Manila

Zgodaj zjutraj sva bila spet v 19 milijonski prestolnici. Najprej jutranji zajtrk v lokalni gostilnici nato pa na jepni do tretjega najvecjega nakupovalnega centra v Aziji. Mall of Asia je ogromna stvar, cene pa nic kaj cenejse kot pri nas. Je pa v blizini letalisca in brezplacno lahko shranis prtljago. Tako sva se otresla vseh kilogramov in z jepnijem ter vlakom, odpeljala v center mesta. Pogledala sva si stari del Intramuros, ki je obdan z obzidjem. Kolesar Gonzales je komaj poganjal zmajano kolo in na njem veliko tezo. Naredili smo voznjo okoli starih stavb ter si na hitro pogledali ta del Manile, ki je verjetno edini vreden ogleda.  

Nato sva sklenila in rekla "dost mava tega rajža" greva raje domov na šunko in potico! In sva sla...s taksijem proti letaliscu, ki pa je bil zaradi prihajajocih velikonocnih praznikov nabito poln. Vsepovsod avtomobili in vsaj tristo oseb pred letaliscem znotraj pa se vecja norija.
Hitro sva se prerinila, oddala prtljago in po sreci dobila sedeze v first classu. Pilot je pred vzletom kar med potniki razbil čelo in srecno smo leteli proti Jedahu in kasneje proti Evropi.

Donsol

Spet na letaliscu v Manili, pocekirana in vsak na svojem sedezu letalske druzbe Cebu Pacific. Po cakanju na vzlet pa neverjetna novica. Najprej sva mislila, da se tudi oni salijo na racun 1.aprila vendar let proti Legaspiju so odpovedali. Vsi smo se morali izkrcati in prevzeti svojo prtljago nazaj. Takoj sva tekla do zaposlenih in kjub tuljenju in pregovarjanju nismo dosegli nicesar. Niti kupona za hrano kaj sele prenocisce. Tako sva prespala na letaliscu in se po mnogih letih do sedaj prvic cudila tej letalski druzbi. Nizkocenovna firma ne vraca denarja in na koncu sva bila zadovoljna, da so nama sploh prestavili let na prvi jutranji, ki je le poletel proti jugu  Luzona. 

Iz Legaspija pa takoj na postajo in s kombijem direkt do Donsola, ki je med tremi najpopularnejsimi tockami na Filipinih. V tem casu se v zalivih zadrzujejo Whale sharki, zato sva se takoj vpisala za naslednji mozen termin. Sem prihajajo mnozice turistov, ki pa se povecini drzijo na vrtovih svojih prenocisc. Midva pa med domacine, ki so kjub turizmu fajn, se nasmihajo in zelo radi slikajo.
Naslednje jutro se nas je skupina sestih turistov ter ekipa na colnu opravila na iskanje teh ogromnih zivali. Po predvidenih dobrih treh urah jih nismo videli. Na sreco smo lahko izlet s dodatnim placilom  podaljsali in  po petih urah smo plavali z ogromnimi sesalci. Res zanimiva izkusnja nato pa spet hitro pakiranje ter nazaj do Legaspija, kjer naju je cakal nocni avtobus do Manile.

Camiguin island

Porabila sva okoli 24 ur ter zamenjala veliko razlicnih transportov, da sva prispela na ta vulkanski otok. Takoj so naju presenetile dobre ceste in cistoca. Vse lepo pokoseno in vsepovsod kosi za ločevanje odpadkov. Takoj se vidi, da na tem otoku zivijo le kristjani, ki v casu pred Veliko nocjo, vse se bolj urejajo.

 Dobila sva veliko hisko s svojim vrtom palm, hamoki in plazo le nekaj metrov stran. Motor pa spet glavno prevozno sredstvo, ki ga v vsakem rezortu ponujajo. Tako sva veckrat obkrozila 64 kilometrski krog okoli otoka in si pogledala glavne atrakcije. Veliko je slapov, toplih in hladnih izvirov, cerkva ter drugih ostankov kolonizatorjev,  raznorazni treki na vulkane ali samo razgledne tocke na vulkanske plaze in ribiske vasice. Otok je neverejtno zelen in miren, turistov pa zelo malo. Kriminala ni in vsi so zelo prijazni. Nekaj je zapitih belcev, ki so se sem preselili. Dobi se vse in tudi hrana je dobra. Vsepovsod pecejo piscance, prasicke ali ribe med katerimi je zmagala mecarica na zaru. 

Pogledala sva si tudi White island, ki je najvecja posebnost Camiguina. Najboljsi je obisk zgodaj zjutraj, saj je veliko vecji v casu oseke. 

Kar tezko sva se poslovila od rajskega otoka in spet sva sedela na trajektu proti mestecu Balingoan. Od tam pa bus nazaj do mesta Cagayan de Oro, kjer sva si pogledala nocni market na ulici Divisoria. Vsak vikend postavijo stojnice in prodajajo vecinoma korejsko "second hand"  robo, kot tudi povsod drugje po drzavi. V mestu je zelo poznan rafting po istoimenski reki, ki pa je lanskega novembra odnasala vse med drugim tudi dva tisoc zivljenj. Prespala sva le noč in zjutraj letela nazaj v Manilo.

Davao Oriental

Still are the places...

Samal island

Ob soncnem vzhodu pristaneva v Davao, ki je poznano kot eno najbolj naseljenih mest na svetu. Mestu, ki mu pravijo tudi Durian city je dobilo ime po sadezu, ki ga prodajajo na vsakem vogalu.
Najprej na lokalni prevoz nato pa samo 15 minut voznje z barko in ze sva stala na otoku Samal. Z moto rikso sva kar nekaj casa iskala resort z lepo plazo, ki pa jo nisva nasla. Nastanila sva se v hiski ob morju z lepo urejeno okolico in mnogimi palmami.
V naslednjih dneh sva z motorjem obkrozila otok. Ustavljala sva se v vaseh in bila vesela nasmejanih ljudi, ki zivijo skromno otosko zivljenje. Palme, palme in se enkrat palme, kokos pa glavni zasluzek. Tudi lupine prekajajo in jih uporabljajo kot oglje. Obiskala sva jame netopirjev in bila prica vec kot dvem miljonom letecih podgan. To jih uvrsca v Guinesov rekord in prav zarad njih je v tem delu toliko sadeza durian, ki ga oplajajo.
Lepih plaz pa res ni veliko. Nekaj jih zavzemajo skriti rezorti, ki jih povecini obiskujejo korejski turisti drugace pa so polni le v casu filipinskih pocitnic. Belcev skorajda ni in v tem casu sva srecala le en par. Veliko je dnevnih obikovalcev iz nasproti lezecega miljonskega mesta. Zato vsi racunajo za dnevni obisk plaze in piknik prostorov. Nasla sla lepo plazo na jugu otoka in se tam skopala. Motor je glavno prevozno sredstvo, saj avtobus vozi le po tistem delu otoka, kjer je dobra cesta. Sicer pa motorji prevazajo vse zivo. Najveckrat vsaj pet ljudi, nalozijo pa tudi telicke in prasicke.

Na Samalu zivijo tako kristjani kot muslimani. Vsako nedeljo na ulicah prodajajo pecenega prasica in nobenega nic ne moti. Tudi  kot edina tujca sva z njimi stavila na petelinjih bojih in hitro dobila prijazne lokalce, ki so nama razlozili pravila igre. Takrat samo moski stavijo za njih cela premozenja in marsikdo cez  teden nima denarja niti za riz. To je pac njihova kultura in mnogi s stavami cisto podivjajo.

Tudi verskih nemirov ni vendar so nekateri deli Mindanava znani po tem. Uporniki namrec podtikajo bombe in zato turisti sem ne zahajajo v grucah. Na tem delu teh problemov nimajo ze petnajst let. So pa zato te kraji se bolj posebni in neodkriti. Ljudje so nepokvarjeni in cene so brez pregovarjanja za vse enake. 

Mount Pinatubo

Pristaneva na pomoznem letaliscu Clark v blizini katerega lezi tudi vulkan Pinatubo. Po nekaj zamenjanih prevozih sva se ustavila se v zadnjem manjsem mestu, da si nabereva denar. Tu pa le en bankomat in sto ljudi v vrsti. Vsi gledajo stanje in le redko kdo dvigne kak peso. Nekateri sploh ne znajo upravljati z masino, zato se izogneva vsaj dvo urnem cakanju ter zamenjava dolarje. Odpraviva se do vasice Santa Juliana.

Jepni do tja ne vozi, zato sprasujeva lokalce, ce je kako prenocisce, saj se je ze znocilo. Prijazna gospodicna naju povabi da prespiva pri njej, ter naslednje jutro pot nadaljujeva. Z druzino preziviva zanimiv vecer, prenociva v vrtni hiski ter se celo noc zbujava ob krikih glasnih petelinov. Po zajtrku in slovesu pa na motor do zacetne tocke, kjer dobiva jeep in si ga deliva z lokalnimi turisti. Voznja mimo rek in zanimive pokrajine, ki jo je oblikoval vulkan ob zadnjem izbruhu leta 1991. Tu zivijo tudi ljudje, ki izgledajo kot cigani a imajo urejeno solstvo in zivijo v malih slamanatih hiskah.

Dobro uro voznje potem pa ravno toliko hoje do kraterja. Vulkanske stene, znotraj pa turkizno jezero, ki vabi na prijetno ohladitev. Spet sva tudi tu srecala dva slovenca. Par s katerim sva odsla nazaj do mesta Angeles. Nekoc kraj ameriske vojaske baze, kjer je bilo "zaposlenih" na tisoce prostitutk. Tudi danes kjub zapusceni bazi mesto slavi kot st. 1. sex industrije Filipinov z polno klubi, ki svoja vrata odprejo ze ob 3 popoldne.
Ogromno je belih moskih, upokojenih vojakov, ki tu zivijo in uzivajo starost. Nekateri tudi na vozickih a z lepimi placanimi dekleti. Ta vecer sva kupila let za Davao in vecer prezivela s koroscema. Po daljsem casu spet nekaj piva in opazovanju ponorelega mesta "Angelov".

Pozno sva odsla na bus do Manile in sredi noci poletela proti glavnemu mestu otoka Mindanao.

Sandakan & Kota Kinabalu II

Zgodaj zjutraj sva se z najetim soferjem odpeljala v Sandakan. Mesto nic kaj lepse kot druga a je izhodiscna tocka za obisk Sepiloka, kjer so zavetisca orangutanov in opic proboscis. Za naju pa kraj, kjer bi v naslednjih dneh vzela barko nazaj do filipinske Zamboange. A se je zataknilo. V pisarni so nama zatrjevali, da zaradi slabega vremena na Mindanau barke ni a resnica je bila, da se je pokvaril motor. Jezna sva iskala drugo pot. Dan prezivela v restavracijah in na internetu, kjer sva iskala ugoden let.

Naslednje jutro pa nazaj tja, kjer sva pot po malezijskem Borneu zacela. Dnevna voznja z busom in dolgocasni razgledi na neskoncne plantaze palm. Vrsta palm iz katerih izdelujejo jedilno olje, bio dizel ter kozmetiko.

Malezija ima crpalisca nafte v morju in naftna druzba Petronas je najbolje rastoca. Drzava je med najdrazjimi v Aziji, razvita in z visjim standardom. Ceste so boljse kot pri nas, javni transport dober in letalska druzba Airasia je tudi malezijska.

Povratek v soncno Koto je bil kot balzam. Po vseh videnih mestih je to vendarle najlepse. Ujela sva soncne zahode, se kopala na otokih nacionalnega parka Tunku Abdul Rahman ter spet veliko jedla. Morske hrane je ogromno, tako suhe kot sveze. Prodajajo tudi morske klobase po ceni med sedemdeset in sto evri za kilogram.

Kar naj jih imajo, midva bova se malo pocakala in doma jedla t'prave domace. Se prej pa letela nazaj na Filipine, kar je verjetno boljsa izbira, kot vsaj 20 urno guncanje na barki.