Roxas & Tay Tay

Ceste na Palawanu se gradijo v zadnjih letih in kljub mnozicnemu turizmu se niso koncane. Po blatni cesti smo se z jeepnijem pripeljali do Roxasa. Pred tem sva se pozanimala o ceni prevoza, saj za turiste veljajo dvojne cene. V Roxasu se ustavi le redko kdo, zato so ljudje tu prijazni, razen delavcev na avtobusni postaji, ki se vsakodnevno srecujejo s turisti.

Jedla sva morske dobrote v kokosovi omaki in po dolgem casu placala lokalno ceno.

Naslednje jutro sva pot nadaljevala proti Tay Tayu. Bivse glavno mesto sva imela po nekaj urah vrh glave saj je dezevalo dan in noc. Pogledala sva si obzidje z lepimi vrtovi in staro kamnito cerkvijo ohranjeno iz casa Spancev. Vecji vpliv pa so na Filipinih pustili americani. Drzava je druga najvecje anglesko govoreca na svetu in z vsako mamco se lahko pogovarjas. Tudi kosarko so povzeli po njih in v vsaki mali vasici, ki se glavne ceste nima, stoji betonsko igrisce z betonskimi kosi.

Port Barton

Mackasta sva komaj prezivela guncasto voznjo do vasice Port Barton. Zdi se, kot da se jungla dotika morja in ob lepem zalivu lezi ribiska vasica. Vedno vec turistov se tu ustavi, zato so se cene v zadnjih treh letih podvojile. Kot povsod je tudi tu opaziti zaljubljene debeluhe, ki si na Filipinih najdejo mlade zene. Poroka je pogoj, da lahko tujec kupi zemljo ali kar cele otoke.

Srecala sva tudi sest slovencev s katerimi smo pekli kalamare in jastoge ter jih dobro zalili s pivom in rumom.

Spoznala sva ribica Dodonga s katerim sva sla na island hopping. Sama sva si naredila turo, se ustavila na vecih otokih in na nekaterih je mogoce tudi prespati. Snorkljala sva na koralnem grebenu ter tudi v malo manj lepem vremenu imela super izlet. Bil je tako posten, da nama je zaupal vec kot bi moral. Izdal je tudi lokalno ceno za jastoge in naslednje jutro sva ze kupila svez ulov. Lastnica najine hiske pa je od zavisti zavijala z ocmi.

V vlaznih dneh in za ta cas nenavadnem vremenu sva se posteno nasvicala na poti do slapa. Osvezitev v hladni laguni se je zato se bolj prilegla.

Sabang

Iz Puerta sva za eno noc odsla v bliznji Sabang. Majhna vasica postaja vedno vecja turisticna tocka zaradi podzemne jame z 8,2 km dolgo reko. Z bangko te peljejo do vhoda do koder pa lahko tudi hodis pet kilometrov. Z majhnimi colni in veslanjem pokazejo dober kilometer notranjosti. Zanimive oblike, podzemne dvorane in predel, kjer visijo oziroma spijo netopirji. Jama je novo sedmo cudo. Je lepa in zanimiva a morda ne tako posebna, da je dobila ta naslov.

Vasica Sabang ima veliko a vseeno ne dovolj prenocisc. Bliznje plaze, manjsi slap in zip line pa so le ene od aktivnosti, ki jih ponujajo.

Zvecer so naju na ulici ''pohaklali'' lokalci s katerimi smo pekli ribe in pili literske bombe piva Red Horse.

Puerto Princesa

Pristanek na letaliscu izgleda, kot da bomo pristali na vodi. Mesto glavno na otoku Palawan je le nekaj minut stran.

Na ulicah bari, masaze in vse polno dogajanja. Ob vecerih postavijo stojnice s hrano, kjer sva jedla juhe in kalamare na palckah. Ponujajo tudi kurja creva in druge specialitete.

Z bangko ( filipinski coln) sva si ogledala otoke zaliva Honda, kjer sva se kopala na belih plazah. Slaba stran je le, da na vsakem otoku kamor stopis se dodatno racunajo.

Na dan praznovanja rojstnega dne pa sva rentala motor. Prevozila sva slabe in dobre ceste, hodila po praznih plazah, obiskala osamljene ribiske vasi ter jedla krokodila v krokodilji farmi.

V blizini glavnega mesta je tudi zapor, kjer tisti nizji kaznjenci prijazno razlozijo svojo usodo in razkazejo okolico. Zvecer sva postaranje se dobro zapila in se drugo jutro komaj zbudila ter ujela edini prevoz proti Port Bartonu.

Batad & Banaue

Predno so zaceli z jutranjih sprevodom v Sagadi, ze sva sedela na jeepniju proti Bontocu. Tam presedla za Banaue, kjer sva nekaj casa cakala na edini lokalni prevoz do Batada. Po blatni in strmi cesti, ki jo zmore prevoziti le jeepni smo prispeli do vrha, od koder se po dobri uri hoje spustis v vas.

Skrita med hribi, katere so ze pred 2000 leti obdelali v rizeve terase. Vasica je pod Unescovo zascito, kot se stiri bliznje vasi. Pred nekaj meseci so poplave unicile majhen del teras, ki jih s pomocjo firme Canon in prostovolnim delom pocasi urejajo.

Pred sestimi leti so dobili elektriko in turizem jih je ze dobro pokvaril. Vsakemu, ki odklonis pomoc vodenja, masiranja ali kaj podobnega se s tabo ne zeli vec pogovarjati. Zanimivo je, da v tej drzavi ni velikih razlik med moskimi in zenskami. So enakopravni in enako vredni. Vsak moski za pasom nosi noz imenovan Bolo.

Spala sva v stari - slamo kriti hiski, okraseni z lobanjami psov in prasicev. Brez elektrike in okna le sveca na kuhinjskem ognjiscu.

Med rizevimi terasami sva po nestetih stopnicah sla do slapa ter iz vseh koncev iskala lepe razglede.

Zadni dan pred nocnim busom do Manile sva prezivela v Banaue. Grdo in umazano gorsko mestece ima tudi svoje rizeve terase, katere so vidne iz stirih razglednih tock. Na nekaterih od njih sedijo tipicno obleceni Ifugao ljudje, ki se radi slikajo za denar. Mesto je popluvano z rdecimi madezi, saj vecina ljudi zveci betelove orescke. V bliznji vasi to pocno ze otroci, saj je to njihova kultura.

Rizeve terase so ena najbolj obiskanih tock na severnem Luzonu.

Sagada

Mimo rizevih teras in gorske pokrajine sva potovala proti Mountain Provinci. Ustavila sva se v blizini Kabayana ter si pogledala jamo Timbak. Tam so najlepse ohranjene krste z mumijami na katerih so se lasje, koza in nohti. Po nekaj zamenjanih prevozih sva spet v noci prispela v Sagado. Gorsko mestece z lepo naravo in veliko aktivnostmi. Najbolj nora in posebna je povezava dveh jam. Vstopis v prvo in po treh urah plezanja, plazenja in stiskanja med ozkimi stenami prides ven v jami Lumiang. V obeh je voda oblikovala zanimive formacije in dvesto metrov pod zemljo naredila naravni bazen, kjer sva se kopala v mrzli vodi.

Pri vhodu v jamo je veliko krst, ki so jih ze pred 500 leti nosili tja, jih pritrjevali na stene, da so se izognili vremenskim vplivom in so se lahko ohranile. To je pomenilo biti blizje Bogu. Obicaj so ohranili vse do danes, ceprav le redki zmorejo darovati dvajset prasicev in trikrat toliko kokosi. Trupla so posedli na stol, pocakali da so se tudi iz oddaljenih vasi ljudje poslovili. Nato so telo prekajevali, ga stisnili skupaj in kot ob rojstvu majhenga polozili v lesene krste . Te so vsepovsod danes pa tiste redke nosijo v Eco Valley. Dolino, kjer je se ena jama s podzemno reko in kjer se visoke skale dvigajo visoko nad teboj. Pod do tja vodi mimo pokopalisca, kjer se pasejo krave, pred vsakih grobom pa je pogorisce. Namesto svec namrec zakurijo ogenj.

Podala sva se tudi do velikega slapa Bomod-ok. Na vrhu vasi cakajo vodicke, da te vodijo mimo rizevih teras in vasic do cilja. Cudoviti razgledi, terase z zelenjavo in rizem, majhne vasi in se mansi slap Bokong, hrib Kitepan in se vec...

Ceprav sva mislila ostati le nekaj dni sva ostala cel teden. To pa tudi zato ker se je blizala ''fiesta''. Najvecji praznik v letu poimenovan po prekajenem mestu - Etagu in kavi.

Vsak dan se je zacel s sprevodom, potem aktivnosti na igriscu kot so plesi, sport in predstavitve okoliskih vasi. Vse skupaj pa je spremljalo ogromno trznic, ponudba vse vrste hrane in pijace ter zabava po celem mestu.

Ljudje so izredno prijazni, pravijo da so drugacni in da nikoli niso bili kolonizirani. Delujejo kot skupnost, kar je posebnost te province. Eden od dogovorov je tudi ta, da zaradi hrupa in onesnazenosti tu ne dovolijo moto tricikli. Skoraj legalna je tudi konoplja, ki se jo zlahka dobi, drugje na Filipinih pa velja stroga prepoved, prej pa celo smrtna kazen.

Cena je cena . Za vse in za vsakogar enaka. Imajo domaco hrano, pekarne in svoje obicaje. Komaj, da sva v celem tednu poiskusila vse njihove tipicne jedi razen ene - pasje meso. Res, da pse jedo po vseh Filipinih a tu je na meniju vsak dan.

Sagada nama je bila zelo vsec in se bi ostala. Lahko le upava, da se se kdaj vrneva.

San Juan La Union

Pristala sva v Manili. Izven letalisca sedla v taxi, kjer je zanimiv voznik popisoval svoje potnike. Sredi poti si je izmislil, da dogovorjene stiri evre spremeni v ceno za kilometer. Povzdignjen glas, nekaj vec besed in rekla sva si ''dobrodosla v tretjem svetu'', svetu pregovarjanja.

Po desetih urah, sicer napovedanih sedmih sva v noci prispela v San Juan. Med majhno ponudbo prenocisc sva komaj nasla primerno ceno. Tu se ustavijo vecinoma srfarji, saj je eden najboljsih in najcenejsih krajev za ucenje.

Plaza nic kaj lepa na njej pa nekaj barov, kjer vsa ob poceni pivu San Mig uzivala ob soncnih zahodih.

Mimo vasi dirkajo jeepniji, ki jih je uporabljala ameriska vojska, danes pa sluzijo za lokalni transport. Za hitre in krajse razdalje pa so na Filipinih tricikli.

Bliznje mesto San Fernando ponuja celo vrsto znanih verig ameriske hitre prehrane. Ze na poti sva opazila da Mc Donaldsi stojijo na nekaj metrov. Tudi sicer je Amerika pustila velik vpliv na njih. Raje kot svojo poslusajo amerisko glasbo in med najbolj slisanimi je Celine Dion, Schorpions, Bon Jovi in drugi stari hiti.

V mestu sva poiskusila masaze ter se pomesala med ljudi na polnih ulicah in zanimivih trznicah.