Cabo Polonio

Cabo Polonio je zaradi odmaknjenosti in lege najbolj poseben kraj v Urugvaju. Do rta lahko pešačiš osem kilometrov ali kot večina vzameš prevoz z kamioni, ki vozijo po peščeni cesti. Po pol urni divji vožnji sem prispel v hipijevski raj, kjer ni elektrike, vode in tudi policije ter zdravstva. V sezoni predvsem januarja in februarja je Cabo poln turistov in težko najdes prazno posteljo. Mnogi mladi uzivajo na plažah in norih zabavah, kjer tudi ne manjka raznoraznih opojnih substanc.

Spoznal sem super druzbo iz Montevidea ter z njimi uzival v soncnem vikendu in zabavah do jutra.

Montevideo

Montevideo je glavno mesto Urugvaja v katerem zivi vec kot polovica prebivalcev te majhne drzave. Prijazni Urugvajci zivijo za nogomet in karneval, ki se vsako leto odvija najdlje na kontinentu. Pogledal sem si stadion, ki je gostil svetovno prvenstvo leta 1930, trznico s starinami in naredil nekaj fotk slavnih stavb glavnega mesta.

V mestu sem ostal le dan, se prepričal o dražjih cenah predvsem hrane ter razmišljal kako bom čimprej poležaval na plažah Atlantika.

Buenos Aires

Ob polnoči sva priletela v ogromni Buenos Aires in se odpeljala do prijatelja Martina, ki zivi 20 km iz centra v predelu Lanus. Tam naju je ze cakal asado, hladno pivo in dobra druzba.

Buenos Aires je kulturna prestolnica Latinske Amerike, zabave ter nocnega zivljenja. Pogledala sva si predele San Telma, La Boco, slavno pokopališče Recoleta, Plaza de Mayo ter druge.

Seveda sva obiskala tudi nogomentno tekmo med ekipama Lanus in Banfield in bila v centru navijačev in norega vzdusja. Argentinci zivijo za nogomet, asado (roštilj) in tudi za karneval, zato sva si ga pogledala v mestecu Gualeguaychu, kjer je najslavnejsi v drzavi. Povezala sva se tudi z slovensko druzino Podržaj, ki so nama mesto še bolj približali, pokazali slovenski dom ter peljali v mestece Tigre, ki je popularna turisticna točka ob vikendih.

Hitro so minili dnevi in spet sem sam pot nadaljeval z trajektom čez ogromno reko Rio de la Plata do urugvajskega mesta Colonia del Sacramento.

Ushuaia

Zjutraj sva prispela do mesta Rio Gallegos in spet naju je čakala celodnevna voznja do najuznejsega mesta na svetu. Preckali smo Magellanov preliv in prispeli na Ognjeno zemljo, ki je polovica v lasti Čilencev. Prestopili smo mejo in se 200 km vozili po makadamski cesti, nato pa spet nazaj na ozemlje Argentine. Ves cas nas je spremljala prazna pokrajina le kaksne osamljene hise in pasniki. Zvecer smo prispeli v mesto na koncu sveta, ki lezi med gorami in oceanom.

Naslednji dan sva se zbudila v jasno jutro in se takoj odpravila na ledenik Martial odkoder so bili nori razgledi na mesto in kanal Beagle. Tudi druge dni sva imela sreco z vremenom tako da je bil obisk nacionalnega parka Tierra del Fuego nekaj posebnega. Hoja ob morju in jezerih ter opazovanje drugacnega rastja in zivali so posebnost tega dela sveta.

V mestu sva se tudi pozanimala za 11 dnevno plovbo proti Antarktiki, ki last minute prodajajo za 3500 usd a zal nimava casa, saj naju ze caka avijon proti glavnem mestu.

El Calafate

Calafate je eno najbolj turisticnih mestec v drzavi. Pred 10 leti se je z odprtjem letalisca turizem še povecal in tudi vedno več ljudi se preseljuje sem. Glavna ulica ponuja vse mogoče in cene so dražje kot pri nas. A za mnoge turiste denar ni ovira, saj se 80 km od tu nahaja ena najvecjih atrakcij v Argentini. Pogledala sva si sloviti ledenik Perito Moreno, ga opazovala z ladjice in tudi iz mnogih urejenih razgledov. Res je neverjeten obcutek kot imaš pred seboj 60 metrov visoko ledeno steno. Ledenik ves cas poka in zanimivo je opazovanje lomljenja ogromnih ledenih kosov, ki padajo v jezero Argentino.

Nepozaben dan sva zalila skupaj z Japoncem Tako in se sredi noči spet usedla na avtobus proti mestu Rio Gallegos.

El Chalten

Vzela sva avtobus coche cama (postelja) in cakalo naju je 26 ur voznje do El Calafateja. Vedno bolj smo se pomikali juzno vec je bilo praznine. Vozili smo se mimo mnogih crpalisc nafte in do vecera prispeli do obmorskega mesta Comodoro Rivadavia. Od tu pa se celo noc do mesta Rio Gallegos, kjer smo zjutraj zamenjali bus do El Calafateja. V mestecu sva prezivela le nekaj ur in se odlocila, da se še isti dan premakneva v vasico El Chalten, ki lezi v blizini jezera Viedma.

Zjutraj sva se zbudila v jasno jutro in podala sva se proti nacionalnem parku Los Glaciares. Ustavljala sva se ob vecih jezerih in razglednih tockah in imela nore poglede na na verigo hribov Fitz Roya. Popoldne se je pooblacilo a sva se vseeno povzpela do Lagune de los Tres. Vrnila sva se nazaj in nasla koco za plezalce. Odprla sva slavni Fernet in si odpocila po naporni hoji. Mimo sta prisla tudi makedonski par in skupaj smo nazdravili na bivso Jugo, na prvo srecanje turistov iz te drzave in na njen uspeh. Ona je nekaj dni nazaj kot prva Makedonka stala na vrhu Aconcague.

Prespala sva v kampu in se zjutraj odpravila proti gori Cerro Torre. Bilo je oblacno in zacelo je rositi, tako da sva se z drugimi pohodniki vrnila nazaj v vas. Mnogo turistov je zaman cakalo v vasici, saj je bila napovedan dez za naslednje tri dni. Lokalci so nas tolazili, da to je Patagonija jezni turisti, ki so se prestavlali po sobah in barih pa so rekli, da je to Puta-gonija:)

El Bolson

Zjutraj sva se na postaji v Barilocheju dobila z Mihom in kupila karte proti El Bolsonu.

Dobri dve uri in ze sva bila v malem hipijevskem mestecu na severu Patagonije.

Bolson je znan kot center artesanije, pridelovanja sadja in po pivovarnah. Takoj sva morala to poizkusiti se posebej pivo z okusom cilija ter z okusi razlicnih vrst sadja. Mimo sta prisla spet kolega Argentinca in skupaj smo morali nazdraviti ponovnem srecanju. Povabila sta naju zraven in odpravili smo se po okolici tega zelenega mesteca. Pogledali smo si reko Azul, slap in hribcek, kjer je znana tocka Cabeza del Indio odkoder je najlepsi razgled na dolino.

Naslednji dan sva na hitro preletela popularno in drago trznico artesanije in se odpravila na maratonsko voznjo v osrcje Patagonije.