdelo se je, kot da sva se izstrelila na ta otok.

Vse je bilo, kot da sceno ze poznava. In res, primerja se lahko z Indijo in Burmo. Ljudje so sicer na videz cisti indijci, vendar jih je zlahka lociti po nacinu govora.

Iz bliznjega mesta sva z vlakom za 250 Rupi (1eur - 150 RS) v 4 urah prispela v Anuradhapuro.

Utrujena sva si mesto ogledala s prijaznim voznikom tuk-tuka, ki naju je popeljal med templji te starodavne prestolnice.

Znocilo se je ze ob 6h in ne kaj dosti kasneje, sva ze spala ter nadoknadila casovni zamik in izgubljene ure na letaliscih.

Barcelona

2011-07-22T11:16:00.003+02:00

Basque Country ''Amigos''

2011-07-19T11:05:00.000+02:00

Basque Country

2011-07-17T08:50:00.000+02:00

Arnedillo & La Rioja

2011-07-14T17:53:00.000+02:00

Hendaye & Biarritz (France Basque)

2011-07-10T17:21:00.000+02:00

Pamplona - San Fermin 2011

2011-07-06T12:05:00.006+02:00

San Sebastian

2011-07-05T11:30:00.000+02:00

Valencia

2011-07-04T11:21:00.002+02:00

Florianopolis & Santa Catarina

2011-03-15T20:13:00.006+01:00

Floripa, kot mestu pravijo je najbolj rastoče in popularno na jugu Brazilije. Turizem prinaša veliko denarja kar je vidno po visokih cenah in kvalitetnem življenju ljudi. Našel sem si posteljo za dvajset eurov v starem delu mesta in se z odličnimi busi vsak dan odpeljal na različne dele Santa Catarine. Otok ima kar 42 čudovitih plaž med katerimi so tudi za nudiste. Pogledal sem si nekaj krajev med katerimi sta najlepši plaži Mole in Lagoinha de Este. Dnevi so prehitro minili in že sem sedel na nočnem busu proti Sao Paulu.

Sklenil sem krog in bil spet na začetku poti po Južni Ameriki. Še zadnji dan sem preživel v centru mesta med mnogimi japonskimi emigranti, ki so delili cvetje za spomin na žrtve v Fukušimi. Meni pa je po glavi hodila le misel o nepozabnem potovanju in o srečnem povratku med domače ter na tekmo v smučarskih poletih v dolini pod Poncami.

Punta del Diablo

2011-03-13T19:27:00.004+01:00

Punta del Diablo je poznan kot eden najbolj popularnih popotniških placov v državi. Kraj se je iz male ribiske vasice razvil v turistično točko za mnoge Argentince in Urugvajce. Sem predvsem prihajajo srfarji, ki lovijo valove na različnih spotih in tudi za kopalce je poskrbljeno na mnogih plažah. V okolici je zanimiv ogled nacionalnega parka Santa Teresa, kjer lahko kampiraš na osamljenih plažah, vidiš različne živalske vrste in uživaš v norih sončnih zahodih.

Žal že odštevam zadnje dni in na mejnem prehodu Chuy čakam na avtobus do brazilskega mesta Pelotas.

Cabo Polonio

2011-03-11T18:41:00.006+01:00

Cabo Polonio je zaradi odmaknjenosti in lege najbolj poseben kraj v Urugvaju. Do rta lahko pešačiš osem kilometrov ali kot večina vzameš prevoz z kamioni, ki vozijo po peščeni cesti. Po pol urni divji vožnji sem prispel v hipijevski raj, kjer ni elektrike, vode in tudi policije ter zdravstva. V sezoni predvsem januarja in februarja je Cabo poln turistov in težko najdes prazno posteljo. Mnogi mladi uzivajo na plažah in norih zabavah, kjer tudi ne manjka raznoraznih opojnih substanc.

Spoznal sem super druzbo iz Montevidea ter z njimi uzival v soncnem vikendu in zabavah do jutra.

Montevideo

2011-03-10T18:08:00.007+01:00

Montevideo je glavno mesto Urugvaja v katerem zivi vec kot polovica prebivalcev te majhne drzave. Prijazni Urugvajci zivijo za nogomet in karneval, ki se vsako leto odvija najdlje na kontinentu. Pogledal sem si stadion, ki je gostil svetovno prvenstvo leta 1930, trznico s starinami in naredil nekaj fotk slavnih stavb glavnega mesta.

V mestu sem ostal le dan, se prepričal o dražjih cenah predvsem hrane ter razmišljal kako bom čimprej poležaval na plažah Atlantika.

Buenos Aires

2011-03-05T20:08:00.010+01:00

Ob polnoči sva priletela v ogromni Buenos Aires in se odpeljala do prijatelja Martina, ki zivi 20 km iz centra v predelu Lanus. Tam naju je ze cakal asado, hladno pivo in dobra druzba.

Buenos Aires je kulturna prestolnica Latinske Amerike, zabave ter nocnega zivljenja. Pogledala sva si predele San Telma, La Boco, slavno pokopališče Recoleta, Plaza de Mayo ter druge.

Seveda sva obiskala tudi nogomentno tekmo med ekipama Lanus in Banfield in bila v centru navijačev in norega vzdusja. Argentinci zivijo za nogomet, asado (roštilj) in tudi za karneval, zato sva si ga pogledala v mestecu Gualeguaychu, kjer je najslavnejsi v drzavi. Povezala sva se tudi z slovensko druzino Podržaj, ki so nama mesto še bolj približali, pokazali slovenski dom ter peljali v mestece Tigre, ki je popularna turisticna točka ob vikendih.

Hitro so minili dnevi in spet sem sam pot nadaljeval z trajektom čez ogromno reko Rio de la Plata do urugvajskega mesta Colonia del Sacramento.

Ushuaia

2011-03-01T19:44:00.005+01:00

Zjutraj sva prispela do mesta Rio Gallegos in spet naju je čakala celodnevna voznja do najuznejsega mesta na svetu. Preckali smo Magellanov preliv in prispeli na Ognjeno zemljo, ki je polovica v lasti Čilencev. Prestopili smo mejo in se 200 km vozili po makadamski cesti, nato pa spet nazaj na ozemlje Argentine. Ves cas nas je spremljala prazna pokrajina le kaksne osamljene hise in pasniki. Zvecer smo prispeli v mesto na koncu sveta, ki lezi med gorami in oceanom.

Naslednji dan sva se zbudila v jasno jutro in se takoj odpravila na ledenik Martial odkoder so bili nori razgledi na mesto in kanal Beagle. Tudi druge dni sva imela sreco z vremenom tako da je bil obisk nacionalnega parka Tierra del Fuego nekaj posebnega. Hoja ob morju in jezerih ter opazovanje drugacnega rastja in zivali so posebnost tega dela sveta.

V mestu sva se tudi pozanimala za 11 dnevno plovbo proti Antarktiki, ki last minute prodajajo za 3500 usd a zal nimava casa, saj naju ze caka avijon proti glavnem mestu.

El Calafate

2011-02-28T17:03:00.007+01:00

Calafate je eno najbolj turisticnih mestec v drzavi. Pred 10 leti se je z odprtjem letalisca turizem še povecal in tudi vedno več ljudi se preseljuje sem. Glavna ulica ponuja vse mogoče in cene so dražje kot pri nas. A za mnoge turiste denar ni ovira, saj se 80 km od tu nahaja ena najvecjih atrakcij v Argentini. Pogledala sva si sloviti ledenik Perito Moreno, ga opazovala z ladjice in tudi iz mnogih urejenih razgledov. Res je neverjeten obcutek kot imaš pred seboj 60 metrov visoko ledeno steno. Ledenik ves cas poka in zanimivo je opazovanje lomljenja ogromnih ledenih kosov, ki padajo v jezero Argentino.

Nepozaben dan sva zalila skupaj z Japoncem Tako in se sredi noči spet usedla na avtobus proti mestu Rio Gallegos.

El Chalten

2011-02-25T18:14:00.003+01:00

Vzela sva avtobus coche cama (postelja) in cakalo naju je 26 ur voznje do El Calafateja. Vedno bolj smo se pomikali juzno vec je bilo praznine. Vozili smo se mimo mnogih crpalisc nafte in do vecera prispeli do obmorskega mesta Comodoro Rivadavia. Od tu pa se celo noc do mesta Rio Gallegos, kjer smo zjutraj zamenjali bus do El Calafateja. V mestecu sva prezivela le nekaj ur in se odlocila, da se še isti dan premakneva v vasico El Chalten, ki lezi v blizini jezera Viedma.

Zjutraj sva se zbudila v jasno jutro in podala sva se proti nacionalnem parku Los Glaciares. Ustavljala sva se ob vecih jezerih in razglednih tockah in imela nore poglede na na verigo hribov Fitz Roya. Popoldne se je pooblacilo a sva se vseeno povzpela do Lagune de los Tres. Vrnila sva se nazaj in nasla koco za plezalce. Odprla sva slavni Fernet in si odpocila po naporni hoji. Mimo sta prisla tudi makedonski par in skupaj smo nazdravili na bivso Jugo, na prvo srecanje turistov iz te drzave in na njen uspeh. Ona je nekaj dni nazaj kot prva Makedonka stala na vrhu Aconcague.

Prespala sva v kampu in se zjutraj odpravila proti gori Cerro Torre. Bilo je oblacno in zacelo je rositi, tako da sva se z drugimi pohodniki vrnila nazaj v vas. Mnogo turistov je zaman cakalo v vasici, saj je bila napovedan dez za naslednje tri dni. Lokalci so nas tolazili, da to je Patagonija jezni turisti, ki so se prestavlali po sobah in barih pa so rekli, da je to Puta-gonija:)

El Bolson

2011-02-23T17:58:00.005+01:00

Zjutraj sva se na postaji v Barilocheju dobila z Mihom in kupila karte proti El Bolsonu.

Dobri dve uri in ze sva bila v malem hipijevskem mestecu na severu Patagonije.

Bolson je znan kot center artesanije, pridelovanja sadja in po pivovarnah. Takoj sva morala to poizkusiti se posebej pivo z okusom cilija ter z okusi razlicnih vrst sadja. Mimo sta prisla spet kolega Argentinca in skupaj smo morali nazdraviti ponovnem srecanju. Povabila sta naju zraven in odpravili smo se po okolici tega zelenega mesteca. Pogledali smo si reko Azul, slap in hribcek, kjer je znana tocka Cabeza del Indio odkoder je najlepsi razgled na dolino.

Naslednji dan sva na hitro preletela popularno in drago trznico artesanije in se odpravila na maratonsko voznjo v osrcje Patagonije.

Bariloche

2011-02-20T17:38:00.007+01:00

Bariloche je najbolj turisticno mesto v Argentini. Lezi ob jezeru Nahuel Huapi in tudi nacionalni park se tako imenuje. Mesto obdajajo visoki hribi, jezera in gozdovi, tako da sem se pocutil kot v Sloveniji. Ponujajo vse vrste aktivnosti, ki pa zaradi mnogih domacih in tujih turistov niso poceni. Pozimi zapade veliko snega in sem prihajajo smucarji iz celega sveta.

V centru mesta je velika turisticna ponudba predvsem restavracij z ogromnimi zrezki in cokoladnice, ki so znane po vsej drzavi.

Naredil sem popularen trek Circuito Chico, kjer sem hodil med mnogimi jezeri, samotnimi zalivi s pogledi na gore in divjo pokrajino. Popoldne sem spoznal argentinski par in skupaj smo z avtom odkrivali se bolj odmaknjene kraje, si kuhale mate in uzivali v soncnem dnevu.

Pogledali smo si tudi Colonia Suica, ki je prva naseljena od Svicarjev. Vse hise so lesene in lepo urejene v gorskem stilu.

Izkoristili smo dolg poletni dan in dostavila sta me nazaj v center mesta. Naslednje dni sem prezivel po mestu in drugih plazah, spoznal Hrvata, ki potujeta z motorjem od Ushuaije do Aljaske in cakal, da pride juznoafriski prijatelj iz Ljubljane.

Isla Chiloe

2011-02-15T15:58:00.006+01:00

Spet dolga voznja do mesta Puerto Montt nato pa trajekt in spet bus do glavnega mesta Castro.
Otok Chiloe je znam po mnogih lesenih cerkvah, zanimivih ljudeh, ki verjamejo v carovnistvo ter po nori naravi. Vsepovsod prodajajo izdelke iz volne in tudi morske hrane je ogromno. Prodajajo tudi ogromen cesen in alge, ki so tudi eden od zasluzkov otoka. Iz njih izdeluje sampon za lase iz njih kuhajo juhe in jih dodajajo kot prilogo k hrani. Nisem jih poizkusil sem pa testiral vec vrst skoljk, ki jih pripravljajo surove z cebulo in limono.
Pogledal sem tudi druge kraje po otoku med katerim mi je bila najbolj vsec vasica Cucao. Tam je tudi nacionalni park, ki ga obdaja jezero in morje. Ogromno je cilenskih turistov med njimi so predvsem mladi, ki uzivajo zadnje dni solskih pocitnic. Tudi sobe so povecini zasedene, saj se ta vikend odvija najvecji dogodek v letu.
Priredili so festival tipicne hrane, muzike in artesanije. Jedel sem odlicnega jagencka, mesano morsko hrano, ki jo pecejo v zemlji ter raznorazne sladice.
V nedeljo je bil zadnji dan te prireditve mene pa caka celodnevna voznja med vulkani in jezeri nazaj v argentinsko Patagonijo.

Santiago de Chile

2011-02-13T15:42:00.008+01:00

Le dve uri voznje stran od morja lezi glavno mesto Cila. V ogromnem Santiagu zivi kar tretina 17 miljonskega naroda. Dobil sem posteljo v 6 nadstropju hostla na slavnem trgu Plaze de Armas cisto v centru mesta. Povzpel sem se na bliznji gribcek San Cristobal in imel ragled na vse strani mesta . Obdajajo ga zasnezeni Andi in tudi popularna smucisca kot je Valle Nevado se nahajajo tukaj.
Pogledal sem si tudi druge znane stavbe kot so palaca Moneda, veliko katedral, trgov in parkov. Vse je lepo urejeno in cisto, cene pa visje kot v Argentini, saj je Cile ena najbolj razvitih drzav Latinske Amerike.
Vse se odpira sele po 9 uri in takrat mesto zazivi. Po ulicah srecas mnogo Perujcev, ki delajo slabsa dela, prodajajo po ulicah in trznicah. Veliko je hitre prehrane, kar je vidno po mnogih okroglih Cilenkah. Poizkusil sem hladen marelicen kompot z zrni, ki ga prodajajo na vsakem vogalu in mu pravijo Copihue.
Vroce glavo mesto sem hitro zapustil, se stlacil v nabito poln metro in se peljal do avtobusne postaje.

Valparaiso & Viña del Mar

2011-02-11T15:19:00.010+01:00

Mejni prehod lezi nad 3 tisoc metri in dobro me je treslo, ko sem stal v vrsti za pregled prtljage. Takoj sem vedel, da ima ta drzava red in drugacne zakone. Vse so nam pregledali, saj je prepovedan vnos hrane, sadja, lesa... ma skoraj vsega. Na koncu so nas se postavili v vrsto in se pes nam je rocno prtljago prevohal. Po dobri uri smo se ze spuscali po strmi ovinkasti cesti. Spremljali so nas vinogradi, sadovnjaki in prazna pokrajina. Popoldne sem prispel v pristanisko mesto Valparaiso.
Povsod stare kolonialne stavbe, parki in hise razmetane po vecih gricih.
Valparaiso je bilo glavno pristanisce vse do odprtja panamskega kanala leta 1914. Tudi danes je pomembno pristanisce in tudi cilenska vojaska mornarica je zasidrana tukaj. Po mestu prodajajo ogromne kolicine sadja, zelenjave in morske hrane. Najvec je rib in skoljk, jedo pa tuki morske jeze. Glavna trznica je znana kot najboljsa izbira za poizkusino morskih dobrot. Jedel sem ribe in mesanico morskih sadezev, ki ji pravijo paila marina. Tudi nocnega zivljenja ne manjka. V boemskem predelu mesta sem z lokalci sprobaval razna piva in jih poslusal pri petju karaok. Cilenci ga radi pijejo in mladi se vecinoma oblacijo v crno. Skoraj vsak ima na majici kak napis metal ali rock skupine. So tudi pravi hazarderji in avtomate vidis povsod. Tudi v mesnicah, slascicarnah ali v cakalnici avtobusne postaje.
Zanimiva je voznja z muzejsko leseno vzpenjaco in elektricnim trolebusom , ki vozi po centru mesta. Tudi mini busi vozijo dan in noc tako, da sem se veckrat odpeljal v najbolj turisticni obmorski kraj.
Viña del Mar je znan kot eden najvecjih resortov Juzne Amerike. V casu poletnih pocitnic so bile plaze in hoteli polni in nocnega zivljenja ni manjkalo.
Obiskal sem slavni kazino, si pogledal ulico zabave... zal pa se mi mudi naprej. Zamudil bom festival Viña, kjer bo veliko znanih skupin in med njimi tudi Sting. Pac vse ne gre:)

Mendoza

2011-02-07T13:58:00.004+01:00

Mendoza je poznana kot ena najvecjih vinskih pokrajin in slavni Malbec je ponesel ime po vsem svetu. Pod visokimi Andi se razprostirajo kilometri trt in vinskih kleti, ki jim pravijo bodege.

Dneve sem prezivljal s ponosnimi in zavednimi Slovenci, ki tukaj zivijo ze vec kot 60 let. Zelo lepo ohranjajo naso kulturo, se zbirajo ob nedeljskih masah in pevskih vajah ter prirejajo igre in proslave za praznike. Pokazali so mi slovenski dom in park, ki je urejen s nasimi motivi in me tudi peljali po najbolj poznanih tockah mesta in okolice. Pogledali smo si tudi kleti, ki pa jih je vedno vec v lasti tujcev. Vecinoma Francozi in tudi drugi kupujejo ogromne povrsine, urejajo in nasajo nove trte. Pridelujejo na miljone litrov vina ter ga izvazajo po vsem svetu. V Mendozi je tudi veliko Bolivijcev, ki pridelujejo sadje in zelenjavo in za majhnen denar delajo v vinogradih. Zanimivo pa je, da vec kot vina pridelajo cesna, ki ga izvazajo v Brazilijo.

Po domaci hrani in dobrem vinu sem zapustil Mendozo in se odpeljal proti goram in znanim smuciscem. Eno od njih je tudi Penitentes, kjer stoji slovenska planinska koca. Imel sem tudi razgled na najvisji vrh Amerike- Aconcagvo 6962m, nato pa sem ze pripravljal dokumente na cilenskem mejnem prehodu Las Cuevas.

Cordoba

2011-02-04T13:41:00.011+01:00

Dolga voznja na sicer udobnem busu je trajala 19 ur in po 1200km sem prispel v drugo najvecje argentinsko mesto.

Cordoba je studentsko mesto, mesto cerkva, muzejev in nocnega zivljenja. Po starem delu je ogromno sladolednic, picerij in pekarn, ki pecejo tudi slavne empanade. Vse to so sem prinesli Italijani , ki jih je v Argentini priseljenih najvec. Po cestah vozijo vecinoma stari muzejski avtomobili, ki si jih lahko videl pri nas pred mnogimi leti. Ne dajo veliko na "pleh"zato pa ne sparajo drugod sploh po restavracijah in barih, ki so podnevi in ponoci vedno polni. Cene so zaradi sibkega dolarja cenejse kot pri nas, cene prenocisc pa so se zadnjih petih letih podvojile.

Na glavnem trgu San Martin vsako soboto prirejajo plese tanga, raznorazni umetniki po ulicah poizkusajo zasluziti kaksen peso, drugi pa vse vikende na pes coni prodajajo razno kramo.

Ce se hoces odmaknit od mestnega vrveza je dobra izbira park Santimento ali kaksno odmaknjeno mestece. Odlocil sem se, da si pogledam popularno vasico La Cumbre, ki je dve uri odmaknjena iz mesta. Tam ponujajo skoke s padalom, jahanje konj., kolesarjenje... ali samo hoja po zanimivi pokrajini.

Po vikendu v Cordobi me spet caka nocna voznja in pricakovanje po srecanju z nasimi Slovenci v Argentini.

Asuncion

2011-01-31T02:32:00.004+01:00

Voznja proti glavnem mestu se je malo zavlekla, saj se nam je pokvaril avtobus. Ko sta sofer in prodajalec kart zavihala rokave sem vedel, da ne bo nic. Hitro sem skocil na drugega in se srecno pripeljal do glavnega mesta.

Paragvaj je revna drzava ampak, ko si v Asuncionu nimas tega obcutka. Hiso so kar lepo urejene po cestah pa vozijo dobri avtomobili med katerimi je najvec Mercedezov. Vecinoma so kar brez tablic, zato kar drzi kot pravijo da je v Paragvaju veliko kriminala in korupcije. V centu mesta je ogromno menjalnic, prodajalcev hamokov in drugih pletenin ter izdelkov iz usnja. Ogromna trznica stevilka 4 ponuja vsega mogocega ampak mene je najbolj pritegnil oddelek z mesnimi izdelki. Pecejo meso, klobase in druge dobrote po nizkih cenah. Porcija stane 5 tisoc Guarani kar je manj kot euro in tudi liter piva, ki ga postrezejo v ledu stane 1.3 eura. Vsepovsod prodajo chipo, ki je kot kruh narejen iz manioke, sira in jajc in je tipicen prigrizek Paragvaja.

Pogledal sem si tudi 30 km oddaljeno mesto Itaugua, ki je znana po raznoraznih pleteninah. Imenujejo se Nanduti in vsako leto prirejajo tedenski festival. Stari avtobusi vozijo povsod, zato sem se ustavil v mestecu Aregua, ki je poznan kot center loncarstva. To me ni zanimalo, zato sem vrocino raje prebil v senci jezera Ypacarai.
Zadnji vecer sem prezivel v centri mesta ob koncertu in hvalnici "pobrateni" drzavi Venezueli. Mnozice s transparenti so vklikali naj zivi komunisticna partija Paragvaja in Hugo Cavez. No se jim ze splaca, saj je bencin pol cenejsi kot v Sloveniji.
Paragvaj res da nima veliko pokazati je pa vreden ogleda, ker ima prijazne ljudi in ugodne cene.

Encarnación

2011-01-29T02:08:00.008+01:00

Zjutraj smo bili ze v mestu Iguazu, ki je znan po ogromnih slapovih. Ze pred mejo so nas spremljali napisi in plakati z najnovejso elektroniko. Najprej sem dobil stempiljko od brazilskega uradnika, ki je pogledal potni list na paragvajski meji pa ga ni zanimalo kdo sem le zraven je se eno pritisnil. Takoj sem si rekel, da to pa mora biti "kavbojska" drzava.

Izstopil sem v obmejnem mestu Ciudad del Este a me mnoge trgovine niso zanimale. Sem pa takoj pokazal prodajalcu kart kako se pogaja, saj je upal na dober zasluzek. Na koncu sem placal ceno kot lokalci in se usedel na star bus, ki nas je peljal proti Encarnacionu.

Mesto ob reki Parani je najbolj poznano po karnevalu in rusevinah Jesus in Trinidad. Pogledal sem si te ostanke Jezuitov in se zaradi vrocine kmalu prestavil v centralni park. Tam sem z lokalci probaval mate caj, ki ga pijejo vsi. Pravijo mu terere, in ga pijejo hladnega. Okrog hodijo s posodami si kupujejo led, ter si dolivajo hladno vodo v skodelico. Poizkusil sem tudi njihov hod-dog, ki mu pravijo pancho. Turistov skoraj ne srecas, zato so ljudje prijazni in z zanimanjem se pogovarjajo. V tem casu se temperature povzpejo tudi do 40 stopinj in ko je ura 12 se vse zapre. Siesta traja do 17 ure in na ulicah srecas malo ljudi. Le kake sladolednice so odprte, ki odlicne sladolede prodajajo na kilo.
V Encarnacion se je pred mnogimi leti preselilo veliko tujcev. Predvsem Nemci, Ukrajinci in Japonci, ki se vedno ohranjajo svojo kulturo. Vikend sem zaklucil v norem vzdusju priprav na karneval. Mnozice ljudi s spreji v rokah plesejo in se zabavajo ob plesih brhkih dekletih in muzike. Vsi zivijo za karneval, ki se dogaja vse vikende v februarju. Ni mi preostalo drugega kot, da si narocim pivo Pilsen in se prepustim zabavi.

Sao Paulo II

2011-01-27T01:55:00.005+01:00

Spet sem zapustil mrzlo Slovenijo in preko Gradca ter Frankfurta priletel v ogromni Sao Paulo. Najprej sem poizkusal sreco na mnogih bankomatih in po uri letanja s terminala na terminal le dobil reale. Nato sem vzel bus do najvecje postaje Tiete. Ruzak v "locker" jaz pa na metro v center mesta.
Sprehodil sem se ze po poznanih ulicah, si privoscil naravni sok gvajabe in hrano, ki jo prodajajo na kilo. Temperature so se cez dan vzdignile na 33 stopinj, zato sem dan raj prezivel v parku. Opazoval sem razne umetnike in govorce, ki z biblijo v rokah nagovarjajo ljudstvo in pa mnoge policiste, ki odganjajo klosarje in lopove. Zvecer sem se odpravil nazaj na Rodoviario, kjer me je cakal bus proti Paragvaju.

Zakopane

2011-01-20T17:32:00.008+01:00

Več let je trajalo, da smo se le odpravili na tekme svetovnega pokala v smucarskih skokih. Pot nas je vodila skozi Avstrijo, Slovasko vse do mesta Zakopane, ki leži ob vznozju Visokih Tater. Dolga pot z avtodomov nam je vzela priblizno 12 ur in vsako smer smo naredili okoli 850 kilometrov.

Zakopane so popularno smučarsko sredisce Poljske. To se pozna tudi po cenah, ki so kar primerljive z nasimi. Zanimivost mesta so konjske vprege s sanmi, ki jih srečas vsepovsod. Tudi njihova gradnja hiš je posebna. Večinoma so lesene in narejene v svojem stilu.

Seveda pa je bil glavni dogodek tega vikenda tekma svetovnega pokala. Po mestu smo opazovali množice poljskih navijačev opremljenimi z rekviziti, spoznavali tipicno hrano in pijačo. Zanimivo je, da pijejo pivo s sirupom in tudi vročega, kar smo tudi mi poizkusili. Se posebno zadnji dan smo proslavili sicer bolj slabe rezultate slovenskih skakalcev ter tekmo zakljucili v baru ob zvokih poljskih ''marijačijev''.

Cape Town

2010-09-15T12:05:00.004+02:00

Cape Town je zaradi svoje arhitekture ter ljudi najbolj evropsko mesto v JA. Pravijo mu Mother's city. Najvecja posebnost je ogromna gora Table mountain, ki se dviga nad centrom mesta. Lahko jo osvojis pes ali z gondolo, ki potegne 1086m visoko. Iz vrha te mizaste gore so fenomenalni razgledi na vse strani in po sami planoti vodi vec pes poti.

Ob obali atlanstkega oceana je urejen Waterfront, kjer je ogromno sopinga, barov in restavracij. Ponujajo pa tudi ogled mesta s helikopterjem, jadranje ali voznjo z katamaranom na Robben island. Tam je bil zaprt Nelson Mandela, po katerem se ze pred njegovo smrtjo imenuje ogromno stvari v celi drzavi.

Center mesta je Long St., kjer so hostli in vsa popotniska scena. Zanimiv je obisk Green marketa kjer prodajajo izdelke iz vecih afriskih drzav ter parki, muzeji...
Nikoli ne zmanjka zanimivih stvari prej zmanjka casa, saj je Cape Town mesto v katerega se zaljubis.

Tu je tudi zadnja tocka najinega potovanja po Afriki. Uzivava v najlepsem mestu, nabirava pivsko kondicijo ter odstevava ure, ko bova sedla na avion ter preko Londona prispela v naso malo vasico Slovenijo.

Vinska cesta

2010-09-13T12:25:00.005+02:00

Izvem mesta sva obiskala vinske pokrajine, da bi preverila, ce drzi da je JA vino res tako dobro. Franschhoek je majhno vinsko mestece z vec kot 300 letno zgodovino. Kraj je znan tudi po najboljsih restavracijah v drzavi in mnogih vinskih kleteh, kjer lahko poiskusis vino in sir.

Ze zjutraj sva na norem pogledu na gore in trte degustirala razlicna vina. Ob soncnem vremenu nama je kvalitetno zvizgalo v glavi.

Peljala sva se se mimo vinske pokrajine Paarl ter se na hitro sprehodila po Stellenboschu, ki je drugo najstarejse naseljeno mesto v drzavi. Tu je poleg vina veliko univerz in dogajanja za mlade.

S suhimi grli sva se vsedla na vlak ter zvecer prisla nazaj v Cape Town.

Cape Point

2010-09-09T11:38:00.005+02:00

Iztekali so se dnevi z najino strelo in namenjena sva bila proti najbolj zahodni tocki Afrike. Se prej sva se ustavila v Betty's Bay, kjer je ena od dveh kolonij afriskih pingvinov na celini.

Vedno bolj sva se blizala okrozju Cape Towna, vec je bilo barakarskih naselij s crnim prebivalstvom, ki so odrinjeni na rob mesta. Po cesti, ki vodi cisto ob valovih atlantskega oceana sva prespala v Muizenbergu. Predel mesta je poznan po barvastih lesenih hiskah na plazi ter po srfarskih solah. Sicer pa je zvecer dokaj nevaren zaradi mnogih brezdomcev, ki tavajo po ulicah.

Zadnji dan sva bila namenjena proti eni najbolj obiskani tocki v drzavi. Najprej do zgodovinskega mesta Simon's Town, kjer sva na plazi Boulders naredila se nekaj fotk s pingvini, nato pa proti nacionalnem parku do najbolj zahodne tocke Afrike - Cape of Good Hope. Razgledi na ocean, bele plaze in na vrhu hriba svetilnik, na drugi strani pa rt Dobrega upanja. V parku se pasejo noji, impale, babuni ter zanimivo rastje, med katerim sva opazila veliko kaco ter kar nekaj zelv.

Na poti nazaj sva se peljala po zahodni strani rta, kjer je spektakularna cesta Chapman's Peak Drive. Voznja pod stenami in gorami 12 Apostolov z razgledi na divje plaze.

Popoldan sva avto vrnila ter bila vesela, da sva po prevozenih 3909 km varno prispela v center Cape Towna.

Whale route & Cape Agulhas

2010-09-08T11:16:00.002+02:00

Po vseh prepotovanih kilometrih po Afriki sva se pripeljala do naj juznejse tocke kontinenta. Tam, kjer se stikata atlantski in indijski ocean ter stoji drugi najstarejsi svetilnih v JA, lezi mestece Agulhas. Plaze Atlantika so bolj bele, voda hladnejsa v okolici pa zanimivo rastje. Od tu sva se peljala proti Gansbaai, kjer sva se se isti vecer zmenila za potapljanje z belimi morskimi psi.

Naslednje jutro se je uresnicila zelja. Potopila sva se v kletko in cisto od blizu smo si iz oci v oci gledali z velikimi zverinami. Najvecji je imel okoli 4,5 metra.

Po norem dogodku sva se peljala proti Hermanusu. Ta je posebno znan po opazovnaju kitov. Ob zalivu vodi urejena pot z razgledi na zaliv v katerem je v casu od junija do novembra nesteto ogromnih kitov. Videti dve tako posebni zivali v enem dnevu je bilo nepozabno.

Garden Route

2010-09-07T20:12:00.002+02:00

Garden Route je svetovno znana cesta, ki ves cas pelje ob obali. Turisticni kraji kot so Plettenberg Bay, Knysna in drugi so urejeni v ''nulo'' in ponujajo vse kar si zazelis. Razgledi na ocean na eni ter naravo in hribe na drugi strani pa tisto, kar delajo to pot tako posebno. Zadnji kraj na tej poti je Mossel Bay, kjer sva prenocila v vlaku. Stari vlak cisto ob plazi je preurejen v hostel in restavracijo. Z vrha razgledne tocke lahko opazujes kite ter delfine, ki jih je v tem casu najvec.

V teh krajih kot tudi drugje belci zivijo v razkosnih hisah z razgledi in so lastniki vsega, medtem ko crni delajo za njih. Tu je razlog zakaj te na vsakem koraku opozarjajo, da je drzava nevarna. Hecno je bilo, da so celo crni govorili, da morava paziti nase in na svoje stvari.

Belci se vozijo v avtih, crni pa uporabljajo javni transport ali hodijo pes. Po restavracijah in barih vidis le belce, crni pa kupujejo poceni izdelke v trgovinah. Govorijo vsak svoj jezik in se bojijo en drugega.
Razlike v tej drzavi so ogromne. Crni se pocutijo manj vredne in paziti moras, kako pristopis do njih tudi ce si turist. Najvecji problem pa so ljudje iz sosednjih drzav, ki prihajajo v obljubljeno dezelo. Vecina jih brez papirjev lezi na ulicah, klosarijo in za prezivetje naredijo vse.

Wild & Sunshine coast

2010-09-04T20:00:00.003+02:00

Pocasi nama je postalo jasno, da v drzavi ki je velika za 60 Slovenij ne bo mogoce videti vsega. Zato sva se odpravila na maratonsko pot do Port Elizabetha.

Na poti iz Underberga so naju se vedno spremljale gore, prazna pokrajina, pasniki in ranci.
Po 300 km voznje sva bila iz hribov spet na morju. Mimo gozdov sva se spustila v mestece Port St Johns, katerega posebnost je reka, ki se tu izliva v ocean. Ima tri lepe plaze obdane z visokimi stenami in divjo zeleno pokrajino.
Drvela sva naprej po dobrih cestah, kjer moras paziti le na zivino, ki se pase cisto ob cestah. Pokrajina se je spremenila v prazno in suho. Ko pa sva prevozila industrijsko mesto East London se je ta obarvala v bolj zeleno. Ta dan sva prevozila 900 km in prenocila malo pred Port Elizabeth.

Ogromno mesto naju ni zanimalo in pot sva raje nadaljevala v srfarski raj Jeffreys Bay. Kraj, kjer se vsako leto odvije Billabongov pokal v srfanju je eden najboljsih spotov na svetu in tu marsikdo ujame svoj val. Celo mesto je v znamenju srfarjev in scene, ki pase zraven.

Prehodila sva del dolge plaze ter tu prvic opazila kite, ki so plavali cisto blizu obale.

Drakensberg

2010-09-02T19:47:00.003+02:00

Iz morja sva se peljala proti hribom. Skozi pokrajino 1000 grickov sva se najprej ustavila v mestu Howick, ki je zanimiv zaradi visokega slapa. Ta pada v dolino sredi mesta. Pot sva nadaljevala proti juznemu Drakensbergu, kjer so najvisje gore v drzavi in lezijo na meji z Lesotom.

Pokrajina obdana z visokimi hribi, zelenimi grici in jezeri je bila nekaj najlepsega.
Naslednji dan sva se z svojim avtom odpeljala po cesti proti Sani Passu. Makadamska cesta dopusca le do juznoafriske meje. Tam sva avto pustila ter zastopala jeep, ki naju je potegnil 8km po slabi in prepadni cesti do meje.

Ker potrebujemo vizo naju cariniki niso pustili v drzavo. Hoteli so podkupnino. Po prijaznem pogovoru so dovolili, da prestopiva mejo in si pogledava muzej zgodovine Sani Passa ter obisceva najvisje lezeci pub v Afriki.

A to ni bilo bistvo. Najlepsi je bil razgled iz 2873 metrov in hoja nazaj do avta. Ob soncnem vremenu so bili razgledi nekaj cudovito lepega.

Durban

2010-08-31T19:33:00.003+02:00

Pred Durbanom sva se ustavila v Ballitu in Umllangi. Dve turisticni tocki z luksuznimi hoteli in cudovitimi plazami. Polezavala in namocila sva riti, do vecera pa prispela do centra Durbana.

Mesto je tretje najvecje v drzavi s skoraj 4 miljoni prebivalstva od katerih je tretjina Indijcev. Ugodna klima privablja v te kraje vedno vec ljudi, saj je celo leto toplo.
Najlepsi del je vec kot 6 km dolga plaza z urejeno pes cono in razgledom na mesto. Ta je se bolj velicasten iz vrha stadiona, kamor te popelje Sky car.

Zadnji vecer sva obiskala Sun Coast City, ki je mesto zabave z ogromnim kazinojem, kjer sva poiskusila sreco. Z dolgimi nosovi sva zapustila lepo mesto ter se odpeljala proti hribom.

Kwazulu Natal

2010-08-27T19:08:00.004+02:00

Prestopila sva provinco Kwazulu Natal. Mimo cudovitih razgledov na jezero sva se dvignila do mesta Jozini. Nic se ni kaj dosti spremenilo. Ljudje ob poti so na glavah nosili vodo in les in tudi hise so bile tipicno afriske. Proti Elepfant coast naju je vodila makadamska cesta. Prispela sva do najbolj severnega dela obale do koder se da priti z osebnim avtom.

Sodwana Bay spada v nacionalni park Isimangoliso in kraj je znan po najboljsem potapljanju v drzavi. Tu sva ostala pri prijaznih belih afrikancih s katerimi smo kuhali tipicno hrano v kotlju, zraven dobro pili in navijali za najboljse v rugbiju. Okolica je polna divjine, gozdov, jezer s hipoti ter neskoncnimi plazami.
Ustavila sva se v turisticnem kraju Santa Lucija ter v industrijskem mestu Richard Bay.
Plaze so povsod enake. Dolge z napihanim peskom na katerih le ribici upajo na svoj ulov. Mesta in tudi majhne vasice imajo velike nakupovalne centre in so lepo urejena. Crni na parkiriscih ''usmerjajo promet'' ter pazijo na avte. Kasneje zato prosijo za kovance.

Nekatera mesta imajo urejene parke z braai (rostili) na drva. Ta so vedno zasedena ob vikendih ko juznoafrikanci prihajajo na obalo ter pecejo in pijejo. Zato ni cudno, da je ogromno belih lusno okroglih.

Odmaknila sva se od morja ter dan prezivela v Eshowe. Mesto z zeleno pokrajino in bogato Zulu kulturo. Ta je podobna kot v Svazilandu s tipicnimi oblekami in plesi. Zanimivo je da v cerkvah pijejo pivo ter verjamejo v moc vracev.
Naslednji dan je bil obvezen ogled kosarke mer Slovenijo in Hrvasko in bliznje mestece Mtunzini je bil zato prava izbira. Kraj je sicer poznan po parku, kjer sva se vozila med zebrami in opicami ter se sprehajala po plazi indijskega oceana.

Kwazulu Natal je provinca, kjer zivijo ljudje Zulu. Za njih pravijo, da so najbolj ponosna etnicna skupina v drzavi. Imajo svojega kralja in tudi tu je dovoljena poligamija. Sedanji predsednik Zumba prihaja iz te province.

Swaziland

2010-08-25T18:37:00.005+02:00

Ob prihodu na letalisce sva se iz backackerja prelevila v turista. Ruzake v prtljaznik in odpeljala sva se z belo strelo. Po 7 mesecih v avto in po sest pasovnici ter po levi strani. Potrebovala sva vec kot uro, da sva nasla pravo cesto iz gromozanskega Jo'burga.

Peljala sva se skozi pusto in prazno pokrajino province Mpumalanga. Kasneje so se zacali nasadi gozdov, kjer je sekanje lesa edini zasluzek v teh odmakjenih krajih. Bila sva na poti proti kraljevini Svaziland.

Ena najmanjsih afriskih drzav z bogato kulturo, ki ima svoje posebne plese, tradicionalne hise ter obleke v katere se mnogo ljudi oblaci vsak dan. Dovoljena je poligamija in tudi kralj ima 14 zena in ogromno otrok. Je eden najbogatejsih ljudi na svetu.

Najlepsa je dolina Ezulwini z lepo naravo bogato kulturo in marketi s tipicnimi spominki. Ustavila sva se tudi v glavnem mestu Mbabane ter najvecjem industrijskem mestu Manzini, kjer pa poleg juznoafrikanskih nakupovalnih centrov ni kaj videti. Pokrajina je zaradi zime suha in veliko je praznine. Vendar pa se spremeni na jugu, kjer so nasadi sladkornega trsa. Zal ne pridelujejo svojega ruma le pivo Sibebe, ki sva ga seveda morala poiskusiti.

Ljudje so izredno mirni in prijazni. Grozljiv pa je podatek, da je vec kot tretjina prebivalstva okuzena z aidsom. Posledica tega je povprecna zivljenska doba 33 let.

Antananarivo

2010-08-22T17:48:00.005+02:00

S podrto katro, ki jo je taksist vzal na zice smo najprej obiskali bencinsko crpalko. Vsi vozniki javnega transporta natocijo vedno toliko, kolikor porabijo do cilja. Natocili smo dva litra v kantico pod voznikovimi nogami in prispeli smo do vasice Ivato, ki lezi izven mesta. Tu je tudi glavno letalisce v drzavi.

Tana je 4 miljonsko mesto in prestolnica Madagaskarja. Na obrobju so polja in barake v centru pa mnozice ljudi. Zaradi pomanjkanja delovnih mest in podrtega sistema v drzavi se ljudje prezivljajo s prodajo najrazlicnejsih stvari. Zato je tu, kot po vseh drugih krajih vsepovsod trznica. Ljudje prosjacijo, brskajo po smeteh in ogromno jih je takih, ki zivijo iz dneva v dan.
Na vrhu hriba stoji palaca Rova, ki jo zaradi poziga obnavljajo in ni odprta za javnost. Je pa od tu lep razgled na mesto ter jezero Anosy sredi katerega je velik kip angela.

Nekaj kilometrov iz centra v Ambohimahitsy-ju zivi in deluje slovenski misijonar Pedro Opeka. Obiskala sva njegovo vas Akamasoa, kar v malagascini pomeni dobri clovek. Na robu najvecjega smetisca je zgradil vasice in tako ljudem, ki so prej ziveli tu pomagal do dostojnega zivljenja. S pomocjo svetovnih organizacij je zgradil sole, bolnico, porodnisnico in tovarne ter vec kot 3000 his. V skupnosti Akamasoa zivi vec kot 20 tisoc ljudi od katerih se jih 10 tisoc izobrazuje. Vsakodnevno jih vsaj 200 prosi za vstop v skupnost. Popeljal naju je naokrog ter nama pokazal se druge vasice na hribu. Ko so vas zaceli graditi so najprej naredili cesto. Tam so kamnolomi, hise in cerkev, ki jo vsako nedeljo obisce vec kot 7 tisoc ljudi.

Srecanje z njim je v nama pustilo poseben pecat. Svoje zivljenje je posvetil ubogim malagasem in se ze 30 let bori za reveze. Pravi, da bo tu ostal zaradi otrok, ki mu pomenijo vse.

Madagaskar je poseben otok, ki bi lahko bil sesti kontinent. Pravijo mu Afroazija. Poleg edinstvenega rastlinstva in zivalstva so naju najbolj presenetili ljudje in njihovo tezko zivljenje. Skozi mnogo let se tu ni spremenilo nic in nic ne kaze na bolje. Za naju izjemno zanimiva drzava, za malagase pa otok, kjer ostane le upanje...

Ambositra

2010-08-19T09:13:00.006+02:00

Sredi noci sva prispela v Ambositro. Gorsko mestece obdano s hribi in razprsene vasice na vsakem od njih. Je center umetnosti in rocnih izdelkov. Veliko je izdelkov iz rafije in lesa.

Ravno ta vikend so imeli poseben praznik. Prisle so folklorne skupine iz okoliskih krajev in na glavnem trgu se je dogajalo. Poleg hrane in pijace so bili najbolj obiskani stanti z igrami na sreco. Kockanje in ruleta iz feltne ter tombola so bili prava stvar za lokalce. Tudi midva sva poizkusila sreco in zasluzila pol eura. Stari in mladi so sedeli na doma izdelanem vrtiljaku, ki je bil dan in noc zaseden.
Obiskala sva sobotni market zivine, kjer so prodajali zebuje in prasice. Ti so noro cvilili, saj so jih pred nakupom vlekli za jezik in jim pregledovali oci. Tako so se prepricali, da je prase dobre kvalitete. Cena za mladega pujska je 20 eur za zebuja pa od 140 do 180 eurov.
Med hribi so lepo obdelana polja. Nekateri iz rdece zemlje in ilovice izdelujejo opeko, ki jo nato na glavah prinasajo do ceste, kjer jo kasneje prodajo.

Najin krog je bil tako sklenjen in preko Antsirabeja sva bila na poti v glavno mesto.

Manakara

2010-08-17T16:48:00.002+02:00

Edini se delujoci potniski vlak v drzavi povezuje Fianar z vzhodno obalo. Za turiste atraktivna voznja, za lokalce, ki zivijo ob progi pa to edini prevoz.

Seveda se je voznja zacela z zamudo. Prvic sva sedela v druzbi turistov in bili smo opremljenimi s fotoaparati in kamerami. Odpeljali smo se po 80 let stari progi.

Ta pelje med hribi s cudovitimi razgledi na zeleno pokrajino. Slapovi, visoke skale, nasadi kave in banan, kasneje pa rizeva polja in reke. Skozi 48 temnih tunelov in vec vasic smo se ustavili na 17 postajah. Tam ljudje prodajajo vse mogoce ter na vagone tovorijo najrazlicnejsko robo. Po devetih urah zanimive voznje sva bila iz hribov spet ob morju. Tokrat na vzhodni obali v mestu Manakara.
Samo mesto ni nic posebnega. Najlepsi del je ob reki Manakara, kjer so polja in slamnate hiske. Tu se zacne popularen izlet s pirogveji po kanalu Pangalanes, ki je dolg vec kot 600km in ves cas poteka vzdolz indijskega oceana.
Zaradi mocih tokov in morskih psov se tu nisva kopala. Vozila sva se z riksami, si po dolgem casu privoscila pico ter popila nekaj piva THB ( Three horses beer).

Po dalsem pregovarjanju z nesramnimi smuglarji sva za visje placilo dobila zadnje sedeze v mini busu in peljali smo se proti Ambositri.

Fianarantsoa

2010-08-15T16:37:00.002+02:00

Kar prehitro so minili dnevi in spet sva sedela v kamionu. Letnik mercedeza je vsaj presegel abrahama a bil je obnovljen in prebarvan. Imel je tapicirane klopi in skoraj vsa steklena okna.

Ko smo zapustili mesto sva bila prepricana, da se bomo kmalu vozili po asfaltni cesti stevilka 13. Zal pa temu ni bilo tako. Bila je slabsa kot katera koli do sedaj. Zaradi skal in ogromnih lukenj nas je dan in noc premetavalo. Po 24 urah brez spanja nam je soncni vzhod pokazal drugacno pokrajino. Ogromne skale, suha trava in praznina. Le nekaj pastirjev je ze zarana gnalo svojo credo na paso. Prikljucili smo se cesti stevilka 7, ki je asfaltna in najbolj prometna juzno od Antananariva. Maratonska voznja se je po prevozenih 680km zakljucila v Fianarantsoi.
Mesto, ki se razprostira na vecih grickih je drugo najvecje v drzavi. Razdeljeno je na tri dele in stari del Haute Ville je najlepsi in najmirnejsi med njimi. Tam je vec cerkva, ki so bila obnovljena s pomocjo tujcev. Od tu je tudi lep razgled na mesto.

Najvec ljudi se tu ustavi zaradi znamenitega vlaka, ki pelje proti Manakari.

Fort Dauphin

2010-08-08T16:14:00.002+02:00

Po napornem potovanju sva prispela do juznega odrocnega mesta Fort Dauphin. Utrujena sva se najbolj razveselila tekoce vode in odlicnega tusa. Spet sva bila povezana s svetom, jedla sva razlicno hrano in trznice so bile bogato zalozene. Po dolgem casu sva spet videla vaza.

Mesto je obdano s hribi , jezeri in morjem na vec straneh. Razprostrto je na vec manjsih polotokov s samotnimi plazami. Med hojo po mestu se ti zdi, da si nekje v hribih. Je raj za srfanje in pohodnistvo. Turistov je malo in se najvec belcev je iz Kanade in Juzne Afrike, saj v teh krajih koplejo titan.
Fort Dauphin je bil eden prvih naseljenih mest na otoku. Iz starih casov je ostalo vec stavb, ki pa zal po vecini propadajo. Staro obzidje je v lasti vojske in od njega ni ostalo veliko. Vojaki tam v sandalih s starimi puskami ''plasijo vrane''. Zaradi pogostega dezja in vetra tu ni riks in po mestu vozijo francoski oldtajmerji, ki te za 1000 ariary popeljejo po mestu.
Kljub temu, da je mesto najvecje na tem delu tu ni nobene vecje trgovine.
V blizini je zanimiv obisk vasice Evatra in polotoka Lokaro. Tja zaradi slabe ceste ne vozi javni prevoz. Da prides do nje lahko hodis 15km po dolgi plazi ali pa kot midva najdes lokalce, ki te tja peljejo s kanujem. Po dveh jezerih in recnem kanalu smo po treh urah priveslali do Evatre.

Naslednji dan smo prehodili polotok. Samotne plaze, ogromne skale in bucanje valov na koncu pa velicasten razgled. Vasica s svojim carom, morje na eni in jezero na drugi strani vse okrog pa zeleno in hribovito.

Fort Dauphin je mesto, kjer se gore skoraj dotikajo oceana. To je spet drugacen del Madagaskarja.

Pot do Fort Dauphina

2010-08-07T15:54:00.003+02:00

Taxi brousse pripelje iz Toliare mimo Ampanihija okrog osmih zjutraj. Zgodilo se je prvic v Afriki, da je prisel pred tem. Zbudili so naju in ko sva stopila izza vogala tam ni bilo kombija, ampak je cakal kamion.

Prtljago na streho, midva pa v kason poln ljudi in robe pod zeleznimi klopmi. Po uri voznje s koleni pod brado in srfanjem na odbijacu sva se preselila nadstropje visje. Na streho polno robe, kjer se je zacela panoramska voznja. Ustavljali smo se v vaseh, kjer smo pobirali ter raztovarjali robo. To pa se ni in ni koncalo, ko se je ze temnilo in postajalo hladneje. Voznik nama je posodil svojo odejo in skupaj s se tremi kamarati, ki so bili delavci na kamionu smo se pokrili do vratu. To je bil nas ''cambre'' hotel z razgledom. Po vec kot dvanajstih urah voznje po puscavski pokrajini in mivkasti cesti smo po prevozenih 225km prispeli v Ambovombe. Tam smo prenocili. Zjutraj pa kavica in krofki, ko je mimo najinega hotela spet pripeljal isti kamion in cakalo nas je se 110km do cilja.
To jutro sva kot vsi drugi sedela v kasonu, saj je bila to glavna cesta a se vedno mivkasta. Zaradi delckov starega asfalta je bila ta se slabsa. V kasonu, kjer je glasno igrala muzika smo s prijaznimi lokalci drveli naprej.

Narava se je spremenila. Kaktuse so zamenjala drevesa, bilo je zeleno in vse okrog hribi. Rizeva polja in cesta med njimi. Reke so imele vodo in to je bil spet drugacen svet tega velikega otoka.

Androka

2010-08-05T15:18:00.004+02:00

Po vseh obmorskih vasicah sva bila zdaj 12km stran od morja. Vasica z ogromnim prostorom v centru pride na svoj racun enkrat tedensko. To se je zgodilo ravno naslednji dan.

Ob prihodu z volom pred hotel je bil ta prevozu primeren, a edini.
Sla sva na caj, ko so v vas priropotali stirje kamioni. Potujoca trznica, ki prihaja v odmaknjene vasi. Naslednje jutro so postavili stojnice in na vasi je dogajalo. Ogromno iste robe, predvsem koruze in riza. Izgleda, kot da prodajajo hrano za zivali, a temu ni tako. Za vole skuhajo tudi kaktuse, saj pokrajina ne daje dosti. Veliko ljudi ze dan prej pride z voli v vas, da prodaja svoje pridelke. Postavijo kuhinje in za zajtrk kuhajo koruzo z malo fizola za kosilo pa voden riz. Nekaj zensk pece okusne biskvite, ki so novost na najinem meniju. Moski loceni od zensk in otrok prodajajo tobak, ki ga rezejo kot salamo ter v skritih kotih gostilen pijejo domace zvarke.
Obuti so v sandale, ogrnjeni v odeje, nosijo razlicne klobuke in imajo v rokah vedno neko orodje kot so sekire, srpi, macete ali le sulice. Zenske pa s poslikanimi rutami okrog pasu med katerimi je najvec fenic Bob Marleya.

Ob opazovanju vsega tega sva se le cudila, saj je izgledalo kot v kameni dobi.

Popoldne so trznico pospravili in v kabini starega mercedeza smo skupaj z robo in prodajalci odsli proti Ampanihyju. Prehitevali smo volovske oprege ter se ustavili in raztovarjali robo se v parih vaseh. Ko pa se je stemnilo je postal problem. Nasemu starinskemu kamionu so odpovedale luci. Poskusili smo brez njih, nato z malo baterijo in ko smo se skoraj prevrnili sva posvetila midva s celno svetilko. S pomocjo le-te smo naslednje tri ure vozili do cilja. Brez nje bi ostali sredi divjine med kaktusi in peskom.

Itampolo

2010-08-03T15:54:00.005+02:00

Pripeljali smo se v "center", kar pomeni betonski znak z mapo Madagaskarja in zastavo na drogu. Te spomenike so postavili ob neodvisnosti '60 leta.

Prvo kar sva opazila ze iz kasona so bili pravkar peceni kalamari. Najedla sva se jih, pa se nekaj ribic za po vrhu. Prodajajo jih od 300 do 500 ariary, kar je od 0,10 do 0,20 evra za kos.
Potem pa sva sla do raja. Hiska na plazi, okoli pa nic. Napihane sipine, plaze brez konca in kaktusi v mivki. Barve vode pa so kar bodle v oci.
Itampolo naj bi bil znan po jastogih, ki pa jih kljub prigovarjanju nisva poiskusila.

Vas polna lesenih barak s slamnatimi strehami ob robu vasi pa tri palme, sicer pa le kaktusi in mivka. Ob cudovitem morju zivijo svoje zivljenje, ki je ze 100 in vec let isto. Nic se ni spremenilo. Te vasice so odrezane, brez elektrike, telefonskega signala, poste in brez informacij. Edina stvar je kamion, ki prevaza ljudi in pripelje tu mimo dvakrat tedensko. Takrat se zbere mnozica ljudi, ki pride pogledat kaj je novega.

Nanj sva cakala tudi midva. Po petih urah sva koncno sedela na strehi starega kamiona, saj je bil kason nabit z lokalci. Sedela sva na kupu robe in iz strehe je bil lep razgled na pokrajino. Poleg rastja so nas spremljale zanimive grobnice. Te so zidane, ogromne in poslikane. Na njih so vcasih zebujevi rogovi, izrezljane palice ali kako drugace okrasene. Veckrat so bolje narejene kot njihove hise. Na njih se nikdar ne kaze s stegnjenimi prsti, ker je to fady. Verjamejo v tabuje in ogromno je stvari, ki so prepovedane. Tako se naprimer ne je svinina ob jezerih, ne plava se v vecini od njih in wc-ji so na posebnih mestih. Vrazeverni so v stvari in to naj bi spostovali tudi drugi.

Po dveh urah smo prisli do zadnje vasice, kjer se cesta konca. V suhi dobi tam ni reke in zato sva se cez sipine spet peljala na vozu, da sva prispela do vasice Androka.

Ambola

2010-07-31T15:32:00.003+02:00

V kasonu med jastogi skupaj z lokalci sva se po stirih urah cakanja peljala proti Amboli. O njej sva slisala, da je tam plaza se lepsa in zaradi koralnega grebena cisto blizu obale, res nekaj posebnega.

Bela, dolga, prazna in neskoncna plaza. Ob vecerih pa opazovanje kitov, ki so plavali na drugi strani grebena in soncni zahodi izpred hiske.
Vas pa majhna in tiha. Nima niti male trznice, kar ima sicer vsaka vasica v Afriki. Ne dobi si skoraj nic. Kava je totalno slana in niti ocvrtkov ni. Sadje in zelenjava - tsimisi, kar vsak dan veckrat slisis in pomeni NI. Zaradi lune in razburkanega morja tudi rib ni bilo.

Zato sva spet poiskala svojo mamo, ki je imela majhno trgovinico, kjer se je celo dobilo spagete in paradiznikova mezga. Za nekaj drobiza nama je posodila oglje ter posodo in spet sva imela novo gostilno. Kuhala sva si se juho z vrecke, kaj vec pa zal ni slo.

Kljub odmaknjenosti pa tudi v teh krajih ni problem prenociti. Spala sva v leseni hiski na plazi, ki je bila v lasti lokalca in tako se vedno dobi ugodna cena.

V blizini je park Tsimanampetsota, ki lezi 2km stran. Do tja pes, od tam pa zebu - car, s katerim smo na vozu prevozili vec kot 20km. Najlepsi del parka je veliko slano jezero s svojo posebno barvo in s stotinami flamingov ob njem. Zanimivo rastje, posebni baobabi, lemurji na drevesih ter jame in podvodna jezera.

Ker so kraji odmaknjeni in je problem prevoz v teh krajih se nisva srecala backpackerjev. Ustavijo se le tisti, ki z rentanimi jeepi odkrivajo nori jug. Na sreco sva na enem od njih dobila prevoz in na kasonu pick-upa sva se lahko premaknila naprej.

Beheloka

2010-07-30T15:16:00.005+02:00

V vasi Anakao so nama povedali, da tu mimo vozi Kopi-frito, ki od ribicev odkupuje jastoge. Za njih placuje skromnih 4 do 6 tisoc ariary za kilogram. Ta pobira tudi ljudi ter je poleg kamiona, ki vozi enkrat tedensko, edini prevoz med vasicami. Cakalnica je ob trznici izven vasi, kjer je tudi klavnica in vsak dan tam pade vsaj kozlicek. Od njega ne ostane nic, saj tudi creva vezejo skupaj z zelodcem, tako da pojejo cisto vse.

Ta dan tega prevoza ni bilo in imela sva sreco, da je mimo pripeljal prijazen Italjan, ter naju peljal do vasice Beheloka.

Hodila sva po cudoviti dolgi pesceni plazi, kjer nisva srecala nikogar. Neturisticna vasica Beheloka nima lokalnih gostilnic, le par "stojnic" s kavo in ocvrtki. Zato sva se za hrano zmenila pri ljudeh. Spala sva pri cudaskem francozu, ki je na plazi postavil betonski bunker in s tem malo skazil cudovito plazo. Ozenjen je z lokalko in ima dva udomacena lemurja pred katerim sva morala zapirati sobo, saj ti splezajo povsod. Pri sosedi sva ta dan opazovala njihov vsakdanjik. Da pripravijo rizeve kruhke morajo najprej stolci riz v moko. Prav tako je s kavo, ki jo prazijo skupaj s sladkorjem nato pa jo s kolom stolcejo v prah.

Druga kolegica pa nama je pripravila sveze ujeto dorado z rizem, zvecer pa skuhala caj, kot ga ze dolgo nisva pila. Bil je kuhan v dokaj sladki vodi, kar je tukaj luksuz.

Zvecer pa dogaja. V vasi vzgejo generator in odpre se kino. Pred vhodom v slamnato dvorano so prodajali suhe marabele in vstopnina je 0,08 evra.

Cetudi malagasi niso prav pametni pa vedo, da se ob poldne pociva. Zato sva legla z njimi ter cakala, da pride edini prevoz in naju pelje do Ambole.

Anakao

2010-07-27T14:02:00.006+02:00

Skumrani zebuji so naju po morju dostavili na coln, ki vozi do Anakava. Ura voznje in bila sva na dolgi beli plazi, kjer je postavljenih nekaj placov z bungalovi.

V ribiski vasici Anakao je toliko pisanih pirogvejev, da se po plazi komaj da hoditi. Se vecji problem pa so mine, saj je za lokalce wc na plazi. Ce prezivis minsko polje potem se tista prava plaza izven vasice zacne.
Ze prvi dan sva spoznala lokalca Perota, ki naju je peljal na bliznji Nosy Ve. Rajski otocek sva obhodila ter se kopala in snorkljala v kristalni vodi. Med tem pa nama je on pripravil jastoge in kalamare v omaki. Bil je tako odlicen in poceni kuhar, da sva vse naslednje dni jedla v njegovi domaci "restavraciji".
V blizini otoka Nosy Satrana sva se potaplala in odkrivala jame Atlantide. Kljub temu, da je to v mozambiskem kanalu, tu ni toliko zivljenja.
V ozadju vasice pa je le puscavsko rastje, napihan pesek in cest v notranjost ni. Najvecji problem je pitna voda, ki jo nabirajo z loncki v izkopanih luknjah. Z vozovi vozijo vodo v turisticne bungalove, kjer tusev ni in umivanje je na polivanje. Seveda s slano vodo.

Nama jo je prinasal Alfonz, ki je bil ponoci tudi varnostnik s sulico in bicem. Ne veva sicer pred kom nas je branil, saj piratov vec ni. Vsak dan je rad prihajal na obisk, k nama vozil svoje otroke in cakal toliko casa, dokler jim nisva cesa dala.

Od tu pa juzno v odrocne neturisticne ribiske vasice.

Mangily

2010-07-22T11:12:00.002+02:00

Ob 2h zjutraj sva se poslovila od novih prijateljev in po mivkasti cesti s se dvema lokalcema najdemo budnega varnostnika. Ker ni imel kljucev nama je dovolil postaviti naijin "ranjen" sotor. Splezala sva notri, ko je prisla sefica ter naju spodila v sobo.

Bila sva v vasici, ki je ena najbolj turisticnih, kar pa ne pomeni veliko. Vasica zivi svoj vsakdanji ritem. Po mivkastem"centru" se vozijo natovorjene vprege, po tleh pa lezijo prodajalci vsega mogocega. Nekaj kamionov, ki prevazajo ljudi veckrat na dan poprasi njihove stojnice, kar pa nikogar ne moti.
Poleg ulicnih prigrizkov so posebnost velike skoljke, ki jih kuhajo in kasneje popecejo.
Vpliv turizma se vidi v cenah, ki so visje in vcasih drugacne za vaza, torej belca. Ponujajo se tudi dekleta, ki jih gospodje radi obiskujejo.
Poleg dolgih plaz pa je tu zanimiva posebna narava. Vegetacija, ki je ne vidis drugje. Na nekaj metrih vec razlicnih kaktusov, baobabov in drugih grmickov. Vse to na rdeci mivki.
V tem casu tu mimo plavajo kiti grbavci in te sva iz colna opazovala iz nekaj metrov.

Zadnji dan pa sva zgodaj zjutraj vzela lokalni pick-up ter se odpeljala do Toliare. Glavno mesto tega dela, kjer sva uredila nekaj stvari ter sprobala drugacen model riks.

Naslednje jutro pa barka za Anakao.

Pot s Tato

2010-07-21T13:25:00.005+02:00

Proti Ifatyu preko Manje vozi 4WD avtobus dvakrat tedensko in to le v suhi dobi. Ceprav je na karti pisalo da gremo ob 7h zjutraj smo iz postaje odrinili ob 12h. Obnovljena stara indijska Tata je najboljse prevozno sredstvo, kar jih premore avtobusna postaja v Morondavi.

Prvi dan smo se vozili 11 ur in naredili 260km. Preckali smo vsaj pet rek in se nekaj suhih strug. Veckrat smo nasi Tati pomagali tako, da smo hodili ob njej.

Cesta pa kot da je ni, rejli cez njive, travnike in blatne mivkaste poti. Pokrajina suha le nekaj odmaknjenih malih vasic in veliko praznine. Pozno zvecer smo prispeli v Manjo, kjer sva le midva, kot edina tujca prespala v lokalnem hotelu. Vsi ostali so spali na busu.

Zjutraj pa kavica na ulici, rizevi kruhki ter ocvrti mastni krofi. Trznica z ogromno starega mesa, kjer je zraven se koza, prodajalci rac in kur pa zive ponujajo za 1,4 evra.
Ker tu vidijo le malo belcev so zato se bolj zacudeni. Ponorijo ob slikanju, otroci pa vpijejo vaza vaza ter se te hocejo le dotakniti.
Pred nami je bilo se 280km in prvi del poti je bila cesta kot dan prej. Ko pa smo preckali reko s splavom se je nekoliko izboljsala. Ob reki smo naleteli na roje mrcesa, ki so jih mulci nabirali za juhico.
Prevazali smo vse mogoce in vonj v busu je bil slabsi kot v hlevu. Med voznjo je voznik navijal muziko do konca, na LCD zaslonu pa so se vrteli ves cas isti spoti. Stirikrat smo samo do polovice pogledali Terminatorja 1, ostalo pa malagaski hitovi.

Avtobus je ustavljal v lokalnih gostilnah, kjer sva za kosilo in vecerjo dva dni jedla riz z malo ribe ali zebujem. Kupiti ni mogoce skoraj nicesar.

Med potjo smo pobrali stiri vojake, ki so nosili sulice in sekire. Sicer pa prvi dan nismo srecali nikogar, razen ljudi v vaseh, ki dvakrat na teden skusajo kaj zasluziti. Zaviti so v odeje ter nosijo plasticne sandale (tiste za v vodo). Zivijo le s tem kar pridelajo in pomagajo si z zebuji. Ne vedo nic.
Ce sva mislila, da je zahodna Tanzanija nekaj tezkega, potem je tole se precej huje.

Divja voznja se je koncala ob 2h zjutraj, ko sva prispela v Mangily.

Morondava

2010-07-17T10:45:00.003+02:00

Morondava je zaradi slavne avenije baobabov ena najbolj poznanih tock v drzavi. Ta afriska drevesa so sicer posejana po vsem otoku a pogled ob soncnem vzhodu ali zahodu je tu najbolj spektakularen.

Mesto ob morju je pred dvemi leti prizadel ciklon, kar je mocno vidno ob obali. Zato nekateri se danes zivijo v podrtih slamnatih kolibah skupaj s prasici, kurami in racami. Kopalnica in wc sta na plazi. Vse mesto je spet trznica polna ljudi, starih krip in mivkaste ulice brez asfalta.
Taksiji so stare a ohranjene renojeve katre, se bolj stari renoji in peugeoti s polnimi strehami robe pa sluzijo za javni prevoz.
Veliko casa sva porabila na banki, saj vse delajo v ritmu mora mora. V tej drzavi dela le Visa in Mastercard in za odobren dvig preko banke cakas dva dni. Banka pa izgleda kot podrto skladisce in je vedno polna ljudi. Kljub temu, da so ze pred sestimi leti zamenjali franke v petkrat manjsi ariary, se vedno vecina ljudi govori v stari valuti in pretvorba jim predstavlja velik problem. Najvecji bankovec je 10 tisoc ariary, kar je 3,5 evra.
Cetudi je mesto brez lepih plaz tu ni problem ostati vec dni. Jedla sva odlicne ribice, ki jih pecejo na vsakem vogalu ter nasla mojstra juh, ki sva ga obiskala vsak dan.

Po mivkastih ulicah sva srecevala mladenke, ki na glavah nosijo ogromne ribe ter jih prodajajo po hotelih. Teh je veliko turistov pa malo. Zaradi politicnih problemov januarja 2009 se je turizem v tej drzavi zmanjsal vsaj za tri krat. Vecinoma sem zahajajo francozi.

Cez reko katero preckas s kanujem lezi ribiska vasica Betanija. Lepsa plaza, nekaj palm, kolibe in ogromno otrok. Ob vecerih, ko se ribici vracajo je obala polna njihovih colnov in velikega ulova. Njihove zene prodajajo poceni ribe in vsa vas pride pogledat kaj je ujetega. Med vsem tem so ujeli tudi morskega psa hamer, ki sva ga zelela videti pod vodo a so naju prehiteli spretni ribici.

To, kar sva do sedaj videla na Madagaskarju ni primerljivo z nicemer.
Morondavo sva zapustila po stirih dneh ter se odpravila na avanturisticno voznjo proti Ifaty/Mangilyu.

Nacionalni park Tsingy de Bemaraha

2010-07-15T10:30:00.005+02:00

Ze sva najine ruzake vrgla na streho starega peugeota, ko je do naju pristopil Erik in nama za dobro ceno ponudil prosta sedeza v jeepu.

To je izlet, ki si ga vecina organizira skupaj z spustom po reki, zato sva imela sreco, da sva sedela v avtu in peljali smo se proti Tsingyu.
Najprej smo se s splavom vozili po reki do mesta Belo sur Tsiribihina, od tam pa 100km neverjetne ceste. Napraseni in preguncani smo po 4h urah prispeli do naslednje reke in zaradi noci smo jo preckali s kanuji. Prenocili smo v kampu brez tusa in brez urejenih wc-jev. Naslednje jutro pa smo nestrpno cakali, da vidimo, kaj je tako posebnega, da toliko avanturistov potrpi vse to. Po dveh urah voznje smo bili na vhodu velikega Tsingya. Nekaj hoje po gozdu, kjer smo srecali lemurje, ptice in podgane, nato pa plezanje do vrha. Vau to je Tsingy.
Nekaj kar je pred miljoni let naredila narava je danes eden najlepsih nacionalnih parkov na Madagaskarju in je pod Uneskovo zascito.

Pogledali smo si se mali Tsingy in se po treh dneh odpeljali proti Morondavi.

Tsiribihina river trip

2010-07-15T10:17:00.004+02:00

V ozkem kanuju imenovanem pirogue nas je cakal tri dnevni spust po reki Tsiribihina.

Ob njej so nas spremljali lokalci na kanujih, obdelovalci rizevih polj ter drugi, ki z reko zivijo. Tu sva prvic videla lemurje, ki so najbolj tipicna zival Madagaskarja in jih na otoku zivi vec vrst. Bogat je svet ptic a midva sva bolj gledala za krokodili, ki so se soncili na obrezjih. Najlepsi del poti je veslanje med kanjoni, tusiranje pod slapom ter obisk vasic. Tam ljudje se danes rocno obdelavajo riz. Izluscijo ga s tolcenjem z lesenim kolom. V teh vaseh pridelujejo tobak, zato sva pogledala kako ga susijo za kajenje, zenske pa ga uporabljajo za masko na obrazu ter zascito pred soncem.

Najin vodic in veslac ami pa je pot naredil se bolj zanimivo. Med postanki je pripravljal ultra fast food in zato je bilo meso od zebuja vedno gumjasto. Je pa res, da ko so drugi lacni cakali na hrano sva midva ze jedla:) Na zelenjavo je zal pozabil in tudi sadja ni bilo veliko. Je pa zato z nami potovala kura, ki je drugi dan padla pod skrhanim nozem. Vse je bilo vedno lepo kuhano v rjavi vodi iz reke. Dve noci smo prenocili na pescenih obrezjih in se zbujali ob soncnih vzhodih. Najbolj pa sva uzivala v druzbi prijatelja in ob njegovih podvigih. Bil je prvic sam s turistoma in znal je nekaj angleskih besed, kar je bila redkost za veslaca colna.

Po prevozenih 120 km smo prispeli do vasice, kjer se je koncal nas trip po reki. Se zadnje kosilo izpod rok najinega kuharskega mojstra, potem pa vec kot uro voznje z zebu taxijem do vasi Ansiraka. Tam naju je po treh dneh cakal sod vode in posoda za polivanje. Prijatelja veslaca pa naporna pot nazaj v Miandrivazu, ki proti toku vzame sest dni.

Vasica je izredno zanimiva. Srecala sva potujoce mesarje, ki na palicah nosijo kose pregretega mesa, ogromno volovskih vpreh, bosonohih otrok, ter pokrajina posejana z baobabi.

Tu vozi le en kombi na dan, vse ostalo prevazajo z voli in ljudje pesacijo dolge razdalje. S tem prevozom sva naslednje jutro odsla do vasice Tsimafane.

Miandrivazo

2010-07-10T10:06:00.008+02:00

Za 220 km smo potrebovali 8 ur. Med potjo smo se ves cas ustavljali, pobirali ljudi, prelivali bencin ter vlekli pokvarjen avto. Na koncu sva v kombiju prestela 32 glav in ogromno robe na strehi. Navelicana voznje sva zvecer prispela v Miandrivazo.

Ena ozka ulica in na njej prodajalci in vprege. Na trznici prodajajo tobak spleten v kite ter slamnike iz rizevih bilk. Ob nedeljah potekajo petelinji boji, fantje igrajo svojo nogometno ligo, zenske pa se druzijo in pazijo na otroke.
V majhno mestece ob reki Tsiribihina sva prisla, da si tu vzameva enega najbolj popularnih tur v tem delu otoka. Vecina ljudi si vse ureja ze v Antsirabe ali v glavnem mestu, midva pa sva hotela najti vodica sama na licu mesta. Spoznala sva ''amija'' in se z njim zmenila za trip. Kljub nedelji smo na domu poiskali "notarja", ki nam je uredil potrebne papirje. Nato pa na policijo, kjer smo jih zmotili med lezanjem na lezalniku in za mizo, da so ''uradno'' potrdili najin tim.

Zvecer se finalna nogometna tekma iz JAR, zjutraj pa na pot s piroguem.

Antsirabe

2010-07-07T19:15:00.003+02:00

Ocitno najina francoscina se ni dovolj dobra in karto, ki sva jo kupila preko francoske strani pravzaprav nisva imela. A to nama je postalo jasno sele na letaliscu. Na sreco so nama za isto ceno prodali novi karti in leteli smo na Madagaskar. Ze ob urejanju vize in stempljanju potnega lista sva se lahko le smejala in si rekla, to je pravi teksas. In ko sva stopila na cesto je bil prvi avto zebu taxi, torej dva vola, ki sta vlekla voz.

Sedla sva v vsaj 40 let starega renoja in se z njim odpeljala do postaje, kjer sva vzela taxi brousse proti Antsirabe. Zanimiva pokrajina, veliko praznine, rizeva polja in majhne vasice. Ob sicer dobri cesti stojijo betonski znaki ter na vsakih nekaj kilometrov policijska kontrola, ki rada pobira svoj ekstra zasluzen denar.
Po petih urah voznje sva prispela v visje lezece mestece in po dolgem casu naju je spet zeblo. A to naju ni motilo, saj je bilo toliko zanimivega, novega in drugacnega kot v Afriki prej.
Ljudje so se tu naselili iz JV Azije in so nekaksna mesanica z Africani. Izgledajo drugace in tu v hribih spominjajo na indijance. Imenujejo se malagasy in govorijo malagaski jezik.Tudi hrana je drugacna. Veliko vrst juh, domaci sir in jogurt, meso, ki slastno visi na vsakem koncu ter domace klobase in salame. Od francozov pa so prevzeli kruh. Prodajajo se zive kure, race in purane.
Po vsem mestu, ki izgleda kot ena velika trznica s prodajalci arasidov in veliko cvrtja, med katerim najbolj obozujeva ocvrte banane. Lokalnim gostilnam se rece hotely in okoli vsakega skacejo otroci, ki na koncu pomazejo kroznike in oberejo vse kosti.
Po jedi se pije kava in caj, ki ga dobis povsod, zraven pa veliko sladkih dobrot.

Antsirabe je mesto, kjer se zdi, da je za vsakega en pushe pushe - riksa. Ceprav sva mislila, da je to le se v Indiji, sva se motila. Tu je ogromno moskih, ki bosi tecejo s svojo rikso in s tem sluzijo kruh.

Vozni park pa je prav tako neverjeten.Vse kar se zdi da ne obstaja vec lahko najdes tu. Odsluzeni renoji in peugeoti ter marcedezovi kombiji, ki sluzijo za javni prevoz. Te stare kripe sicer dobro pijejo in bencin ni poceni. Zato je najbolje imeti dva zebuja - malagasko govedo in voz.
Revscina je ogromna in ljudje so umazani, raztrgani in bosi. Cene so temu primerne. Zato je spanje in hrana poceni, transport pa nekoliko drazji. Zelo dobro je znati vsaj nekaj francoskih besed, saj skoraj nihce ne zna anglesko.

Ko sva po dolgem in poces prehodila Antsirabe, sva si pogledala se okolico. Tam je veliko jezer in najlepsi med njimi je Lac Tritiva. Javnega prevoza tja ni in imela sva sreco ter zastopala dva Norvezana. Razgledi na gorsko pokrajino, male vasice, ljudje na poljih in vozovi z zebuji. Zivijo revno in ubogo a od vsakega prejmes pozdrav salama. Radi se slikajo in ob pogledu na sliko cisto ponorijo. Tudi prosjacijo ne, le sramezljivo vcasih zaprosijo za bombone.

Grand Baie

2010-06-30T09:47:00.006+02:00

Ce je juzni del otoka najbolj bogat z naravo in zato pravi Mauricius, potem je sever znan kot nabolj turisticni del otoka. Grand Baie je zaliv, kjer je vse. Agencije, ki ponujajo vse vrste izletov, najboljse restavracije, soping in ogromno klubov ter casinojev. Poskrbljeno je za vsakega in za vsak zep.

Plaza v velikem zalivu ni tako privlacna, saj je polna colnov, zato pa so plaze v bliznih vaseh toliko bolj lepe. Do nekaterih je prijeten sprehod ob obali, druge pa obisces z dobrimi javnimi prevozi. Najlepse med njimi so Trou aux Biches, Pereybere, Mon Choisy in druge.
Tu sva res dala mozgane na off in vsak dan polezavala in jedla. Naredila sva si zalogo za naslednjo drzavo.

Zadnji dan pa sva spet prezivela tam, kjer sva zacela. V Mahebourgu sva spet obiskala najine stojnice z rotiji, se zadnjic spila popularno pivo Phoenix, jutri pa letiva na 4. najvecji otok na svetu.

Z motorjem po otoku

2010-06-27T09:36:00.004+02:00

Najboljsa in najcenejsa opcija videti otok je rentanje motorja. Tudi sicer si veliko turistov vzame avto, saj so ceste urejene in dobro oznacene.

Ustavljala sva se v vaseh, si ogledala gricke sednih barv v Chamarelu, nekaj slapov, predvsem pa so naju zanimale plaze. Te so najlepse na polotoku Le Morne, kjer je tudi raj za kajtanje in srfanje, ter Belle Mare in plaze na severu. Cudovit je otok Cerfs, ki je najbolj popularen dnevni izlet. Zapeljala sva se tudi v glavno mesto Port Louis. Sprehodila sva se po prepolnih ulicah, sla v China Town ter obiskala market, nato pa mesto hitro zapustila, saj v njem vlada pravi kaos.

Sicer pa je otok zelen in posejan z nasadi sladkornega trsa, ki ga poleg caja in tobaka pridelajo in izvazajo najvec.V vecjih mestih in turisticnih krajih so veliki nakupovalni centri, kjer se dobi vse, cene pa so podobne kot pri nas.

Mauricius je znan kot drag turisticni otok, kar pa ravno ne drzi. Prenocisc je toliko, da kadarkoli prides lahko dobis sobo za ugodno ceno. Je varen in razvit in poleg francoscine vsi govorijo anglesko.
Z motorjem sva obkrozila otok, naredila preko 400km in se odlocila, da zadnji teden preziviva na severu.

Flic en Flac

2010-06-23T09:26:00.001+02:00

Flic en Flac je eden mnogih turisticnih krajev, ki pa je zaradi prevelike pozidanosti izgubil svoj car. Ogromno je sob, hotelov in apartmajev, ki se vedno rastejo en cez drugega.

Najela sva nov apartma s tremi klimatiziranimi spalnicami, ter zanj placala le 900 rupijev, kar je 22 evrov. Bila sva v cistem centru s plazo cez cesto.
Zaradi koralnega grebena, ki je blizu obale so nekateri deli plaze polni koral. Sicer pa je plaza lepa in v tem delu otoka najmanj vetrovna. Tu so tudi najboljsi potapljaski spoti, cene pa nizje kot na potapljanjih prej.
Na otoku je najboljsa ''firma'' ministrstvo za turizem, ki zaposluje ogromno ljudi. Delavci vsakodnevno pometajo parke, grabijo plaze in skrbijo za cistoco. Na vsaki plazi so brezplacni wc-ji in ponekod tudi zari. Dovoljeno je kampiranje, zato veliko lokalcev vikende prezivi na plazi.

Po stirih dneh lezanja in spremljanju nogometa sva vzela motor ter se odpravila naokoli.

Mahebourg

2010-06-20T15:45:00.003+02:00

Iz hladne in zurerske JA sva priletela na otocek sredi indijskega oceana. Ob prihodu od vsakega turista zahtevajo iztopno karto in podatke hotela, kar vzame veliko casa. Sledilo je pregovarjanje s taxisti saj so cene visoke, midva pa edina z ruzakom. Odpeljala sva se do najblizjega mesta.

Mahebourg je malo neturisticno mesto, kjer ljudje se zivijo pristno otosko zivljenje. Ob ponedeljkih se odvija najvecji market na otoku in privabi turiste iz celega otoka.
V Mahebourgu ni lepih plaz in dodatno jih smetijo Indijci, ki vanj mecejo darove in morje castijo ter mu pravijo "sea Ganga". Le 5km stran pa je Blue Bay, kjer so plaze cudovite, bliznji otocek Kokos pa eden najlepsih na otoku.
Edini avtohtoni prebivalec otoka je raca dodo, danes pa otok naseljuje 70% Indijcev ter africani, Kitajci, Francozi... Veliko je tudi kristjanov in muslimanov zato je zanimivo, da na tako majhnem otoku zivi toliko razlicnih ver in kultur. Med seboj nimajo komfliktov, saj se zavedajo, da je to pomembno za turizem.
Vsepovsod so hindujski templji in prevladuje indijska hrana. Na vozovih prevazajo pekoce ocvrtke, juhe ter roti in capate v katere zavijajo razlicne omake in nadeve.Veliko je slascicaren s tipicnimi sladkimi dobrotami, v lokalnih restavracijah pa se vecinoma dobi le riz ali nudli.

V mestu sva tudi videla kako posebna sluzba pobira potepuske pse, zato se morava premakniti naprej, saj sva tudi midva ze dolgo brezdomca.

Johannesburg - Ellis Park

2010-06-18T15:28:00.003+02:00

Z brezplacnim metrojem sva se iz Pretorije pripeljala pred stadion. Tam so prevladovale ameriske zastave in tudi lokalci so vzklikali USA. Na tribunah pa nas le ni bilo tako malo, saj so okrepitve prisle prav na to tekmo. Vsi smo noreli ob rezultatu 2:0. Zal se je tekma zakljucila ob trepetanju in na koncu smo bili lahko srecni, da smo jo odnesli z izenacenjem. Sreca in veselje ob prvem mestu v skupini smo spet proslavili na VIP-u. Z dvema juznoafricanoma smo zaprli stadion in bila sta tako prijazna, da sta nas peljala v Pretorijo. Tam smo v studentskem predelu Hatfieldu, ki je zurerski plac z vec bari in diskotekami zapili tocko in zurali pozno v noc.

Upava in verjameva, da zdaj vec americanov in drugih koncno ve, kje smo mi... majhni Slovencki.

Johannesburg - Soccer City

2010-06-17T15:20:00.003+02:00

Ce je kdo nor na nogomet, so to Argentinci. Teh je prislo v JAR verjetno najvec. Vec let varcujejo in veliko je takih, ki s 500 evri prezivijo ves cas. Pred tekmami prodajajo kape, zastave... in tudi vstopnice, da se kaj zasluzijo.

Na najvecjem stadionu sva si ogledala tekmo Argentine in Juzne Koreje. Stala sva med argentinskimi navijaci, cisto ob robu igrisca, ter skupaj z njimi navijala in pela navijaske himne. V njih prepevajo tudi o Maradoni, ki ga imajo za boga, Messija pa za kralja. Odlicna tekma in noro vzdusje med 82 tisoc gledalci je bila res pravi dogodek. Argentina je na koncu slavila 4:1 in se uro po tekmi so navijaci peli in slavili.

Po vsaki tekmi je dobro organiziran prevoz z metrojem ali busi. Ti vozijo brezplacno na vse strani in na parkirne prostore, kjer lahko gledalci pustijo avtomobile. Prijazen gospod naju je po tekmi peljal do Hyde Parka, kjer sva obiskala slovenski hotel in nase fante.

Polokwane

2010-06-13T15:05:00.007+02:00

Prvi dan sva v Pretoriji v nakupovalnem centru hotela zamenjati voucher za vstopnice. Tam sva srecala juznoafricana, ki je preprodajal karte. Kupil jih je po ceni 140 randov, kar je bilo mogoce le za drzavljane JAR. Imel je tudi karte za naso prvo tekmo in po pogajanju sva jih kupila za 300 randov.

V nedeljo sva se s kombijem odpravila 270km severno proti Polokwane. Na poti smo prehiteli vec kot 50 avtobusov in ogromno avtomobilov nabitih z Alzirci. Ti so noro mahali z zastavami, kadili skozi okna ter se snemali in slikali vso pot. Ko sva prispela sva si hotela kupiti pivo, da bi se pred tekmo malo ogrela. To pa je postal problem, saj ob nedeljah v supermarketih ne prodajajo alkohola. Kasneje naju je prijazen lokalec peljal na drugo stran mesta, kjer smo nasli trgovino z alkoholom.

Pred stadionom je bilo ogromno alzirskih navijacev in tudi lokalci so navijali za afrisko drzavo. Kljub manjsini pa smo bili glasni tudi mi in slisali so se slovenski napevi. Tudi za Budweiserja ni bilo bojazni, saj so muslimani raje kot pili se pred dvorano zbijali celo, ter prosili Alaha za zmago.

Najina karta je bila na tribuni za drzavljane JAR a sva se se pred himno presvercala med nase navijace. Skupaj smo z glasnim navijanjem spodbujali nase fante in na koncu slavili prvo slovensko zmago. Vzdusje je bilo res noro.

Po tekmi pa s prijateljem Mihom na VIP, kjer sva po skoraj petih mesecih jedla same dobrote. Poleg pijace, ki smo jo popili so bili na koncu tako prijazni, da smo si nabrali toliko pijace, kolikor smo jo lahko odnesli. Odsli smo do Slovencev, ki so imeli najeto hiso in skupaj smo pili in pekli dolgo v noc.

Prvo slovensko zmago smo proslavili tako kot se spodobi:)

http://www.youtube.com/watch?v=GuxoCT5GTEo

http://www.rtvslo.si/zabava/iz-sveta-znanih/izberite-naj-pricesko-letosnjega-sp-ja/233804

Pretoria

2010-06-12T14:46:00.004+02:00

Zgodaj zjutraj sva prispela na glavno avtobusno postajo, kjer so naju prvo sokirale nizke temperature. Pocakala sva, da se je zdanilo, nato pa je sledil drugi sok. Sprehodila sva se po centru mesta in spoznala, da to vec ni Afrika.

Pretoria je ena od treh glavnih mest, urejena in zelo podobna avstralskim mestom.

Na najini poti sva spoznala Chrisa, ki nama je ponudil stanovanje v centru mesta, le nekaj minut hoje od stadiona. On sicer zivi nekaj km izven v mirnem kraju Meerhof. Tam ima pocitnisko - meditacijski center, kjer sva se relaksirala po nasi prvi zmagi. Peljal naju je tudi po mestu in nama pokazal nekaj zanimivih tock, kot tudi Ernesto, ki je z nama prezivel veliko casa.

Mesto kot vsa druga v tem casu zivi za nogomet. Povsod na trgih in v parkih se dogaja in postavljenih je veliko platnov, kjer si lahko ogledas vse nogometne tekme. Verjetno najbolj noro vzdusje pa je na Fan Festih, ki so postavleni poleg vseh stadionov.

Pretoria je bila vsa rumena na dan tekme med domacimi in Urugvajem. Slisalo se je Bafana Bafana, pele so vuvuzele in vsa drzava je upala na zmago. Bilo je noro vzdusje.

Nad mestom sva bila presencena, saj nama je bil zelo vsec in ko se vrneva, ga morda obisceva se enkrat.

Maputo

2010-06-06T14:32:00.003+02:00

Dolga pot in slabe ceste, ki jih pocasi popravljajo, so nam vzele 8 ur.

Z vsemi pripravljenimi papirji sva v ponedeljek zjutraj stala pred ambasado Juzne Afrike. Neprijazna gospa naju je gladko odslovila, ces da nama vize ne bodo izdali in naj greva domov. Sledili so trije stresni dnevi. Klicala sva na vse strani in posiljala maile. Povezala sva se z Slovenijo, Dunajem, Cape Townom in nasim prestavnikov v Johanesburgu. Dnevi so tekli, midva pa sva cakala na odgovor. V sredo popoldan je koncno prispel mail, naj se zglasiva pri sefu ambasade. Tekla sva tja in v enourni pridigi nama je pojasnil, da nama vize niso dolzni izdati. Na koncu pa se je omehcal in zaradi papirja, ki ga je dobil iz ministrstva, nama je vizo moral narediti. Iz svoje denarnice je posodil 900 randov (100 evrov) in tako so potni listi se isti dan sli naprej. Zal je res, da smo edini narod v evropski uniji, ki se vedno potrebuje vizo.

Koncno sva zadihala in lahko sva si v miru pogledala mesto. Maputo je cisto nekaj drugega, kot ostala mesta v drzavi. Moderne visoke stavbe ter prenovljene stare naredijo mesto eno najprijetnejsih afriskih glavnih mest. Ima ogromno trznic in nama najboljsa je tista z morsko hrano. Nakupis si morskih dobrot, kuharice pa ti jih pripravijo za nizko ceno.

Na ulicah srecujes na stotine ulicnih prodajalcev in zanimive so zenske , ki na plocnikih luscijo kazuje.

Sicer pa je vse v znamenju nogometa. Veliko je belcev, ki se kot midva pomikava proti svetovnemu prvenstvu.

V petek zjutraj sva iz rok sefa ambasade prevzela potni list in iz daljave se ze slisi glas Slovenija Slovenija ...

Tofo

2010-06-01T14:19:00.003+02:00

Proti Tofu sva se peljala v udobnem avtu z italjanskim parom, ki se bolj kot potuje ukvarja s taxi sluzbo. A nama je to vseeno, saj naju je peljal od vrat do vrat.

Turisticni Tofo je najbolj popularen pocitniski kraj v Mozambiku. Sob je ogromno in lastniki so vecinoma juznoafricani. Ti imajo v lasti tudi potapljaske centre in vse je prirejeno njihovim zeljam.

Dolga pescena plaza ponuja vse vrste vodnih sportov a midva sva najbolj uzivala v podvodnem svetu, ki je res nekaj posebnega. Videla sva veliko manto ray, bele morske pse, velike zelve in ogromno vrst rib in koral. Zato ni cudno, da se tudi tu prodaja toliko morske hrane in po zelji ti jo prinesejo pred hotel. Poleg vseh dobrot iz zara, ki smo si jih pripravljali, pa zmaga vecerja z 24 jastogi in veliko kolicino vina.

V okolici so se drugi turisticni predeli, kot so Tofinho in Barra. Povsod je dolga divja pescena plaza, ki je raj za srfanje in kajtanje.

Najblizje mesto je Inhambane, ki je eno najlepsih in najstarejsih v drzavi. Ko hodis po sirokih ulicah s pisanimi nizkimi hisami in starimi stavbami se zdi kot, da si v juzni Ameriki.

V Tofu bi zelela ostati dlje, a zal morava urediti vizo za JAR. Se 500 km naju loci od glavnega mesta in spet imava odlicen prevoz z italjanskim birmanckom :)

Arhipelago Bazaruto

2010-05-29T14:13:00.004+02:00

Iz Vilancula sva vzela enodnevni potapljaski trip v nacionalni park Bazaruto. Arhipelago sestavlja pet otokov, med katerimi sta najlepsa Bazaruto in Benguera. Na njih so le dragi rezorti in kampiranje ni dovoljeno.

Potapljala sva se na Two Mile Reef in potop je bil odlicen. Mozambik ima neverjeten podvodni svet in uvrscajo ga med najboljse potapljaske lokacije na svetu. Videla sva oba otoka a Bazaruto je se bolj poseben zaradi visokih sipin in lepih razgledov na celo otocje. Je tudi najbolj oddaljen od Vilancula.

Imeli smo lep dan, na poti nazaj pa je bilo morje tako razburkano, da smo skakali po valovih in bili totalno premoceni.

Arhipelago Bazaruto je ena najlepsih tock v drzavi.

Vilanculo

2010-05-26T13:56:00.003+02:00

Po stirih mesecih sva prvic sedela na klimatiziranem avtobusu, dobila celo hrano in drveli smo proti Vilanculu. Ob poti sva kupila kazuje in za kilogram placala le 100 metikalov. Prodajalci so skoraj odtrgali vrata, da bi kaj prodali.

Voznik naju je odlozil ob glavni cesti, tam pa sva s chapo (mini bus Toyota Hiace, kot povsod po Afriki) nadaljevala pot do obmorskega mesteca Vilanculo.

Nasla sva si odlicen plac ob morju, ki je popularen tudi za tiste, ki potujejo s kamioni in jeepi. Veliko je turistov, ki si vzamejo avte v JA in potujejo po okoliskih drzavah. Povsod so urejeni kampi z elektriko, kuhinjami in so vecinoma v lasti tujcev.

Ulice so polne prodajalcev kruha in morske hrane. Cene so neverjetno nizke in dobi se prav vse. Ko kupujes moras biti pozoren, saj ti postavijo nizko ceno, kasneje pa te ogoljufajo z tehtnicami na libre.

Poleg pripravljanja na rostilju sva si nasla tudi svojo mamo na trznici, ki je kuhala odlicno. Mozambiska kuhinja je boljsa kot v drzavah prej, saj hrani dodajajo kokos, araside in vec zacimb.

Vilankulo je popolniski plac a zal pa se cez dan skoraj ni mogoce kopati, saj voda tako pade, da je najbolje, da si odpres popularno pivo Laurentina in se prevrnes v viseco mrezo.

Beira

2010-05-24T15:19:00.003+02:00

Mini bus do mejnega prehoda Muloza in se zadnje slovo od Malavija. Potem pa na kolo in po vizo v Mozambik. Zaradi bankovcev po 1$ in nekaj zmeckanega denarja smo se dolgo pregovarjali, nazadnje pa sva po placilu 30$ dobila vizo in ze sva bila v novi drzavi.

Na prtljazniku kolesa z ruzakom na ramah smo prevozili 5 km do prvega mesta Milange. Zaradi nedelje tam ni bilo javnega prevoza. Nisva dolgo cakala in ze sva sedela v najnovejsem tovornjaku, ki je bil namenjen proti Nampuli. Po rdeci zemlji, sredi nicesar in katastrofalni cesti sva v kabini s tremi malavijci po 6 urah in prevozenih 200 kilometrih prispela v Mocubo. Ze se je temnilo, ko sva stopala naprej. Prijazen gospod naju je peljal se 100km naprej do vasice Nicoadale, kjer sva morala prespati. Edini hotel je bil kot svinjak z luknjasto posteljo in brez tekoce vode.

Zgodaj zjutraj sva bila spet na cesti in na sreco sva ujela direkten bus proti 600 km oddaljeni Beiri. Skoraj brez problemov le z eno poceno gumo smo po 10 urah prispeli v drugo najvecje mesto v drzavi. Prvi hotel, kjer sva mislila prespati je bil tako grozen, da sva klub temi iskala boljsega. V tej drzavi je spanje drago in za luknjo placas 10 evrov in vec. Popisejo pa te bolj kot na meji in izpolniti moras kar nekaj obrazcev.
Ta vecer se nama je mesto zdelo kot mesto duhov in da se je vojna koncala vceraj ne pa pred 19 leti.
Naslednji dan je bilo vse drugace. Nov jezik, nova kultura, drugacna hrana, portugalska arhitektura, cerkve...drugacna Afrika. Ulice polne prodajalcev in zvecer pridejo ven tudi tisti, ki prodajajo le nekaj kosov raznorazne robe.

Nama pa je bil najbolj vsec oddelek morske hrane, predvsem skampov, ki jih v tem delu indijskega oceana nalovijo najvec. Veliki skampi po 5 metikalov (0,10 evra) so sli kot za med.

Zdaj pa naju caka se ena dolga voznja, da prideva do pravih mozambiskih plaz.

Mulanje

2010-05-21T09:42:00.003+02:00

Ze po nekaj kilometrih izven mesta se zacnejo nasadi caja. Kamorkoli se ozres vse je zeleno in med polji so obiralci s slamnatimi kosi na hrbtih. To je regija, kjer proizvedejo najvec caja in ga poleg tobaka in sladkorja izvazajo.

Obiralci v enem mesecu za sest delovnih dni na teden zasluzijo 3000 kwacha, kar pomeni 15 evrov. Vsak drugi teden je placilni dan in takrat se zbere ogromna mnozica ljudi, ter caka na majhno placilo.
Pod hribu blizu mozambiske meje lezi vasica Mulanje. Tam si lahko organiziras razlicne vrste trekov in mozno je prespati v sednih gorskih kocah. Najvisji vrh je Sapitwa in je visok 3001 m. V vasici Likhubula je vhod v nacionalni park in tam sva si vzela vodica, ki naju je vodil do naravnih bazenckov, slapa in razgledne tocke, kjer se odpre pogled na vrhove in zeleno pokrajino.
Malavi je ena najrevnejsih drzav v Afriki, vendar ugotavljava, da bolj so revni bolj so prijazni.
Po vec kot mesecu dni zapuscava to cudovito drzavo. Kljub temu, da je majhna ima ogromno lepih stvari in lahko bi ostal se dlje. Najbolj poseben je zaradi prijaznih ljudi in jezera Malawi.

Blantyre

2010-05-19T09:32:00.003+02:00

Blantyre je najbolj razvito in industrijsko mesto v drzavi. Ko hodis po mestu, med visokimi stavbami, se zdi da to ni Malavi. Ima vse kar imajo glavna mesta in je bolj razvito kot Lilongwe. Tu sva si nakupila stvari, ki jih prej ni bilo mozno kupiti, saj so tudi tukaj Indijci, ki delajo biznis. Prihajajo pa tudi Kitajci, ki odpirajo velike trgovine s svojo poceni kramo.

Viza se nama pocasi izteka, a jo bova kot tudi drugi popotniki izkoristila do zadnjega dne. V tej drzavi vecina ostane cel mesec, saj je Malawi zakon!

Liwonde nacional park

2010-05-18T09:16:00.004+02:00

Za obisk nacionalnega parka sva se odlocila, ker sva si zelela od blizu videti hipote. Ob glavni cesti sva presedla na kolo ter se z ''voznikom'' peljala 6 km do vhoda v nacionalni park.

Postavila sva si sotor ter ponoci poslusala glasove zivali, ki so hodile mimo.
Naslednje jutro sva vzela kanu trip po reki Shire. Videla sva veliko hipotov, ki so dvigovali glave iz vode ter spuscali neverjetne glasove.
V parku zivi vec kot tri tisoc hipotov, videti pa je mogoce tudi slone, zebre, antilope, opice... ter veliko vrst ptic.

Nacionalni park Liwonde je najlepsi park v drzavi in v njem se je dovoljeno voziti s svojim vozilom. Najbolj poseben pa je zaradi hipotov, katerim se lahko cisto priblizas in jih opazujes iz le nekaj metrov. Poleg NC Chombe v Botswani je to edini park, kjer se je mozno voziti s kanujem po reki.

Cape Maclear

2010-05-13T09:02:00.002+02:00

Iz mesta sva se zopet vrnila ob jezero. Z busom do Monkey Baya in nato na kasonu kamiona (matola) po prasni cesti do Cape Macleara. Med grici, zeleno pokrajino in velikimi skalami lezi rt, ki je najbolj popularna turisticna tocka ob jezeri Malawi. Dolga pescena plaza, rezorti in kampi okoli njih pa slamnate hiske in lokalno zivljenje ribicev. Vsi rezorti so kot tudi sicer po vsej drzavi v lasti tujcev, zato je dobra ponudba vsega. Na koncu rta se zacne nacionalni park, ki obsega tudi tri vecje otoke in je pod Uneskovo zascito.

Prehodila sva celo plazo ter opazovala zivljenje lokalcev, ki zivijo z jezerom. Ogromno se pije alkohol, lokalne zvarke in pivo Chibuku, ki ga prodajajo v literskih tetrapakih. Okus je ogaben se posebno zato, ker ga pijejo toplega.
Tudi tukaj sva si pripravljala ribe in poskusila se druge vrste, kot so Kampango, Cambo ter Butter fish, ki ji tukaj pravijo Tiger fish. Vecino casa pa sva lezala v senci ter uzivala v lepih soncnih dnevih.

Zvecer pa na pivo s prijatelji, saj je nocnega zivljenja dovolj. Posedali smo ob ognju, poslusali ritme bobnov in se druzili z lokalnimi rastamani.

Lilongwe

2010-05-11T15:34:00.002+02:00

Lilongwe je glavno mesto Malavija. Razdeljen je na novi del, kjer so moderne stavbe in ambasade ter stari del s trznicami, bus postajo, poceno hrano in cenejsimi hoteli. Samo mesto nima vecjih posebnosti, a nama je bil glavni namen, da urediva vize na ambasadah.

Kot tudi drugje po vecjih afriskih mestih se tudi tu prodaja ogromno rabljenih oblacil in obutve. Vse pride podarjeno od svetovnih organizacij, pakirano v balah in nato se prodaja na trznicah. Tudi lesa je ogromno, se posebno lepi izdelki so iz ebna in mahagonija.

Predno sva zapustila mesto sva spet zamenjala na crno in dobila kup denarja, saj je najvecji bankovec za 500 kwacha, kar je dva evra in pol.

Nkhata Bay

2010-05-09T15:33:00.003+02:00

Po slovesu naju je na jezeru ze cakala Ilala. V najcenejsem drugem razredu so ljudje lezali en cez drugega, poleg njih pa polne vrece in mastne skatle rib. Zato sva se pretihotapila na palubo se skrila za sotor , zavila v spalke zjutraj pa placala najnizjo ceno.

Nkhata Bay je pristaniska vasica, ki se je najbolj razvila zaradi Ilale, ki se tu ustavi predno gre na otoke in ko se vraca od tam. Ulice so zato kot trznica, ljudje vsepovsod in Nkhata je zelo popularna tocka za popotnike.

Plaza v samem centru ni lepa je pa na drugi strani Chikale beach, z mirnimi rezorti, zalivi in lepimi plazami. Polno je prodajalcev lesenih izdelkov, slik in opojnih substanc.

Malavi je varna, poceni in enostavna drzava za potovanje. Imajo dober transport in dobre ceste, ki so bile financirane iz evropske unije. Ko sva sedla na avtobus so kot ponavadi se zmolili, potem pa smo krenili proti glavnemu mestu.

Otok Chizi

2010-05-01T15:07:00.002+02:00

Pred nama je bil teden pocitnic. Mirna jutra, plavanje v jezeru, zvecer pa pripravljanje vecerje. V vasi sva si kupovala zelenjavo in kruh, ribici pa so nama v lesenih kanujih dostavljali sveze ribe. Ker jih en dan ni bilo, sva povprasala za piscanca. Brez tezav so otroci kuro ujeli, prijazen fant jo je oskubil v jezeru in v slabi uri je bila kura pripravljena. Vsi zaposleni, se posebno Vili se je vsak dan cudil nad dobrotami, saj tudi ko oni niso mogli dobiti rib za goste, so se na najinem zaru ze obracale Butter fish.

Da nisva le lezala v visecih mrezah ali modrovala v pisarni, sva naredila tudi potop. Malavijsko jezero ima vec kot 500 razlicnih vrst rib, poleg tega pa smo se potapljali okoli podvodne gore ter se tlacili skozi male jame in med skalami.

Ker vode na otoku ni, za vse sluzi jezero.Uporabljajo klor in vodo delajo pitno. A nama je bolj tekel Kuche Kuche, ki ga je hladil lokalec, ki je imel skrinjo le malo stran od hisice. Zivljenje na otoku je lazje zadnjih osem let, odkar imajo elektriko. Vse se odvija pocasi, ljudje pa so se bolj prijazni kot so ze sicer malavijci. Zato ni cudno, da drzavi pravijo toplo srce Afrike.

Bilo je pravo uzivanje brez pakiranja in izbrala sva si raj za pocitek.

Chisimulu & Likoma Island

2010-04-27T14:53:00.002+02:00

Najinih 5 dni je minilo in morala sva se zglasiti v Mzuzuju ter odsteti 70$ za vizo. Kupila sva nekaj stvari ter zvecer iz Nkhate Bay z Ilalo (edina barka, ki pluje po malavijskem jezeru) odsla na otok Chisimulu. Prispeli smo sredi noci in z resilnim colnom so natovarjali robo in ljudi ter vozili na kopno. Ostala sva v edinem kampu na otoku v Wakwendi pri Nicku. Ko sva se zjutraj zbudila v najini slamnati hisici in videla kraj kjer sva, se je zdelo kot v raju. Plaza s palmami, kristalno vodo in midva le nekaj metrov stran od jezera. Mala hiska z mivko po tleh v senci bambusa in Matjazeva pisarna z mizico in stoli.

Mali skalnat otok na katerem zivi okoli 3000 ljudi ima svojo bolnico ter posto, ki izgleda kot zapuscena, ceprav je odprta vsak dan razen v nedeljo. V vasici Sami je malo vecja trznica, blizu naju pa je ta pod drevesom. Dobi se le paradiznik, sladek krompir, vcasih banane in avokado, ter vsako jutro svez kruh. Zivljenje je umirjeno, vsi so prijazni in nasmejani ter se radi slikajo. Moski sivajo mreze ter lovijo ribe, zenske pa delajo vse ostalo.
Otok sva obhodila ter spoznala lokalce, ki so nama kasneje priskrbeli ribe. Naredila sva si svoje kurisce ter si pekla ribe, krompir in bucke. Za Butter fish, ki velja za najboljso ribo v jezeru sva odstela 150 kwacha (0,75 evra) za dva piva Kuche Kuche pa dober evro.

Plac nama je postajal vedno bolj vsec a zelela sva videti se sosednji - vecji otok Likoma.
Tam je najpomembnejsi ogled stare katedrale, ki je bila dolgo najvecja stavba v drzavi. Na otoku zivi enkrat vec prebivalcev in v trgovinah se dobi dosti vec. Oba otoka sta na mozambiski strani a spadata pod Malavi.

Sprehod po otoku je zanimiv zaradi dreves baobab in ljudi, ki jih srecujes. Obiskala sva tudi resort Kaya Mawa, ki ima privat letalisce a cene so nekoliko previsoke za najin zep. Zato sva ostala v zalivcku z dolgo, lepo pesceno plazo v Mango Driftu.

Kljub temu, da je tudi Likoma lep otok naju je vleklo nazaj. Z Ilalo, ki tu okrog pride dvakrat na teden sva namesto na kopno odsla nazaj na Chizi.