Kaziranga national park

Vse poteka kot po tekočem traku, saj sva v Tezpuru imela res srečo, ker sva stala direkt zraven avtobusa, ki pelje proti Kazirangi. Zato sva samo preložila nahrbtnike in si med tem ko smo čakali v bližnji restavraciji privoščila, kaj drugega kot riž =) Že med vožnjo lahko čez okno opazujeva eno-roge nosoroge. Prispeva v vas Kohora in še preden se dobro razgledava naokoli, naju že nekdo povabi v njegov hostel. Sprejmeva in ni nama žal. Zvečer se odločiva za safari z džipom za naslednji dan in si ogledava vasico. Na marketu odkrijeva fajn restavracijo, kjer dobiva zanimive ocvrtke, dobro poroto, čaj in krof...zraven si nareževa sveže zelenjave, ki jo za par centov nakupiva pri sosedu na stojnici. Pri vsem cvrtju prav paše nekaj svežega zraven. Naslednji dan, imava žehto, še zadnjič operem vse cunje in tako zasedeva celo streho, kjer sušiva vse od spodnjih hlač pa do rjuh, ki so nama dobro služile celo pot. Ko se zvečeri, tik pred sončnim zahodom gremo še z dvema paroma na safari. Ob poti po kateri se lahko vozimo vidimo pretežno srnjad, ptiče, indijsko divje govedo, slone, želve in eno-roge nosoroge, vendar zgolj od daleč. Ko se vrneva spoznava starejšega francoza, ki je že celo življenje popotnik in ima za povedat veliko zanimivih zgodb, tako da nama čas do najinega avtobusa hitreje mine. Zgodaj zjutraj prideva ponovno v Guwahati, kjer naletiva na enega super voznika muslimanske veroizpovedi. S svojo dolgo kozjo brado, kapo, belo tuniko in zašiljenimi čevlji spominja na smrkca. Točnost je lepa čednost in tako odrinemo po mojem prvič ob takšni uri, kot nama sprva reče. Med potjo dva fanta pošteno izpraznita kar imata v želodcu, kot običajno, kar čez šipo vendar je voznik s tem precej nezadovoljen. Ustavi se in reveža, ki jima je že tako slabo pripravi do tega da počistita vse kar se je oprijelo šipe.

Bomdila

Prvič sediva spredaj pri vozniku, tako da sva zdaj probala vse pozicije. Šofer je smešen z dvema dolgima nohtoma na roki-mezinec in kazalec, enega ima še namazanega na rdečo. Vmes imamo gumi defekt in na dveh delih pademo v roj čebel. Vožnja je zanimiva tudi zato, ker se peljemo skupaj še s tremi saduji, ki se odpravljajo na zaključek Lossarja v Dirang. Zaradi dolge vožnje nazaj pozno pristaneva v Bomdili iz katere sva planirala da bi šla kar naprej za Tezpur. Ura je pozna in vsi prevozi so že šlo mimo; poizkusiva s štopanjem pa nič pametnega ne dobiva. Pri nama pa se ustavi starejši urejeni gospod, ki je očitno malo pregloboko pogledal v kozarec. Zunaj vije mrzel veter in počasi se že mrači, tako kot meni pred očmi, ker si želim le malo miru in nekam na toplo. Možakar nama krajša čas, ko stojiva ob cesti in še upava na kakšen prevoz, vendar so že vsi zgodnji prevozi zdavnaj šli mimo. Soba je mrzla in obljubljena topla voda je ledena. Zgodaj zaspiva oblečena kot polha.

Tawang

Vzpon čez prelaz Sela Pass / Se La na okoli 4267 m nama zaradi slabe ceste, razmajanega džipa v katerega se nabaše 15 ljudi vzame kar nekaj časa. To je glavna cesta, ki povezuje Tawang z ostalo Indijo. Je pa lepo doživetje, ker se na vrhu ustavimo in imava čas da ujameva nekaj zimskih utrinkov na taki višini. Peljemo se tudi mimo Sela Lake/ Paradise Lake. Nebo je modro in sonce je močno, višino se tudi občuti. Vse naokoli ob poti je polno vojske s svojimi bazami.

Tawang je znan po samostanu, ki je največji samostan v Indiji in drugi največji v Aziji, takoj za Potala Palace v Lhasa, Tibet. Knjižnica v samostanu ima dragocene stare zapise, predvsem Kangyur in Tengyur. Samostan ima pod okriljem 17 Gomp v regiji. Dolina mesta Tawang je pomemben sedež Mahayana Budizma.

Zaradi praznovanja Lossarja je vse zaprto in tudi mesto deluje precej mrtvo, saj vsi praznujejo z domačimi po svojih hišah. Sprehodiva se po mestu, do samostana in skušava meditirat, ker sva kar utrujena psihično in fizično. Notri v samostanu je mrzlo, tako da sva raje zunaj na soncu. Zaželiva si dobre , domače juhice, vendar jo zaman iščeva po mestu za to se morava sprijazniti z makaroni oziroma talijem. Popoldan se udeleživa prireditve na trgu, kjer se predstavijo folklorne skupine z različnimi plesi iz različnih regij. Za kondicijo se povzpneva do kipa Bude, ki ga šele postavljajo na vrhu hriba. Je pa ogromen in natančno zastavljen.
Sprehodiva se do hiše Urgelling Monastery, kjer se je rodil šesti Dalai Lama.

Vreme se je potem kmalu skisalo in naslednji dan je bilo kar depresivno, mrzlo, s tem da sva že vse videla. Ker pa nimaš izbire oziroma ni nobenega prevoza sva se pač morala kratkočasiti.

Dirang

Zamenjava nekaj prevozov vse do glavne ceste North Lakmipur - Tezpur. Takoj ko prideva iz rikše najdeva pravi avtobus za naprej, s katerim se voziva še 3 ure. Najdeva prenočišče v kraju Balipara, kjer naju sprejme fant, ki deluje ponižno in ustrežljivo, kasneje pa pride trkat na vrata in tožit, da ima njegov oče naslednji dan operacijo ledvic in če mu pomagava. Zvečer jeva najboljše momose na celem potovanju in kasneje hitro ugasneva.

Zgodaj zjutraj pa spet v akcijo na Tata sumo jeep, ki ga zelo hitro dobiva. Gre direktno do Tawanga midva pa se ustaviva na dobri polovici in se izogneva 15 urni maratonski voznji.

Dirang je lepo hribovito mestece, ki se deli na novi in stari del. Tu živijo Mompa people. Po okoliških hribih je veliko gomp in vsepovsod so razprostrte tibetanske zastavice. V tem času, ko sva midva tod naokoli ljudje ravno praznujejo Lossar-tibetansko novo leto. Vse je v prazničnem vzdušju in posledično je zaprtih veliko restavracij in trgovinic. Po ulicah pokajo petarde. Ljudje so umirjeni in gostoljubni, večkrat naju povabijo v hiše in nama ponudijo praznične dobrote ter proseno vino. Sva tudi glavna atrakcija na tradicionalnih plesih, kjer nama nalivajo in dolivajo vino ter naju kot tudi druge posipavajo z moko.

Ogled toplih izvirov, malo ven iz mesta…oba se veseliva namakanja v topli vodi, vendar ko prideva do tja, se samo zgroziva. Vse naokoli je dokaj umazano in neurejeno...tam se kopa nekaj mladih in zares me ne mika več kakršno koli namakanje. Voda je topla, to pa je tudi vse. Razočarana se vrneva ob reki nazaj in v mestu tudi ni veliko izbire glede hrane, zato se morava sprijazniti le z ekstremno mastnimi makaroni, zvečer pa se že veseliva najine zelenjavne solate (paradižnik, zelje, repca, korenje). Naslednji dan se odpraviva na izlet v Old Dirang, kjer srečava prvega turista...francoskega fotografa, ki raziskuje in preko fotografij sestavlja zgodbo o mešanici budizma in šamanizma. Izveva da tu ljudi pokopajo tako, da jih razkosajo na 108 delov in vse kose vržejo v reko, kjer naj bi po njihovem verovanju pokojni našel svoj mir.

Krajši vzpon do bližnje gompe in kramljanje pri eni družini, ki nama poleg novoletnih slaščic (podobnih flancatom) in čaja postreže še z domačimi mandarinami. Ljudje so res zakon.

Itanagar

Vsa v pričakovanju zgodaj vstaneva, pozajtrkujeva sadje in se odpraviva proti 12 km oddaljenem Itanagarju, ki  je prestolnica Arunachala. Ime je dobil po trdnjavi iz opek – Itafort, ki predstavlja osrčje mesta. Nahrbtnike pustiva v restavraciji ob cesti, kjer popijeva čaj in narediva načrt za popoldan, ko naj bi štopala naprej. Na karton napiševa ime mesta kamor sva namenjena. Zaradi prihoda Modija (Narendra Modi Prime Minister of India) so vse linije avtobusov za en dan prekinjene iz mesta i obratno. Proti parku, kjer naj bi se odvijala prireditev se že odpravljajo množice ljudi. Tam se zbirajo tudi plemenci iz različnih regij Arunachala. Vsaka skupina ima drugačno nošo. S pomočjo Matjaževe novinarske kartice( Journalist from London ) se »prešvercava« notri skozi vhod za novinarje in tako lahko imava pri sebi fotoaparat, vodo in svinčnike. Pogledajo samo novinarsko izkaznico, mene pa ponovno pustijo pri miru...ta dan sem tam Matjaževa žena in pomočnica. Takoj sodiva med pomembne goste. V miru se lahko sprehodiva še čez sejem, kjer so razstavljene in prestavljene različne regije, noše, nakit, živali, rastline, športi, hrana…potem pa sva vodena s strani varnostnikov vse do mesta, kjer so novinarji. Matjažu še enkrat pregledajo fotič; glede na to kdo sva v resnici in kako sva prišla do tega mesta, je varnost in organiziranost res na vrhuncu. Ko pride Modi je cela ceremonija in ljudje so opazno vzhičeni, ko se le prikaže in jih nagovori. Na ta dan otvori odprtje nove povezave vlaka med Naharlagunom in Delhijem. Potem sledijo še ostali govori pomembnih zbranih mož tam na odru pred nami. In šele na koncu sledi sprevod vseh plemencev.  Ko odide Modi, se množica razgubi; nama se tudi mudi na pot, še posebej, ker bi rada ujela kakšen prevoz ven iz gneče, ki je nastala na cesti. Med stoječimi avtomobili na čakava tudi midva in upava da  se naju kdo usmili..

Naharlagun

Iz hribovite doline se ponovno spustiva nižje do Naharlaguna (350 m nadmorske višine)da bi doživela State Hood day Arunachal Pradesh, ko se bodo predstavila vsa plemena iz vseh regij te severne drzavice. Prespiva eno noč, ker se zaradi nadaljevanja poti in državnega dogodka tako odločiva. Zvečer sva po dolgem času ponovno povezana s svetom, internet je hitrejši kot doma. Sprehodiva se po tržnici, ki ji kar ni konca in kupiva še ananas za zajtrk, pa nutello za čapate. Vožnje z jeepi so res utrujajoče in zvečer sem kot cunja. Greva še na večerjo v bližnji lokal, kjer mi paše samo nekaj zelenjavnega in zato naročim riž z zelenjavo. Kar mi prinesejo je vse prej kot nekaj lahkega; riž je že tako narejen na maslu potem pa je še začinjen s sladkimi rozinami, kažuji in popečeno zelenjavo. Sredi noči, ko že zaspiva pa se na hodniku sliši glasno trkanje in kričanje: »Police!!« Tudi midva prideva na vrsto, očitno. Odkleneva vrata in notri vstopi nekaj oboroženih policistov. Zahtevajo dokumente, vendar zgolj od Matjaža…čudno, kakšna kontrola in predvsem kakšna budnica...vse zaradi prihoda Modija jutri…Prihaja Nodi, Nodi…Nodi…Modi je prišeeeel =)

Ziro valley

Pol poti se prevoziva stlačena kot ponavadi v lokalnem jeepu, ob prvem stopu pa naju očitno zapazi en bogatejši bančnik iz Daporija, ki potuje v najino smer in tako naju njegov voznik povabi, če greva zraven. Sicer imava zadaj veliko prostora, me pa zaradi tega toliko bolj razmetava po luftu in posledično občutim bolečino v križu. Ob poti kupiva kivi, ki tukaj na tem področju uspeva. Gojijo ga podobno kot pri nas vinsko trto.

Ne vem kakšna smola se naju drži in sreča obenem. V vsakem novem kraju naju prvi dan pričaka deževno in oblačno vreme. Cene pa uspešno zbijava. Matjaž je dokazano pravi mojster. Pri tem mu sigurno pomaga njegov trmast karakter. Na hribčku umaknjeno malo stran od glavne ulice najdeva Arunachal Guest House, ki se izkaže za najboljšo izbiro v mestu. Možakar v sosednji sobi nama vsako jutro dovoli, da pri njemu točiva toplo vodo, tako da si lahko sama pripravljava Ginger-lemon-honey tea; poleg sadnih zajtrkov in večernih solat.

Ziro leži na višini 1523 m in se deli na »old« and »new« Ziro. Hapoli town je del mesta, in gre za staro poimenovanje. Za mesto je značilna prijetna klima poleti. Pokrajina je slikovita, po okoliških hribih porasla z zelenimi gozdom borovcev. Povsod vmes pa so rečice in v številnih terasah obdelana riževa polja. Kandidira za UNESCO seznam svetovne kulturne dediščine. Ziro je dom Apatani /Tanii plemen. Prevladujejo Donyi – Polo, krščanstvo in Animizma religija in tudi nekaj je hindujcev s katerimi smo praznovali ''shiva rathri''...rojstni dan boga Šive.

So zelo posebni med plemeni in še posebno zanimive in očarljive so starejše ženske. Za njih je značilna barvita dodelana obleka, preprosta in v stilu. Tetoviranje in vstavljanje čepov v nosnici je bila dolgoletna praksa med ženskami, ki pa se v sedanjosti opušča.

S tetovažami na obrazi in obročki v nosnicah pripravljajo riževa polja, saj počasi prihaja čas sajenja. Polja ustvarjajo lepo sliko, če jih pogledaš od daleč. Utrjena so z zemljo/blatom. Ti trdni zidovi vmes so kot mejniki, obenem pa služijo tudi kot poti. Tudi midva se en dan prepustiva hoji med polji, kjer se brez cilja izgubljava in ob tem srečujeva zanimive ženice in doživljava utrip vaškega življenja. Na hribčku tam nekje vmes, kjer so tudi grobovi, sva naletela na nekakšen obred, ko je skupina moških z vaškim šamanom na čelu ubila kravo. Mišice na prerezanem vratu še vedno utripajo. Z njeno krvjo so premazali skulpture na daljših in krajših palicah, na katerih so med posušenimi klasi žita tudi prazne lupine jajc. Menda služijo za srečo. Kravi odtrgajo spodnjo čeljust in jo obesijo tam vmes. V manjši hišici eden izmed njih v bambusovih palicah peče svežo kri in tudi midva degustirava njihovo specialiteto. Poleg krvi pripravijo  tudi pečene piščance, ki so precej suhljati, sprašujem se koliko mesa bodo sploh imeli od njih. Ker nihče ne govori angleško, lahko samo ugibava čemu je ta obred in kaj točno predstavljajo vsi prisotni elementi. Nekaj časa še komuniciramo z gestami, potem pa se odpraviva počasi nazaj..mimo templja Donyi-Polo, posvečenega domnevno za dobro letino. Že sva nazaj v vasi, ko srečava borce, ki se s kravo vrnejo v hišo in tam podelijo piščance med družino; eden izmed njih ob strani pleše in v petju moli, ostali pa zunaj režejo ostanek krave na kose. Stare hiške predvsem v okoliških vasicah, ki so zelo popularne za ogled, so še vse lesene na kolih v enakem stilu. Pred njimi so postavljene skulpture na palicah s praznimi lupinami jajc.

Pri  hindujski družini, ki ima trgovinico z oblačili si kupiva tople podhlače in majico, ker poslušava, da je v Tawangu, kamor se odpravljava zelo mrzlo. Zato se je potrebno obleči temu primerno. Že tukaj nižje naju zebe v sobah, kjer se grejeva le z električnim grelcem, ki med drugim postane tudi najin toaster.