Valparaiso & Viña del Mar

Mejni prehod lezi nad 3 tisoc metri in dobro me je treslo, ko sem stal v vrsti za pregled prtljage. Takoj sem vedel, da ima ta drzava red in drugacne zakone. Vse so nam pregledali, saj je prepovedan vnos hrane, sadja, lesa... ma skoraj vsega. Na koncu so nas se postavili v vrsto in se pes nam je rocno prtljago prevohal. Po dobri uri smo se ze spuscali po strmi ovinkasti cesti. Spremljali so nas vinogradi, sadovnjaki in prazna pokrajina. Popoldne sem prispel v pristanisko mesto Valparaiso.
Povsod stare kolonialne stavbe, parki in hise razmetane po vecih gricih.
Valparaiso je bilo glavno pristanisce vse do odprtja panamskega kanala leta 1914. Tudi danes je pomembno pristanisce in tudi cilenska vojaska mornarica je zasidrana tukaj. Po mestu prodajajo ogromne kolicine sadja, zelenjave in morske hrane. Najvec je rib in skoljk, jedo pa tuki morske jeze. Glavna trznica je znana kot najboljsa izbira za poizkusino morskih dobrot. Jedel sem ribe in mesanico morskih sadezev, ki ji pravijo paila marina. Tudi nocnega zivljenja ne manjka. V boemskem predelu mesta sem z lokalci sprobaval razna piva in jih poslusal pri petju karaok. Cilenci ga radi pijejo in mladi se vecinoma oblacijo v crno. Skoraj vsak ima na majici kak napis metal ali rock skupine. So tudi pravi hazarderji in avtomate vidis povsod. Tudi v mesnicah, slascicarnah ali v cakalnici avtobusne postaje.
Zanimiva je voznja z muzejsko leseno vzpenjaco in elektricnim trolebusom , ki vozi po centru mesta. Tudi mini busi vozijo dan in noc tako, da sem se veckrat odpeljal v najbolj turisticni obmorski kraj.
Viña del Mar je znan kot eden najvecjih resortov Juzne Amerike. V casu poletnih pocitnic so bile plaze in hoteli polni in nocnega zivljenja ni manjkalo.
Obiskal sem slavni kazino, si pogledal ulico zabave... zal pa se mi mudi naprej. Zamudil bom festival Viña, kjer bo veliko znanih skupin in med njimi tudi Sting. Pac vse ne gre:)

Mendoza

Mendoza je poznana kot ena najvecjih vinskih pokrajin in slavni Malbec je ponesel ime po vsem svetu. Pod visokimi Andi se razprostirajo kilometri trt in vinskih kleti, ki jim pravijo bodege.

Dneve sem prezivljal s ponosnimi in zavednimi Slovenci, ki tukaj zivijo ze vec kot 60 let. Zelo lepo ohranjajo naso kulturo, se zbirajo ob nedeljskih masah in pevskih vajah ter prirejajo igre in proslave za praznike. Pokazali so mi slovenski dom in park, ki je urejen s nasimi motivi in me tudi peljali po najbolj poznanih tockah mesta in okolice. Pogledali smo si tudi kleti, ki pa jih je vedno vec v lasti tujcev. Vecinoma Francozi in tudi drugi kupujejo ogromne povrsine, urejajo in nasajo nove trte. Pridelujejo na miljone litrov vina ter ga izvazajo po vsem svetu. V Mendozi je tudi veliko Bolivijcev, ki pridelujejo sadje in zelenjavo in za majhnen denar delajo v vinogradih. Zanimivo pa je, da vec kot vina pridelajo cesna, ki ga izvazajo v Brazilijo.

Po domaci hrani in dobrem vinu sem zapustil Mendozo in se odpeljal proti goram in znanim smuciscem. Eno od njih je tudi Penitentes, kjer stoji slovenska planinska koca. Imel sem tudi razgled na najvisji vrh Amerike- Aconcagvo 6962m, nato pa sem ze pripravljal dokumente na cilenskem mejnem prehodu Las Cuevas.

Cordoba

Dolga voznja na sicer udobnem busu je trajala 19 ur in po 1200km sem prispel v drugo najvecje argentinsko mesto.

Cordoba je studentsko mesto, mesto cerkva, muzejev in nocnega zivljenja. Po starem delu je ogromno sladolednic, picerij in pekarn, ki pecejo tudi slavne empanade. Vse to so sem prinesli Italijani , ki jih je v Argentini priseljenih najvec. Po cestah vozijo vecinoma stari muzejski avtomobili, ki si jih lahko videl pri nas pred mnogimi leti. Ne dajo veliko na "pleh"zato pa ne sparajo drugod sploh po restavracijah in barih, ki so podnevi in ponoci vedno polni. Cene so zaradi sibkega dolarja cenejse kot pri nas, cene prenocisc pa so se zadnjih petih letih podvojile.

Na glavnem trgu San Martin vsako soboto prirejajo plese tanga, raznorazni umetniki po ulicah poizkusajo zasluziti kaksen peso, drugi pa vse vikende na pes coni prodajajo razno kramo.

Ce se hoces odmaknit od mestnega vrveza je dobra izbira park Santimento ali kaksno odmaknjeno mestece. Odlocil sem se, da si pogledam popularno vasico La Cumbre, ki je dve uri odmaknjena iz mesta. Tam ponujajo skoke s padalom, jahanje konj., kolesarjenje... ali samo hoja po zanimivi pokrajini.

Po vikendu v Cordobi me spet caka nocna voznja in pricakovanje po srecanju z nasimi Slovenci v Argentini.

Asuncion

Voznja proti glavnem mestu se je malo zavlekla, saj se nam je pokvaril avtobus. Ko sta sofer in prodajalec kart zavihala rokave sem vedel, da ne bo nic. Hitro sem skocil na drugega in se srecno pripeljal do glavnega mesta.

Paragvaj je revna drzava ampak, ko si v Asuncionu nimas tega obcutka. Hiso so kar lepo urejene po cestah pa vozijo dobri avtomobili med katerimi je najvec Mercedezov. Vecinoma so kar brez tablic, zato kar drzi kot pravijo da je v Paragvaju veliko kriminala in korupcije. V centu mesta je ogromno menjalnic, prodajalcev hamokov in drugih pletenin ter izdelkov iz usnja. Ogromna trznica stevilka 4 ponuja vsega mogocega ampak mene je najbolj pritegnil oddelek z mesnimi izdelki. Pecejo meso, klobase in druge dobrote po nizkih cenah. Porcija stane 5 tisoc Guarani kar je manj kot euro in tudi liter piva, ki ga postrezejo v ledu stane 1.3 eura. Vsepovsod prodajo chipo, ki je kot kruh narejen iz manioke, sira in jajc in je tipicen prigrizek Paragvaja.

Pogledal sem si tudi 30 km oddaljeno mesto Itaugua, ki je znana po raznoraznih pleteninah. Imenujejo se Nanduti in vsako leto prirejajo tedenski festival. Stari avtobusi vozijo povsod, zato sem se ustavil v mestecu Aregua, ki je poznan kot center loncarstva. To me ni zanimalo, zato sem vrocino raje prebil v senci jezera Ypacarai.
Zadnji vecer sem prezivel v centri mesta ob koncertu in hvalnici "pobrateni" drzavi Venezueli. Mnozice s transparenti so vklikali naj zivi komunisticna partija Paragvaja in Hugo Cavez. No se jim ze splaca, saj je bencin pol cenejsi kot v Sloveniji.
Paragvaj res da nima veliko pokazati je pa vreden ogleda, ker ima prijazne ljudi in ugodne cene.

Encarnación

Zjutraj smo bili ze v mestu Iguazu, ki je znan po ogromnih slapovih. Ze pred mejo so nas spremljali napisi in plakati z najnovejso elektroniko. Najprej sem dobil stempiljko od brazilskega uradnika, ki je pogledal potni list na paragvajski meji pa ga ni zanimalo kdo sem le zraven je se eno pritisnil. Takoj sem si rekel, da to pa mora biti "kavbojska" drzava.

Izstopil sem v obmejnem mestu Ciudad del Este a me mnoge trgovine niso zanimale. Sem pa takoj pokazal prodajalcu kart kako se pogaja, saj je upal na dober zasluzek. Na koncu sem placal ceno kot lokalci in se usedel na star bus, ki nas je peljal proti Encarnacionu.

Mesto ob reki Parani je najbolj poznano po karnevalu in rusevinah Jesus in Trinidad. Pogledal sem si te ostanke Jezuitov in se zaradi vrocine kmalu prestavil v centralni park. Tam sem z lokalci probaval mate caj, ki ga pijejo vsi. Pravijo mu terere, in ga pijejo hladnega. Okrog hodijo s posodami si kupujejo led, ter si dolivajo hladno vodo v skodelico. Poizkusil sem tudi njihov hod-dog, ki mu pravijo pancho. Turistov skoraj ne srecas, zato so ljudje prijazni in z zanimanjem se pogovarjajo. V tem casu se temperature povzpejo tudi do 40 stopinj in ko je ura 12 se vse zapre. Siesta traja do 17 ure in na ulicah srecas malo ljudi. Le kake sladolednice so odprte, ki odlicne sladolede prodajajo na kilo.
V Encarnacion se je pred mnogimi leti preselilo veliko tujcev. Predvsem Nemci, Ukrajinci in Japonci, ki se vedno ohranjajo svojo kulturo. Vikend sem zaklucil v norem vzdusju priprav na karneval. Mnozice ljudi s spreji v rokah plesejo in se zabavajo ob plesih brhkih dekletih in muzike. Vsi zivijo za karneval, ki se dogaja vse vikende v februarju. Ni mi preostalo drugega kot, da si narocim pivo Pilsen in se prepustim zabavi.

Sao Paulo II

Spet sem zapustil mrzlo Slovenijo in preko Gradca ter Frankfurta priletel v ogromni Sao Paulo. Najprej sem poizkusal sreco na mnogih bankomatih in po uri letanja s terminala na terminal le dobil reale. Nato sem vzel bus do najvecje postaje Tiete. Ruzak v "locker" jaz pa na metro v center mesta.
Sprehodil sem se ze po poznanih ulicah, si privoscil naravni sok gvajabe in hrano, ki jo prodajajo na kilo. Temperature so se cez dan vzdignile na 33 stopinj, zato sem dan raj prezivel v parku. Opazoval sem razne umetnike in govorce, ki z biblijo v rokah nagovarjajo ljudstvo in pa mnoge policiste, ki odganjajo klosarje in lopove. Zvecer sem se odpravil nazaj na Rodoviario, kjer me je cakal bus proti Paragvaju.

Zakopane

Več let je trajalo, da smo se le odpravili na tekme svetovnega pokala v smucarskih skokih. Pot nas je vodila skozi Avstrijo, Slovasko vse do mesta Zakopane, ki leži ob vznozju Visokih Tater. Dolga pot z avtodomov nam je vzela priblizno 12 ur in vsako smer smo naredili okoli 850 kilometrov.

Zakopane so popularno smučarsko sredisce Poljske. To se pozna tudi po cenah, ki so kar primerljive z nasimi. Zanimivost mesta so konjske vprege s sanmi, ki jih srečas vsepovsod. Tudi njihova gradnja hiš je posebna. Večinoma so lesene in narejene v svojem stilu.

Seveda pa je bil glavni dogodek tega vikenda tekma svetovnega pokala. Po mestu smo opazovali množice poljskih navijačev opremljenimi z rekviziti, spoznavali tipicno hrano in pijačo. Zanimivo je, da pijejo pivo s sirupom in tudi vročega, kar smo tudi mi poizkusili. Se posebno zadnji dan smo proslavili sicer bolj slabe rezultate slovenskih skakalcev ter tekmo zakljucili v baru ob zvokih poljskih ''marijačijev''.