Maputo

Dolga pot in slabe ceste, ki jih pocasi popravljajo, so nam vzele 8 ur.

Z vsemi pripravljenimi papirji sva v ponedeljek zjutraj stala pred ambasado Juzne Afrike. Neprijazna gospa naju je gladko odslovila, ces da nama vize ne bodo izdali in naj greva domov. Sledili so trije stresni dnevi. Klicala sva na vse strani in posiljala maile. Povezala sva se z Slovenijo, Dunajem, Cape Townom in nasim prestavnikov v Johanesburgu. Dnevi so tekli, midva pa sva cakala na odgovor. V sredo popoldan je koncno prispel mail, naj se zglasiva pri sefu ambasade. Tekla sva tja in v enourni pridigi nama je pojasnil, da nama vize niso dolzni izdati. Na koncu pa se je omehcal in zaradi papirja, ki ga je dobil iz ministrstva, nama je vizo moral narediti. Iz svoje denarnice je posodil 900 randov (100 evrov) in tako so potni listi se isti dan sli naprej. Zal je res, da smo edini narod v evropski uniji, ki se vedno potrebuje vizo.

Koncno sva zadihala in lahko sva si v miru pogledala mesto. Maputo je cisto nekaj drugega, kot ostala mesta v drzavi. Moderne visoke stavbe ter prenovljene stare naredijo mesto eno najprijetnejsih afriskih glavnih mest. Ima ogromno trznic in nama najboljsa je tista z morsko hrano. Nakupis si morskih dobrot, kuharice pa ti jih pripravijo za nizko ceno.

Na ulicah srecujes na stotine ulicnih prodajalcev in zanimive so zenske , ki na plocnikih luscijo kazuje.

Sicer pa je vse v znamenju nogometa. Veliko je belcev, ki se kot midva pomikava proti svetovnemu prvenstvu.

V petek zjutraj sva iz rok sefa ambasade prevzela potni list in iz daljave se ze slisi glas Slovenija Slovenija ...

Tofo

Proti Tofu sva se peljala v udobnem avtu z italjanskim parom, ki se bolj kot potuje ukvarja s taxi sluzbo. A nama je to vseeno, saj naju je peljal od vrat do vrat.

Turisticni Tofo je najbolj popularen pocitniski kraj v Mozambiku. Sob je ogromno in lastniki so vecinoma juznoafricani. Ti imajo v lasti tudi potapljaske centre in vse je prirejeno njihovim zeljam.

Dolga pescena plaza ponuja vse vrste vodnih sportov a midva sva najbolj uzivala v podvodnem svetu, ki je res nekaj posebnega. Videla sva veliko manto ray, bele morske pse, velike zelve in ogromno vrst rib in koral. Zato ni cudno, da se tudi tu prodaja toliko morske hrane in po zelji ti jo prinesejo pred hotel. Poleg vseh dobrot iz zara, ki smo si jih pripravljali, pa zmaga vecerja z 24 jastogi in veliko kolicino vina.

V okolici so se drugi turisticni predeli, kot so Tofinho in Barra. Povsod je dolga divja pescena plaza, ki je raj za srfanje in kajtanje.

Najblizje mesto je Inhambane, ki je eno najlepsih in najstarejsih v drzavi. Ko hodis po sirokih ulicah s pisanimi nizkimi hisami in starimi stavbami se zdi kot, da si v juzni Ameriki.

V Tofu bi zelela ostati dlje, a zal morava urediti vizo za JAR. Se 500 km naju loci od glavnega mesta in spet imava odlicen prevoz z italjanskim birmanckom :)

Arhipelago Bazaruto

Iz Vilancula sva vzela enodnevni potapljaski trip v nacionalni park Bazaruto. Arhipelago sestavlja pet otokov, med katerimi sta najlepsa Bazaruto in Benguera. Na njih so le dragi rezorti in kampiranje ni dovoljeno.

Potapljala sva se na Two Mile Reef in potop je bil odlicen. Mozambik ima neverjeten podvodni svet in uvrscajo ga med najboljse potapljaske lokacije na svetu. Videla sva oba otoka a Bazaruto je se bolj poseben zaradi visokih sipin in lepih razgledov na celo otocje. Je tudi najbolj oddaljen od Vilancula.

Imeli smo lep dan, na poti nazaj pa je bilo morje tako razburkano, da smo skakali po valovih in bili totalno premoceni.

Arhipelago Bazaruto je ena najlepsih tock v drzavi.

Vilanculo

Po stirih mesecih sva prvic sedela na klimatiziranem avtobusu, dobila celo hrano in drveli smo proti Vilanculu. Ob poti sva kupila kazuje in za kilogram placala le 100 metikalov. Prodajalci so skoraj odtrgali vrata, da bi kaj prodali.

Voznik naju je odlozil ob glavni cesti, tam pa sva s chapo (mini bus Toyota Hiace, kot povsod po Afriki) nadaljevala pot do obmorskega mesteca Vilanculo.

Nasla sva si odlicen plac ob morju, ki je popularen tudi za tiste, ki potujejo s kamioni in jeepi. Veliko je turistov, ki si vzamejo avte v JA in potujejo po okoliskih drzavah. Povsod so urejeni kampi z elektriko, kuhinjami in so vecinoma v lasti tujcev.

Ulice so polne prodajalcev kruha in morske hrane. Cene so neverjetno nizke in dobi se prav vse. Ko kupujes moras biti pozoren, saj ti postavijo nizko ceno, kasneje pa te ogoljufajo z tehtnicami na libre.

Poleg pripravljanja na rostilju sva si nasla tudi svojo mamo na trznici, ki je kuhala odlicno. Mozambiska kuhinja je boljsa kot v drzavah prej, saj hrani dodajajo kokos, araside in vec zacimb.

Vilankulo je popolniski plac a zal pa se cez dan skoraj ni mogoce kopati, saj voda tako pade, da je najbolje, da si odpres popularno pivo Laurentina in se prevrnes v viseco mrezo.

Beira

Mini bus do mejnega prehoda Muloza in se zadnje slovo od Malavija. Potem pa na kolo in po vizo v Mozambik. Zaradi bankovcev po 1$ in nekaj zmeckanega denarja smo se dolgo pregovarjali, nazadnje pa sva po placilu 30$ dobila vizo in ze sva bila v novi drzavi.

Na prtljazniku kolesa z ruzakom na ramah smo prevozili 5 km do prvega mesta Milange. Zaradi nedelje tam ni bilo javnega prevoza. Nisva dolgo cakala in ze sva sedela v najnovejsem tovornjaku, ki je bil namenjen proti Nampuli. Po rdeci zemlji, sredi nicesar in katastrofalni cesti sva v kabini s tremi malavijci po 6 urah in prevozenih 200 kilometrih prispela v Mocubo. Ze se je temnilo, ko sva stopala naprej. Prijazen gospod naju je peljal se 100km naprej do vasice Nicoadale, kjer sva morala prespati. Edini hotel je bil kot svinjak z luknjasto posteljo in brez tekoce vode.

Zgodaj zjutraj sva bila spet na cesti in na sreco sva ujela direkten bus proti 600 km oddaljeni Beiri. Skoraj brez problemov le z eno poceno gumo smo po 10 urah prispeli v drugo najvecje mesto v drzavi. Prvi hotel, kjer sva mislila prespati je bil tako grozen, da sva klub temi iskala boljsega. V tej drzavi je spanje drago in za luknjo placas 10 evrov in vec. Popisejo pa te bolj kot na meji in izpolniti moras kar nekaj obrazcev.
Ta vecer se nama je mesto zdelo kot mesto duhov in da se je vojna koncala vceraj ne pa pred 19 leti.
Naslednji dan je bilo vse drugace. Nov jezik, nova kultura, drugacna hrana, portugalska arhitektura, cerkve...drugacna Afrika. Ulice polne prodajalcev in zvecer pridejo ven tudi tisti, ki prodajajo le nekaj kosov raznorazne robe.

Nama pa je bil najbolj vsec oddelek morske hrane, predvsem skampov, ki jih v tem delu indijskega oceana nalovijo najvec. Veliki skampi po 5 metikalov (0,10 evra) so sli kot za med.

Zdaj pa naju caka se ena dolga voznja, da prideva do pravih mozambiskih plaz.