Leticia

Dvo-urni let iz Bogote je edina mozna povezava z amazonskim mestom Leticia, ki meji na Brazilijo in Peru. Z motorjem sva prevozila vse ceste na obeh straneh z barko pa si pogledala otok Santa Rosa na perujski strani. Na obrobju revni ljudje zivijo v lesenih kolibah, zato jim drzava mesecno pomaga z 100$ na druzino.

70 tisoč prebivalcev Leticije in Tabatinhe(Brazilija) je ''ujetih'' med rekami in junglo. Po reki Amazonki poteka ves transport in vse se dogaja ob njej. Vrste rib, sadja in drugih zivali so posebnost tega dela sveta. Ljudje so drugacnih obrazov in morda zaradi zivljenja na majhnem prostoru je tu veliko pijancev in ''tranzistorjev''.

Bogota

Ob prihodu v Bogoto sta naju pricakali Ana Marija in Ana Milena. Odpeljali smo se na popularne nedeljske tocke nad mestom, za kosilo pa izbrali najbolj znano restavracijo Andres carne de res.

Ljudje tu vec niso na ''trankilo'' ampak hitijo in se vecinoma vozijo s Transmileniom (metro avtobusi), ki je najhitrejsa povezava na vse strani mesta. Zanimiv je stari del -Candelaria, s starimi hisami, muzeji in univerzami. Najvisja tocka je hrib Monserrate, ki lezi na 3000 metri, kamor sva se peljala z gondolo in imela lep razgled nad mestom.
V 8,5 miljonskem glavnem mestu sva imela svoje stanovanje s sobarico, ki nama je kuhala in pospravljala... in tudi cunje so bile prvic po 4 mesecih oprane in zlikane po domace.

Lago de Tota

Po makadamski cesti sva prisla v vasico Tota in od tu sva se pes podala proti jezeru. Med potjo sva opazovala lepo pokrajino in domacine, ki vsi nosijo klobuke, imajo ozgana lica in so pokriti s poncoti.

Laguna de Tota lezi na 3015 metrih, njena posebnost pa je Playa Blanca- plaza ob jezeru z belim peskom in 12 stopinjsko vodo.
Najvece mestece ob jezeru je Aquitania, kamor sva se peljala s soferjem, ki vozi cebulo, saj le-ta prinasa najvecji zasluzek domacinom. Za konec sva privoscila ribo ''trucho'' , ki je glavna posebnost jezera Tota.

Sogamoso

Ker naju je prehitela noc, sva se odlocila prespati tu. Nasla sva odlicen hotel in naslednji dan ugotovila, da je to drugo najvecje mesto province Boyaca in odlicna izhodiscna tocka za odkrivanje okoliskih mestec. Neodkriti in cisto neturisticni kraji, kjer spoznas prave Kolumbijce, ki veljajo za najbolj srecne in prijazne ljudi na svetu. Pokrajine so nore in nadmorska visina je od 2500-4000m tako da Boyaci pravijo tudi ''soncna zemlja''. Odlicne avtobusne povezave omogocajo potikanje po vseh majhnih gorskih vasicah.

Pogledala sva si: Nobso, Duitamo, Tibasoso in Mongui, kjer imajo rudnike premoga in karbona, kamnolome ter zgejo apnenec in opeko.

Mesti Paipa in Iza pa se lahko kopas v termalnih vrelcih.

Vse te kraje sva odkrivala sama, saj tu nisva srecala nobenega tujega turista.Informacije sva iskala pri domacinih, ki so neverjetno prijazni.

San Gil

Mesto adrenalinskih sportov in odlicne klime, kjer poleg vsega drugega rasteta tudi kava in tobak. Center dogajanja je v 300 let starem parku, z ogromnimi drevesi in vodometom. Tu domacini posedajo, premisljujejo in se nic ne sekirajo.

Mimo San Gila tece reka Rio Fonce, po kateri sva se spustila z raftom. Po okoliskih hribih pa je se vec manjsih mestec in Barichara je ena izmed najbolj zanimivih. Miren kraj, poln umetnikov in vse hise, cerkve in ulice so izdelane iz kamenja, ki je znacilen za ta kraj. Tu sva poizkusila kar nekaj tipicne hrane in med njimi tudi velike mravlje, ki imajo okus po arasidih, le da si ti tu kaksna nogica zatakne med zobmi.

Bucaramanga

Po 9 urni nocni voznji sva prispela v mesto parkov-Bucaramango. Dan sva prezivela v bliznjem mestu Giron, starem mestu z belimi hisami, ki je med vikendi poln turistov in dogajanja. Popoldan pa sva se dobila s prijateljico Ana Marijo in zacel se je luksuzen vikend pri njeni druzini. Imela sva svoj apartma in svoji dve sobarici. V nedeljo smo se z njenim fantom Manuelom podali na Panachi, kjer je najlepsi razgled na gorovje Chichamocha. Preizkusali smo tipicno hrano provice Santander in bili na njenem vikendu v kraju Mesa de Los Santos.

Pred odhodom naju je njena druzina povabila v najstarejsi klub v Kolumbiji, kjer se zbira samo najbogatejsa druzba in postrezba je bila kraljevska. Za konec smo se le se poslovili in osebni sofer naju je odpeljal na avtobusno postajo in vrnila sva se nazaj v popotnisko zivljenje.

Tayrona park

V Tayrona park sva se odpravila s taksistom, ki vsak dan ze 24 let s starim renault 12 vozi turiste do vhoda v nacionalni park. Od tu naprej hodis slabo uro pes in prides do prvega kampa Arrecifes. Zadnji in najbolj obiskan kamp je Cabo San Juan, z dvema lepima zalivoma in s posebno hisko na skali. Tu lahko spis v hamoku ali sotoru. Na obeh straneh lahko odkrivas cudovite plaze in polezavas na ogromnih skalah. Posebnost je prav v tem, da vse prinesejo in odnesejo na konjih in oslih. Nacionalni park lezi pod hribi, zato se vreme hitro menja in lahko porosi za nekaj minut. Zato je park zelen in so tu najlepse plaze na obali Kolumbije.

Santa Marta

Je pristanisko mesto, ki s svojimi umazanimi ulicami, starimi avtomobili in hisami naredijo mesto posebno. Na vogalu vsake ulice, si lahko kupis kavo, ki jo nosijo v termoski ali pa si privoscis naravne sokove razlicnih okusov.

Santa Marta je izhodiscna tocka na druge bolj zanimive lokacije. Le cez hrib je 15 minut oddaljena plaza Rodadero, ki spominja na nas Portoroz. Tu sva v apartmaju za 8 oseb prezivela dva dni in praznovala rojstni dan. Na drugi strani S.M pa lezi prijetna ribiska vasica Taganga, kjer se ustavi veliko backpackerjev in tu dobis odlicno ribo s prilogo za 4 eure.

Cartagena

Iz Panama city sva letela v Kolumbijsko mesto Cartagena, ki velja za eno najbolj romanticnih in turisticnih mest v Kolumbiji. Zanimiv je stari del, ki je obdan z obzidjem, znotraj njega pa se na vecih ulicah in trgih dogajajo tradicionalni plesi, lahko se peljes s kocijo ali posedis v barih in restavracijah. Ker oba to mesto ze poznava, sva ga le se enkrat obhodila in ugotovila, da se ni kaj dosti spremenilo, le da ima pivo Agila novo steklenico in da se je v letu podrazilo za 10-20%.

El Polvenir - Isla Nalunega

4.februarja sva letela na otocek El Polvenir, enega izmed otockov, ki imajo letalisce( nekaj metrov spokanega betona) in na njem stoji le nekaj zmahanih sob. Vsi turisti si ponavadi rezervirajo sobo z obroki (od 35$ na osebo naprej) saj ni restavracij in barov. V nekaj minutah sva ostala sama, saj so vsi colni ze odpeljali. Zato sva s kanujem iz otoka na otok iskala sobo pri domacinih. Nasla sva jo na otoku Nalunega, kjer nama je indijanka oddala svojo sobo ( 5$ po osebi) ona pa je spala v viseci mrezi. Njena druzina naju je sprejela za svoja, nama kuhala in tako sva dozivela pravo zivljenje indijancev Kuna Yala.

Na ture po drugih otokih sva hodila preko sosednjega otoka Ukuptupu, kjer sva z Čilenci snemala dokumentarni film, ki si ga lahko aprila ogledate na čilenski televiziji.

San Blas - provinca Kuna Yala

Arhipelago San Blas sestavlja 365 otockov, med katerimi je 52 poseljenih z indijanci Kuna Yala. V provinci Kuna Yala zivi okoli 40 tisoč, ki so se leta 1925 osamosvojili od Paname, zato ne placujejo nobenih davkov, imajo svojo zastavo in ekonomijo (kokos in morska hrana).

Zenske nosijo tradicionalno obleko, ki jo imajo na sebi tudi med umivanjem. Zivijo v bambusovih s slamo kritih hiskah, ''kopalnica'' pa je na lesenih pomolih direktno v morje. Prevozno sredstvo so leseni kanuji z obvezno opremo - posoda za zlivanje vode, ker vsak pusca.
Kuna Yala imajo posebno kulturo in obicaje. Ko ima deklica 5 let ji obrijejo glavo, pri 13 letih ponovno in nato se dogaja velika festa, kjer se vsi do kome napijejo koruznega zganja, kadijo cigarete, plesejo ob ognju... Imela sva sreco in to videla, saj se ponavadi zgodi 2-3 letno.

Panama karneval

Pet dnevni karneval se odvija na glavni tropasovnici in vsak dan privabi na tisoce ljudi. Na ulici se vsak dan dogaja sprevod (zenske oblece v Brazilskem slogu), glasba na vecih odrih(panamski regi), stojnice, igre...Varnost karnevala je pod strogim nadzorom vojske policije in mornarice, saj pregledajo vsakega pred vhodom na prizorisce. Tudi midva sva na poti domov imela opravka z njimi, saj nisva imela pri sebi nobenega dokumenta. Po daljsem pregovarjanju, da ne greva na policijsko postajo so naju peljali samo do hotela, pogledali potni list in tako sva se lahko zlila v posteljo.

Panamski kanal

Panamski prekop je bil odprt 15. avgusta 1914, meri 82km in povezuje karibsko in pacifisko morje. Z njegovo izgradnjo se plovba skrajsa za 14 dni, cene za prehod cez kanal znasa okoli 60 tisoč dolarjev, ampak se cenovno se vedno izplaca, saj so prej pluli okoli ameriskega kontinenta. Od leta 1997 je celoten v lasti Paname (prej pod Ameriko), sedaj ga bodo se povecali saj prinasa drzavi najvecji prihodek. Pri kopanju panamskega prekopa, je Panama zgradila tri umetne otoke, ki jih povezuje cesta ''Causeway''.

Colon

Pristanisko mesto na karibski strani Paname, ki izgleda kot crnski geto s podrtimi stavbami, umazanimi ulicami in vsiljivimi domorodci. V Colonu je edina brezcarinska cona, kjer se lahko najceneje kupi najnovejse modele elektronike, tekstila, obutve... in tudi midva se nisva mogla upreti nakupovanju.

Na poti nazaj sva bila udelezena v prometni nesreci. Promet na glavni cesti med Colonom in Panama city-jem se je ustavil za vec ur, a nama je se pravi cas uspelo skociti na delavski kamion in se na kasonu pripeljati v mesto.