Port Blair

Prispela sva v glavno mesto andamanskih in nikobarskih otokov. V centru vzela sobo v ze poznanem hotelu in iz balkona spet dobila pogled na ulico polno smeti, zvecer pa na brezdomce, ki so si postavljali prenocisca. Trznice so polne zalozene in tudi klalcev perutnine in kozlickov ne manjka. Z zanimanjem sva spremljala kako malo je treba, da piscanec pride iz kletke do kroznika.

Pogledala sva si znani zapor Cellular, bila v srediscu poroke in se komaj otresla pijanih moskih, ki so skakali, noreli in pokali s petardami. Internet pa tudi v najvecjem mestu neverjetno pocasen, saj si porabil vsaj 15 minut za odpiranje maila. Zato sva raje zavila v bar in zadnjo noc zalila s ''tamocnim'' Kingfisherjem.

Zgodaj zjutraj sva mackasta lovila let v Chennai.

Little Andaman

Prespala sva v Port Blairu in zgodaj zjutraj odplula na sest urno pot do naj juznejsega andamanskega otoka. Le ura je minila in nekateri potniki so se kvalitetno "penili" v lavor, ki je bil v blizini nahrbtnikov. Ni preostalo drugega kot da greva na palubo in se raztegneva in nadihava svezega zraka.
Prispela sva na miren otok, katerega je cunami leta 2004 "dobro" porusil. Ostanki so vidni se danes in veliko je novih hisk zgrajenih s pomocjo organizacij, ter preventivno odmaknjenih v hrib.
Otok Little Andaman ima eno banko, en bankomat, eno trgovino z alkoholom in en bar, ki je dobro obiskan. Ne glede na vero se ga zapijajo in denar za pijaco hitro naberejo. V Lovely baru jih je vedno poln sank. Viski mesajo z vodo, steklenica zdrzi le pet minut. Med seboj bolj malo govorijo, le ulivajo do kome :)
Po cesti, ki je dolga 22 kilometrov vozijo busi in dzipi za lokalni transport. Voznja pa ni tako enostavna, saj so ceste polne krav, koz in garjastih psov. Vsepovsod mecejo smeti in vedno pomedejo pred svojim pragom. Najveckrat cez cesto ali vrzejo za hiso. Tudi ostanki cunamijskih rusevin so polno zalozeni z raznoraznimi smetmi. Nekaj jih pojedo zivali in veckrat sva opazila krave, ki se sladkajo s kartonom.
Ribe pa vsepovsod, sveze in neverjetno poceni. Edini problem je priprava, ki nama je po treh dneh ucenja in razlaganja osebju v restavraciji, le uspela.
Vse dni sva bila na motorju in verjetno ni bilo ceste, ki je nisva prevozila. Zanimiva je bila sest kilometerska pot po dzungli do svetilnika, obisk slapa, tovarne kokosove moke, nasada zacimb in palminega olja. Vsepovsod susijo betelove orescke, ki je poleg rib eden vecjih zasluzkov. Plaze pa rajske, dolge, a se jih vsi izogibajo, saj so polne sand fly-ov, ki te hitro pogrizejo. Otok se poizkusa odpirati turizmu, probavajo tudi  s surfanjem ampak najvecji car so ljudje, ki ti zlezejo pod kozo.

Havelock Island

Iz severnega Andamana sva se pomaknila nazaj do Rangata. Srecala sva "stare" prijatelje in obiskala nekaj hindu templjev. Takoj sva dobila piko na celo in sedela z njimi pri glasni molitvi. Mestece hitro utihne in tudi midva sva se vrnila v lokalni hotelcek. Zgodaj zjutraj pa v pristanisce in na ladjo do najturisticnejsega otoka.
Takoj po prihodu nas je pricakalo vlazno in dezevno vreme, vozniki riks, ki so se borili za bela turista. Vecina resortov jim ponuja dobro provizijo, zato ti takoj racunajo nizko ceno prevoza. Voznika sva zal razocarala in se sama sprehodila po plazi stevilka pet, kjer sva kasneje nasla odlicno hisko za nizko ceno. Vsi resorti so cisto zapolnjeni in hiske so po vecini ena ob drugi. Veliko je tudi Zidov- izraelskih turistov, kateri se drzijo zase v vsem poznanih placih. Seveda se drugi folk tam ne drenja, saj jih vecinoma ne marajo.
Prve dni je bilo oblacno in dezevno. Vseeno sva vzela motor in se peljala naokoli. Najbolj poznana plaza Radha Nagar se nahaja priblizno 10 kilometrov stran od trznice, ki je tudi center dogajanja na otoku. Dolga bela plaza, kateri pravijo tudi beach No.7 je najbolj obiskana. Vecina je indijskih turistov, tudi sveze porocenih, ki se kopajo kar obleceni in tudi nekaj belih raztresenih po rajski plazi. Obdajajo jo ogromna drevesa in dzungla, tako kot tudi vse ostale andamanske otoke. Kopala sva se tudi v laguni Neils Cove in upala, da ne srecava krokodila, ki je leta 2010 pokoncal ameriskega turista. Enega vecjih podvigov smo naredili skupaj s prijateljem Makejem. Po namoceni dzungli smo bosi zacali in iskali pravo pot do plaze Elephant. Po uri pogrezanja v blato smo le nasli rajsko plazico in snorklanje ter nora narava je odtehtala divjo pot. Zvecer smo ta dan ob dobri ribi in slabem indijskem vinu kvalitetno proslavili.

Dneve sva prezivljala na motorju, vecere v viseci mrezi privezani pod pod palme, se hladila s pivom Kingfisher in kljub najvecjemu turizmu zadnja runda pade ob 23 uri.

Kalipur

V vasico Kalipur zaide malo turistov, saj je odmaknjena dalec od glavnega mesta. Kraj nima lepe plaze, zato moras plavati cez ozek pas do otoka Craggy. Tam je plaza pescena in tudi snorkljanje ni slabo. Se boljsa izbira pa je otok Ross&Smith kamor smo se odpeljali s colnom, ter placali tudi dovolilnico. V okolici je tudi z 732 metri najvisji vrh Andamanov- Saddle peak, ki pa ga nisva osvojila zaradi mocnih nocnih nalivov.
Lokalci pa spet neverjetni, mirni, odmaknjeni od "ponorelega" sveta. Vsakodnevno se zbirajo v trgovini, gledajo televizijo, zvecijo betelove orescke mesane s tobakom, ki jim pravijo pan. Tudi betonski mostovi so znana zbiralisca ali susilnice riza ob cestah.

Spala sva v edinem placu, se spoprijateljila s sefom, ki nas je zbujal z glasnim jutranjim petjem- molitvijo, ob vecerih igral igrice in naju vsakodnevno nagovarjal, naj ostaneva vsaj tri mesece in vodiva njegov resort.

Goa- Chennai- Andaman islands

S tremi zamenjanimi busi sva prispela na glavno letalisce v Goi. Z nekaj zamude smo leteli proti glavnem mestu province Tamil Nadu. Ruzake sva shranila v blizini letalisca in takoj za tem sedla na vlak proti mestu. Mnozice ljudi, smeti in krav katerim ob vecerih postiljajo, jih hranijo z ostanki zelenjave in marsikateri revez se bori z njimi za prezivetje. Poizkusila sva tudi ulicno hrano, ki je podobna Sri Lanki in se vrnila nazaj na letalisce.
Sredi noci sva oddala prtljago in leteli smo proti Port Blairu. Na letaliscu sva dobila trideset dnevno dovolilnico za bivanje na Andamanih. V mestu sva ugotovila, da nacrtovano potovanje z motorjem ni mozno, saj je sredina otoka poseljena s plemenom Jarawa.  Vzela sva bus do mesta Rangat v katerega smo za 140 kilometrov porabili dobrih sest ur. Popisali so nas na kontrolnih tockah, se dvakrat vkrcali na trajekt in s starim busom drveli po ozki cesti obdani z dzunglo.

Prespala sva v neturisticnem mestu Rangat in takoj dobila druzbo prijaznih lokalcev. Vsak, ki zna anglesko se rad pogovarja, drugi se le nasmihajo ali ponizno gledajo. Naslednji dan pa se ena voznja s starim busom Tata do mesta Diglipur in kasneje do vasice Kalipur v severnem delu Andamanov.

Goa

Izstopila sva v mestu Mapusa in se z malim busom peljala proti Arambolu. Vsepovsod veliko prometa, turistov ter trznic tekstila. Tudi prenocisc ni malo, kjer za nekaj evrov dobis spodobno sobo. Dolga plaza ponuja ogromno zabave, saj so bari eden ob drugem. Zanimiv je vsakodnevni soncni zahod ob spremljavi bobnov, plesa, ognja in posebnih ljudi. Ogledovanje zanimivih hipijev, utrganih belcev z "nasamponiranimi" mozgani :)... nekateri tudi z otroci. Razlicne meditacije in droge so jim "sklistirale" telo in predvsem glavo, kar v provinci zabave sploh ni tezko.
Delavci v barih zasluzijo za delo od jutra do noci le sedemdeset evrov na mesec in so za napitnino zelo ponizni in ustrezljivi.
Vzela sva motor in si pogledala to bivso portugalsko kolonijo, kjer so naju spremljale stare katedrale, cerkve in kapelice, katere so najbolj ohranjene in urejene v Old Goi. Po ogledu Calanguta, Bage, Anjune in drugih turisticnih obmorskih krajev v severnem delu, sva ugotovila, da je v Arambolu zaenkrat se najpristnejsa scena.

Zal pa prava Goa pocasi izginja, saj mnozice Rusov s polnimi zepi placujejo vse. Lokalci govorijo rusko in tudi ceniki so prilagojeni mnozicam belih z rublji.

Mumbai

Le dve uri pred poslovilnim pivom in manj kot dan pred odhodom se je zacela drama. V zadnjih letecih pripravah sem v Domzalah izgubil potni list. Tudi pomoc na razlicne medije ni pomagala, zato sem takoj zgodaj zjutraj zacel z izdelavo novega pasusa, indijske vize in po norih treh urah sva s prijateljem ze norela proti Benetkam. V rekordnem casu sem ujel letalo proti Istanbulu, kjer sva z Majo to takoj nazdravila z Efesom. Nato pa spet sreca, saj sva na letalu lezala cez stiri sedeze Turkisa, ter jedla in nazdravljala vse do Mumbaja.

Zjutraj sva vzela taksi do zelezniske postaje Victoria. Takoj sva ugotovila, da z vlakom ne bo nic, saj so bili zaradi praznika Divali zasedeni za naslednjih pet dni. Sledilo je dilanje za nocni avtobus, ter nato poizkusanje indijske kuhinje. Pogledala sva si center mesta, spala v senci mirnega parka in cakala na stirinajst - urno nocno voznjo proti Goi.