Po stirih mesecih sva prvic sedela na klimatiziranem avtobusu, dobila celo hrano in drveli smo proti Vilanculu. Ob poti sva kupila kazuje in za kilogram placala le 100 metikalov. Prodajalci so skoraj odtrgali vrata, da bi kaj prodali. Voznik naju je odlozil ob glavni cesti, tam pa sva s chapo (mini bus Toyota Hiace, kot povsod po Afriki) nadaljevala pot do obmorskega mesteca Vilanculo.
Nasla sva si odlicen plac ob morju, ki je popularen tudi za tiste, ki potujejo s kamioni in jeepi. Veliko je turistov, ki si vzamejo avte v JA in potujejo po okoliskih drzavah. Povsod so urejeni kampi z elektriko, kuhinjami in so vecinoma v lasti tujcev.
Ulice so polne prodajalcev kruha in morske hrane. Cene so neverjetno nizke in dobi se prav vse. Ko kupujes moras biti pozoren, saj ti postavijo nizko ceno, kasneje pa te ogoljufajo z tehtnicami na libre.
Poleg pripravljanja na rostilju sva si nasla tudi svojo mamo na trznici, ki je kuhala odlicno. Mozambiska kuhinja je boljsa kot v drzavah prej, saj hrani dodajajo kokos, araside in vec zacimb.
Vilankulo je popolniski plac a zal pa se cez dan skoraj ni mogoce kopati, saj voda tako pade, da je najbolje, da si odpres popularno pivo Laurentina in se prevrnes v viseco mrezo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar