Mimo rizevih teras in gorske pokrajine sva potovala proti Mountain Provinci. Ustavila sva se v blizini Kabayana ter si pogledala jamo Timbak. Tam so najlepse ohranjene krste z mumijami na katerih so se lasje, koza in nohti. Po nekaj zamenjanih prevozih sva spet v noci prispela v Sagado. Gorsko mestece z lepo naravo in veliko aktivnostmi. Najbolj nora in posebna je povezava dveh jam. Vstopis v prvo in po treh urah plezanja, plazenja in stiskanja med ozkimi stenami prides ven v jami Lumiang. V obeh je voda oblikovala zanimive formacije in dvesto metrov pod zemljo naredila naravni bazen, kjer sva se kopala v mrzli vodi.
Pri vhodu v jamo je veliko krst, ki so jih ze pred 500 leti nosili tja, jih pritrjevali na stene, da so se izognili vremenskim vplivom in so se lahko ohranile. To je pomenilo biti blizje Bogu. Obicaj so ohranili vse do danes, ceprav le redki zmorejo darovati dvajset prasicev in trikrat toliko kokosi. Trupla so posedli na stol, pocakali da so se tudi iz oddaljenih vasi ljudje poslovili. Nato so telo prekajevali, ga stisnili skupaj in kot ob rojstvu majhenga polozili v lesene krste . Te so vsepovsod danes pa tiste redke nosijo v Eco Valley. Dolino, kjer je se ena jama s podzemno reko in kjer se visoke skale dvigajo visoko nad teboj. Pod do tja vodi mimo pokopalisca, kjer se pasejo krave, pred vsakih grobom pa je pogorisce. Namesto svec namrec zakurijo ogenj.
Podala sva se tudi do velikega slapa Bomod-ok. Na vrhu vasi cakajo vodicke, da te vodijo mimo rizevih teras in vasic do cilja. Cudoviti razgledi, terase z zelenjavo in rizem, majhne vasi in se mansi slap Bokong, hrib Kitepan in se vec...
Ceprav sva mislila ostati le nekaj dni sva ostala cel teden. To pa tudi zato ker se je blizala ''fiesta''. Najvecji praznik v letu poimenovan po prekajenem mesu - Etagu in kavi.
Vsak dan se je zacel s sprevodom, potem aktivnosti na igriscu kot so plesi, sport in predstavitve okoliskih vasi. Vse skupaj pa je spremljalo ogromno trznic, ponudba vse vrste hrane in pijace ter zabava po celem mestu.
Ljudje so izredno prijazni, pravijo da so drugacni in da nikoli niso bili kolonizirani. Delujejo kot skupnost, kar je posebnost te province. Eden od dogovorov je tudi ta, da zaradi hrupa in onesnazenosti tu ne dovolijo moto tricikli. Skoraj legalna je tudi konoplja, ki se jo zlahka dobi, drugje na Filipinih pa velja stroga prepoved, prej pa celo smrtna kazen.
Cena je cena . Za vse in za vsakogar enaka. Imajo domaco hrano, pekarne in svoje obicaje. Komaj, da sva v celem tednu poiskusila vse njihove tipicne jedi razen ene - pasje meso. Res, da pse jedo po vseh Filipinih a tu je na meniju vsak dan.
Sagada nama je bila zelo vsec in se bi ostala. Lahko le upava, da se se kdaj vrneva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar