Cape Town

Cape Town je zaradi svoje arhitekture ter ljudi najbolj evropsko mesto v JA. Pravijo mu Mother's city. Najvecja posebnost je ogromna gora Table mountain, ki se dviga nad centrom mesta. Lahko jo osvojis pes ali z gondolo, ki potegne 1086m visoko. Iz vrha te mizaste gore so fenomenalni razgledi na vse strani in po sami planoti vodi vec pes poti.

Ob obali atlanstkega oceana je urejen Waterfront, kjer je ogromno sopinga, barov in restavracij. Ponujajo pa tudi ogled mesta s helikopterjem, jadranje ali voznjo z katamaranom na Robben island. Tam je bil zaprt Nelson Mandela, po katerem se ze pred njegovo smrtjo imenuje ogromno stvari v celi drzavi.

Center mesta je Long St., kjer so hostli in vsa popotniska scena. Zanimiv je obisk Green marketa kjer prodajajo izdelke iz vecih afriskih drzav ter parki, muzeji...
Nikoli ne zmanjka zanimivih stvari prej zmanjka casa, saj je Cape Town mesto v katerega se zaljubis.

Tu je tudi zadnja tocka najinega potovanja po Afriki. Uzivava v najlepsem mestu, nabirava pivsko kondicijo ter odstevava ure, ko bova sedla na avion ter preko Londona prispela v naso malo vasico Slovenijo.

Vinska cesta

Izvem mesta sva obiskala vinske pokrajine, da bi preverila, ce drzi da je JA vino res tako dobro. Franschhoek je majhno vinsko mestece z vec kot 300 letno zgodovino. Kraj je znan tudi po najboljsih restavracijah v drzavi in mnogih vinskih kleteh, kjer lahko poiskusis vino in sir.

Ze zjutraj sva na norem pogledu na gore in trte degustirala razlicna vina. Ob soncnem vremenu nama je kvalitetno zvizgalo v glavi.

Peljala sva se se mimo vinske pokrajine Paarl ter se na hitro sprehodila po Stellenboschu, ki je drugo najstarejse naseljeno mesto v drzavi. Tu je poleg vina veliko univerz in dogajanja za mlade.

S suhimi grli sva se vsedla na vlak ter zvecer prisla nazaj v Cape Town.

Cape Point

Iztekali so se dnevi z najino strelo in namenjena sva bila proti najbolj zahodni tocki Afrike. Se prej sva se ustavila v Betty's Bay, kjer je ena od dveh kolonij afriskih pingvinov na celini.

Vedno bolj sva se blizala okrozju Cape Towna, vec je bilo barakarskih naselij s crnim prebivalstvom, ki so odrinjeni na rob mesta. Po cesti, ki vodi cisto ob valovih atlantskega oceana sva prespala v Muizenbergu. Predel mesta je poznan po barvastih lesenih hiskah na plazi ter po srfarskih solah. Sicer pa je zvecer dokaj nevaren zaradi mnogih brezdomcev, ki tavajo po ulicah.

Zadnji dan sva bila namenjena proti eni najbolj obiskani tocki v drzavi. Najprej do zgodovinskega mesta Simon's Town, kjer sva na plazi Boulders naredila se nekaj fotk s pingvini, nato pa proti nacionalnem parku do najbolj zahodne tocke Afrike - Cape of Good Hope. Razgledi na ocean, bele plaze in na vrhu hriba svetilnik, na drugi strani pa rt Dobrega upanja. V parku se pasejo noji, impale, babuni ter zanimivo rastje, med katerim sva opazila veliko kaco ter kar nekaj zelv.

Na poti nazaj sva se peljala po zahodni strani rta, kjer je spektakularna cesta Chapman's Peak Drive. Voznja pod stenami in gorami 12 Apostolov z razgledi na divje plaze.

Popoldan sva avto vrnila ter bila vesela, da sva po prevozenih 3909 km varno prispela v center Cape Towna.

Whale route & Cape Agulhas

Po vseh prepotovanih kilometrih po Afriki sva se pripeljala do naj juznejse tocke kontinenta. Tam, kjer se stikata atlantski in indijski ocean ter stoji drugi najstarejsi svetilnih v JA, lezi mestece Agulhas. Plaze Atlantika so bolj bele, voda hladnejsa v okolici pa zanimivo rastje. Od tu sva se peljala proti Gansbaai, kjer sva se se isti vecer zmenila za potapljanje z belimi morskimi psi.

Naslednje jutro se je uresnicila zelja. Potopila sva se v kletko in cisto od blizu smo si iz oci v oci gledali z velikimi zverinami. Najvecji je imel okoli 4,5 metra.

Po norem dogodku sva se peljala proti Hermanusu. Ta je posebno znan po opazovnaju kitov. Ob zalivu vodi urejena pot z razgledi na zaliv v katerem je v casu od junija do novembra nesteto ogromnih kitov. Videti dve tako posebni zivali v enem dnevu je bilo nepozabno.

Garden Route

Garden Route je svetovno znana cesta, ki ves cas pelje ob obali. Turisticni kraji kot so Plettenberg Bay, Knysna in drugi so urejeni v ''nulo'' in ponujajo vse kar si zazelis. Razgledi na ocean na eni ter naravo in hribe na drugi strani pa tisto, kar delajo to pot tako posebno. Zadnji kraj na tej poti je Mossel Bay, kjer sva prenocila v vlaku. Stari vlak cisto ob plazi je preurejen v hostel in restavracijo. Z vrha razgledne tocke lahko opazujes kite ter delfine, ki jih je v tem casu najvec.

V teh krajih kot tudi drugje belci zivijo v razkosnih hisah z razgledi in so lastniki vsega, medtem ko crni delajo za njih. Tu je razlog zakaj te na vsakem koraku opozarjajo, da je drzava nevarna. Hecno je bilo, da so celo crni govorili, da morava paziti nase in na svoje stvari.

Belci se vozijo v avtih, crni pa uporabljajo javni transport ali hodijo pes. Po restavracijah in barih vidis le belce, crni pa kupujejo poceni izdelke v trgovinah. Govorijo vsak svoj jezik in se bojijo en drugega.
Razlike v tej drzavi so ogromne. Crni se pocutijo manj vredne in paziti moras, kako pristopis do njih tudi ce si turist. Najvecji problem pa so ljudje iz sosednjih drzav, ki prihajajo v obljubljeno dezelo. Vecina jih brez papirjev lezi na ulicah, klosarijo in za prezivetje naredijo vse.

Wild & Sunshine coast

Pocasi nama je postalo jasno, da v drzavi ki je velika za 60 Slovenij ne bo mogoce videti vsega. Zato sva se odpravila na maratonsko pot do Port Elizabetha.

Na poti iz Underberga so naju se vedno spremljale gore, prazna pokrajina, pasniki in ranci.
Po 300 km voznje sva bila iz hribov spet na morju. Mimo gozdov sva se spustila v mestece Port St Johns, katerega posebnost je reka, ki se tu izliva v ocean. Ima tri lepe plaze obdane z visokimi stenami in divjo zeleno pokrajino.
Drvela sva naprej po dobrih cestah, kjer moras paziti le na zivino, ki se pase cisto ob cestah. Pokrajina se je spremenila v prazno in suho. Ko pa sva prevozila industrijsko mesto East London se je ta obarvala v bolj zeleno. Ta dan sva prevozila 900 km in prenocila malo pred Port Elizabeth.

Ogromno mesto naju ni zanimalo in pot sva raje nadaljevala v srfarski raj Jeffreys Bay. Kraj, kjer se vsako leto odvije Billabongov pokal v srfanju je eden najboljsih spotov na svetu in tu marsikdo ujame svoj val. Celo mesto je v znamenju srfarjev in scene, ki pase zraven.

Prehodila sva del dolge plaze ter tu prvic opazila kite, ki so plavali cisto blizu obale.

Drakensberg

Iz morja sva se peljala proti hribom. Skozi pokrajino 1000 grickov sva se najprej ustavila v mestu Howick, ki je zanimiv zaradi visokega slapa. Ta pada v dolino sredi mesta. Pot sva nadaljevala proti juznemu Drakensbergu, kjer so najvisje gore v drzavi in lezijo na meji z Lesotom.

Pokrajina obdana z visokimi hribi, zelenimi grici in jezeri je bila nekaj najlepsega.
Naslednji dan sva se z svojim avtom odpeljala po cesti proti Sani Passu. Makadamska cesta dopusca le do juznoafriske meje. Tam sva avto pustila ter zastopala jeep, ki naju je potegnil 8km po slabi in prepadni cesti do meje.

Ker potrebujemo vizo naju cariniki niso pustili v drzavo. Hoteli so podkupnino. Po prijaznem pogovoru so dovolili, da prestopiva mejo in si pogledava muzej zgodovine Sani Passa ter obisceva najvisje lezeci pub v Afriki.

A to ni bilo bistvo. Najlepsi je bil razgled iz 2873 metrov in hoja nazaj do avta. Ob soncnem vremenu so bili razgledi nekaj cudovito lepega.

Kwazulu Natal

Prestopila sva provinco Kwazulu Natal. Mimo cudovitih razgledov na jezero sva se dvignila do mesta Jozini. Nic se ni kaj dosti spremenilo. Ljudje ob poti so na glavah nosili vodo in les in tudi hise so bile tipicno afriske. Proti Elepfant coast naju je vodila makadamska cesta. Prispela sva do najbolj severnega dela obale do koder se da priti z osebnim avtom.

Sodwana Bay spada v nacionalni park Isimangoliso in kraj je znan po najboljsem potapljanju v drzavi. Tu sva ostala pri prijaznih belih afrikancih s katerimi smo kuhali tipicno hrano v kotlju, zraven dobro pili in navijali za najboljse v rugbiju. Okolica je polna divjine, gozdov, jezer s hipoti ter neskoncnimi plazami.
Ustavila sva se v turisticnem kraju Santa Lucija ter v industrijskem mestu Richard Bay.
Plaze so povsod enake. Dolge z napihanim peskom na katerih le ribici upajo na svoj ulov. Mesta in tudi majhne vasice imajo velike nakupovalne centre in so lepo urejena. Crni na parkiriscih ''usmerjajo promet'' ter pazijo na avte. Kasneje zato prosijo za kovance.

Nekatera mesta imajo urejene parke z braai (rostili) na drva. Ta so vedno zasedena ob vikendih ko juznoafrikanci prihajajo na obalo ter pecejo in pijejo. Zato ni cudno, da je ogromno belih lusno okroglih.

Odmaknila sva se od morja ter dan prezivela v Eshowe. Mesto z zeleno pokrajino in bogato Zulu kulturo. Ta je podobna kot v Svazilandu s tipicnimi oblekami in plesi. Zanimivo je da v cerkvah pijejo pivo ter verjamejo v moc vracev.
Naslednji dan je bil obvezen ogled kosarke mer Slovenijo in Hrvasko in bliznje mestece Mtunzini je bil zato prava izbira. Kraj je sicer poznan po parku, kjer sva se vozila med zebrami in opicami ter se sprehajala po plazi indijskega oceana.

Kwazulu Natal je provinca, kjer zivijo ljudje Zulu. Za njih pravijo, da so najbolj ponosna etnicna skupina v drzavi. Imajo svojega kralja in tudi tu je dovoljena poligamija. Sedanji predsednik Zumba prihaja iz te province.

Johannesburg - Ellis Park

Z brezplacnim metrojem sva se iz Pretorije pripeljala pred stadion. Tam so prevladovale ameriske zastave in tudi lokalci so vzklikali USA. Na tribunah pa nas le ni bilo tako malo, saj so okrepitve prisle prav na to tekmo. Vsi smo noreli ob rezultatu 2:0. Zal se je tekma zakljucila ob trepetanju in na koncu smo bili lahko srecni, da smo jo odnesli z izenacenjem. Sreca in veselje ob prvem mestu v skupini smo spet proslavili na VIP-u. Z dvema juznoafricanoma smo zaprli stadion in bila sta tako prijazna, da sta nas peljala v Pretorijo. Tam smo v studentskem predelu Hatfieldu, ki je zurerski plac z vec bari in diskotekami zapili tocko in zurali pozno v noc.

Upava in verjameva, da zdaj vec americanov in drugih koncno ve, kje smo mi... majhni Slovencki.

Johannesburg - Soccer City

Ce je kdo nor na nogomet, so to Argentinci. Teh je prislo v JAR verjetno najvec. Vec let varcujejo in veliko je takih, ki s 500 evri prezivijo ves cas. Pred tekmami prodajajo kape, zastave... in tudi vstopnice, da se kaj zasluzijo.

Na najvecjem stadionu sva si ogledala tekmo Argentine in Juzne Koreje. Stala sva med argentinskimi navijaci, cisto ob robu igrisca, ter skupaj z njimi navijala in pela navijaske himne. V njih prepevajo tudi o Maradoni, ki ga imajo za boga, Messija pa za kralja. Odlicna tekma in noro vzdusje med 82 tisoc gledalci je bila res pravi dogodek. Argentina je na koncu slavila 4:1 in se uro po tekmi so navijaci peli in slavili.

Po vsaki tekmi je dobro organiziran prevoz z metrojem ali busi. Ti vozijo brezplacno na vse strani in na parkirne prostore, kjer lahko gledalci pustijo avtomobile. Prijazen gospod naju je po tekmi peljal do Hyde Parka, kjer sva obiskala slovenski hotel in nase fante.

Polokwane

Prvi dan sva v Pretoriji v nakupovalnem centru hotela zamenjati voucher za vstopnice. Tam sva srecala juznoafricana, ki je preprodajal karte. Kupil jih je po ceni 140 randov, kar je bilo mogoce le za drzavljane JAR. Imel je tudi karte za naso prvo tekmo in po pogajanju sva jih kupila za 300 randov.

V nedeljo sva se s kombijem odpravila 270km severno proti Polokwane. Na poti smo prehiteli vec kot 50 avtobusov in ogromno avtomobilov nabitih z Alzirci. Ti so noro mahali z zastavami, kadili skozi okna ter se snemali in slikali vso pot. Ko sva prispela sva si hotela kupiti pivo, da bi se pred tekmo malo ogrela. To pa je postal problem, saj ob nedeljah v supermarketih ne prodajajo alkohola. Kasneje naju je prijazen lokalec peljal na drugo stran mesta, kjer smo nasli trgovino z alkoholom.

Pred stadionom je bilo ogromno alzirskih navijacev in tudi lokalci so navijali za afrisko drzavo. Kljub manjsini pa smo bili glasni tudi mi in slisali so se slovenski napevi. Tudi za Budweiserja ni bilo bojazni, saj so muslimani raje kot pili se pred dvorano zbijali celo, ter prosili Alaha za zmago.

Najina karta je bila na tribuni za drzavljane JAR a sva se se pred himno presvercala med nase navijace. Skupaj smo z glasnim navijanjem spodbujali nase fante in na koncu slavili prvo slovensko zmago. Vzdusje je bilo res noro.

Po tekmi pa s prijateljem Mihom na VIP, kjer sva po skoraj petih mesecih jedla same dobrote. Poleg pijace, ki smo jo popili so bili na koncu tako prijazni, da smo si nabrali toliko pijace, kolikor smo jo lahko odnesli. Odsli smo do Slovencev, ki so imeli najeto hiso in skupaj smo pili in pekli dolgo v noc.

Prvo slovensko zmago smo proslavili tako kot se spodobi:)

http://www.youtube.com/watch?v=GuxoCT5GTEo

http://www.rtvslo.si/zabava/iz-sveta-znanih/izberite-naj-pricesko-letosnjega-sp-ja/233804

Pretoria

Zgodaj zjutraj sva prispela na glavno avtobusno postajo, kjer so naju prvo sokirale nizke temperature. Pocakala sva, da se je zdanilo, nato pa je sledil drugi sok. Sprehodila sva se po centru mesta in spoznala, da to vec ni Afrika.

Pretoria je ena od treh glavnih mest, urejena in zelo podobna avstralskim mestom.

Na najini poti sva spoznala Chrisa, ki nama je ponudil stanovanje v centru mesta, le nekaj minut hoje od stadiona. On sicer zivi nekaj km izven v mirnem kraju Meerhof. Tam ima pocitnisko - meditacijski center, kjer sva se relaksirala po nasi prvi zmagi. Peljal naju je tudi po mestu in nama pokazal nekaj zanimivih tock, kot tudi Ernesto, ki je z nama prezivel veliko casa.

Mesto kot vsa druga v tem casu zivi za nogomet. Povsod na trgih in v parkih se dogaja in postavljenih je veliko platnov, kjer si lahko ogledas vse nogometne tekme. Verjetno najbolj noro vzdusje pa je na Fan Festih, ki so postavleni poleg vseh stadionov.

Pretoria je bila vsa rumena na dan tekme med domacimi in Urugvajem. Slisalo se je Bafana Bafana, pele so vuvuzele in vsa drzava je upala na zmago. Bilo je noro vzdusje.

Nad mestom sva bila presencena, saj nama je bil zelo vsec in ko se vrneva, ga morda obisceva se enkrat.