sobota, 21. februar 2015

Dirang

Zamenjava nekaj prevozov vse do glavne ceste North Lakmipur - Tezpur. Takoj ko prideva iz rikše najdeva pravi avtobus za naprej, s katerim se voziva še 3 ure. Najdeva prenočišče v kraju Balipara, kjer naju sprejme fant, ki deluje ponižno in ustrežljivo, kasneje pa pride trkat na vrata in tožit, da ima njegov oče naslednji dan operacijo ledvic in če mu pomagava. Zvečer jeva najboljše momose na celem potovanju in kasneje hitro ugasneva.
Zgodaj zjutraj pa spet v akcijo na Tata sumo jeep, ki ga zelo hitro dobiva. Gre direktno do Tawanga midva pa se ustaviva na dobri polovici in se izogneva 15 urni maratonski voznji.
Dirang je lepo hribovito mestece, ki se deli na novi in stari del. Tu živijo Mompa people. Po okoliških hribih je veliko gomp in vsepovsod so razprostrte tibetanske zastavice. V tem času, ko sva midva tod naokoli ljudje ravno praznujejo Lossar-tibetansko novo leto. Vse je v prazničnem vzdušju in posledično je zaprtih veliko restavracij in trgovinic. Po ulicah pokajo petarde. Ljudje so umirjeni in gostoljubni, večkrat naju povabijo v hiše in nama ponudijo praznične dobrote ter proseno vino. Sva tudi glavna atrakcija na tradicionalnih plesih, kjer nama nalivajo in dolivajo vino ter naju kot tudi druge posipavajo z moko.
Ogled toplih izvirov, malo ven iz mesta…oba se veseliva namakanja v topli vodi, vendar ko prideva do tja, se samo zgroziva. Vse naokoli je dokaj umazano in neurejeno...tam se kopa nekaj mladih in zares me ne mika več kakršno koli namakanje. Voda je topla, to pa je tudi vse. Razočarana se vrneva ob reki nazaj in v mestu tudi ni veliko izbire glede hrane, zato se morava sprijazniti le z ekstremno mastnimi makaroni, zvečer pa se že veseliva najine zelenjavne solate (paradižnik, zelje, repca, korenje). Naslednji dan se odpraviva na izlet v Old Dirang, kjer srečava prvega turista...francoskega fotografa, ki raziskuje in preko fotografij sestavlja zgodbo o mešanici budizma in šamanizma. Izveva da tu ljudi pokopajo tako, da jih razkosajo na 108 delov in vse kose vržejo v reko, kjer naj bi po njihovem verovanju pokojni našel svoj mir.
Krajši vzpon do bližnje gompe in kramljanje pri eni družini, ki nama poleg novoletnih slaščic (podobnih flancatom) in čaja postreže še z domačimi mandarinami. Ljudje so res zakon.

Ni komentarjev: