Mulanje

Ze po nekaj kilometrih izven mesta se zacnejo nasadi caja. Kamorkoli se ozres vse je zeleno in med polji so obiralci s slamnatimi kosi na hrbtih. To je regija, kjer proizvedejo najvec caja in ga poleg tobaka in sladkorja izvazajo.

Obiralci v enem mesecu za sest delovnih dni na teden zasluzijo 3000 kwacha, kar pomeni 15 evrov. Vsak drugi teden je placilni dan in takrat se zbere ogromna mnozica ljudi, ter caka na majhno placilo.
Pod hribu blizu mozambiske meje lezi vasica Mulanje. Tam si lahko organiziras razlicne vrste trekov in mozno je prespati v sednih gorskih kocah. Najvisji vrh je Sapitwa in je visok 3001 m. V vasici Likhubula je vhod v nacionalni park in tam sva si vzela vodica, ki naju je vodil do naravnih bazenckov, slapa in razgledne tocke, kjer se odpre pogled na vrhove in zeleno pokrajino.
Malavi je ena najrevnejsih drzav v Afriki, vendar ugotavljava, da bolj so revni bolj so prijazni.
Po vec kot mesecu dni zapuscava to cudovito drzavo. Kljub temu, da je majhna ima ogromno lepih stvari in lahko bi ostal se dlje. Najbolj poseben je zaradi prijaznih ljudi in jezera Malawi.

Blantyre

Blantyre je najbolj razvito in industrijsko mesto v drzavi. Ko hodis po mestu, med visokimi stavbami, se zdi da to ni Malavi. Ima vse kar imajo glavna mesta in je bolj razvito kot Lilongwe. Tu sva si nakupila stvari, ki jih prej ni bilo mozno kupiti, saj so tudi tukaj Indijci, ki delajo biznis. Prihajajo pa tudi Kitajci, ki odpirajo velike trgovine s svojo poceni kramo.

Viza se nama pocasi izteka, a jo bova kot tudi drugi popotniki izkoristila do zadnjega dne. V tej drzavi vecina ostane cel mesec, saj je Malawi zakon!

Liwonde nacional park

Za obisk nacionalnega parka sva se odlocila, ker sva si zelela od blizu videti hipote. Ob glavni cesti sva presedla na kolo ter se z ''voznikom'' peljala 6 km do vhoda v nacionalni park.

Postavila sva si sotor ter ponoci poslusala glasove zivali, ki so hodile mimo.
Naslednje jutro sva vzela kanu trip po reki Shire. Videla sva veliko hipotov, ki so dvigovali glave iz vode ter spuscali neverjetne glasove.
V parku zivi vec kot tri tisoc hipotov, videti pa je mogoce tudi slone, zebre, antilope, opice... ter veliko vrst ptic.

Nacionalni park Liwonde je najlepsi park v drzavi in v njem se je dovoljeno voziti s svojim vozilom. Najbolj poseben pa je zaradi hipotov, katerim se lahko cisto priblizas in jih opazujes iz le nekaj metrov. Poleg NC Chombe v Botswani je to edini park, kjer se je mozno voziti s kanujem po reki.

Cape Maclear

Iz mesta sva se zopet vrnila ob jezero. Z busom do Monkey Baya in nato na kasonu kamiona (matola) po prasni cesti do Cape Macleara. Med grici, zeleno pokrajino in velikimi skalami lezi rt, ki je najbolj popularna turisticna tocka ob jezeri Malawi. Dolga pescena plaza, rezorti in kampi okoli njih pa slamnate hiske in lokalno zivljenje ribicev. Vsi rezorti so kot tudi sicer po vsej drzavi v lasti tujcev, zato je dobra ponudba vsega. Na koncu rta se zacne nacionalni park, ki obsega tudi tri vecje otoke in je pod Uneskovo zascito.

Prehodila sva celo plazo ter opazovala zivljenje lokalcev, ki zivijo z jezerom. Ogromno se pije alkohol, lokalne zvarke in pivo Chibuku, ki ga prodajajo v literskih tetrapakih. Okus je ogaben se posebno zato, ker ga pijejo toplega.
Tudi tukaj sva si pripravljala ribe in poskusila se druge vrste, kot so Kampango, Cambo ter Butter fish, ki ji tukaj pravijo Tiger fish. Vecino casa pa sva lezala v senci ter uzivala v lepih soncnih dnevih.

Zvecer pa na pivo s prijatelji, saj je nocnega zivljenja dovolj. Posedali smo ob ognju, poslusali ritme bobnov in se druzili z lokalnimi rastamani.

Lilongwe

Lilongwe je glavno mesto Malavija. Razdeljen je na novi del, kjer so moderne stavbe in ambasade ter stari del s trznicami, bus postajo, poceno hrano in cenejsimi hoteli. Samo mesto nima vecjih posebnosti, a nama je bil glavni namen, da urediva vize na ambasadah.

Kot tudi drugje po vecjih afriskih mestih se tudi tu prodaja ogromno rabljenih oblacil in obutve. Vse pride podarjeno od svetovnih organizacij, pakirano v balah in nato se prodaja na trznicah. Tudi lesa je ogromno, se posebno lepi izdelki so iz ebna in mahagonija.

Predno sva zapustila mesto sva spet zamenjala na crno in dobila kup denarja, saj je najvecji bankovec za 500 kwacha, kar je dva evra in pol.

Nkhata Bay

Po slovesu naju je na jezeru ze cakala Ilala. V najcenejsem drugem razredu so ljudje lezali en cez drugega, poleg njih pa polne vrece in mastne skatle rib. Zato sva se pretihotapila na palubo se skrila za sotor , zavila v spalke zjutraj pa placala najnizjo ceno.

Nkhata Bay je pristaniska vasica, ki se je najbolj razvila zaradi Ilale, ki se tu ustavi predno gre na otoke in ko se vraca od tam. Ulice so zato kot trznica, ljudje vsepovsod in Nkhata je zelo popularna tocka za popotnike.

Plaza v samem centru ni lepa je pa na drugi strani Chikale beach, z mirnimi rezorti, zalivi in lepimi plazami. Polno je prodajalcev lesenih izdelkov, slik in opojnih substanc.

Malavi je varna, poceni in enostavna drzava za potovanje. Imajo dober transport in dobre ceste, ki so bile financirane iz evropske unije. Ko sva sedla na avtobus so kot ponavadi se zmolili, potem pa smo krenili proti glavnemu mestu.

Otok Chizi

Pred nama je bil teden pocitnic. Mirna jutra, plavanje v jezeru, zvecer pa pripravljanje vecerje. V vasi sva si kupovala zelenjavo in kruh, ribici pa so nama v lesenih kanujih dostavljali sveze ribe. Ker jih en dan ni bilo, sva povprasala za piscanca. Brez tezav so otroci kuro ujeli, prijazen fant jo je oskubil v jezeru in v slabi uri je bila kura pripravljena. Vsi zaposleni, se posebno Vili se je vsak dan cudil nad dobrotami, saj tudi ko oni niso mogli dobiti rib za goste, so se na najinem zaru ze obracale Butter fish.

Da nisva le lezala v visecih mrezah ali modrovala v pisarni, sva naredila tudi potop. Malavijsko jezero ima vec kot 500 razlicnih vrst rib, poleg tega pa smo se potapljali okoli podvodne gore ter se tlacili skozi male jame in med skalami.

Ker vode na otoku ni, za vse sluzi jezero.Uporabljajo klor in vodo delajo pitno. A nama je bolj tekel Kuche Kuche, ki ga je hladil lokalec, ki je imel skrinjo le malo stran od hisice. Zivljenje na otoku je lazje zadnjih osem let, odkar imajo elektriko. Vse se odvija pocasi, ljudje pa so se bolj prijazni kot so ze sicer malavijci. Zato ni cudno, da drzavi pravijo toplo srce Afrike.

Bilo je pravo uzivanje brez pakiranja in izbrala sva si raj za pocitek.

Chisimulu & Likoma Island

Najinih 5 dni je minilo in morala sva se zglasiti v Mzuzuju ter odsteti 70$ za vizo. Kupila sva nekaj stvari ter zvecer iz Nkhate Bay z Ilalo (edina barka, ki pluje po malavijskem jezeru) odsla na otok Chisimulu. Prispeli smo sredi noci in z resilnim colnom so natovarjali robo in ljudi ter vozili na kopno. Ostala sva v edinem kampu na otoku v Wakwendi pri Nicku. Ko sva se zjutraj zbudila v najini slamnati hisici in videla kraj kjer sva, se je zdelo kot v raju. Plaza s palmami, kristalno vodo in midva le nekaj metrov stran od jezera. Mala hiska z mivko po tleh v senci bambusa in Matjazeva pisarna z mizico in stoli.

Mali skalnat otok na katerem zivi okoli 3000 ljudi ima svojo bolnico ter posto, ki izgleda kot zapuscena, ceprav je odprta vsak dan razen v nedeljo. V vasici Sami je malo vecja trznica, blizu naju pa je ta pod drevesom. Dobi se le paradiznik, sladek krompir, vcasih banane in avokado, ter vsako jutro svez kruh. Zivljenje je umirjeno, vsi so prijazni in nasmejani ter se radi slikajo. Moski sivajo mreze ter lovijo ribe, zenske pa delajo vse ostalo.
Otok sva obhodila ter spoznala lokalce, ki so nama kasneje priskrbeli ribe. Naredila sva si svoje kurisce ter si pekla ribe, krompir in bucke. Za Butter fish, ki velja za najboljso ribo v jezeru sva odstela 150 kwacha (0,75 evra) za dva piva Kuche Kuche pa dober evro.

Plac nama je postajal vedno bolj vsec a zelela sva videti se sosednji - vecji otok Likoma.
Tam je najpomembnejsi ogled stare katedrale, ki je bila dolgo najvecja stavba v drzavi. Na otoku zivi enkrat vec prebivalcev in v trgovinah se dobi dosti vec. Oba otoka sta na mozambiski strani a spadata pod Malavi.

Sprehod po otoku je zanimiv zaradi dreves baobab in ljudi, ki jih srecujes. Obiskala sva tudi resort Kaya Mawa, ki ima privat letalisce a cene so nekoliko previsoke za najin zep. Zato sva ostala v zalivcku z dolgo, lepo pesceno plazo v Mango Driftu.

Kljub temu, da je tudi Likoma lep otok naju je vleklo nazaj. Z Ilalo, ki tu okrog pride dvakrat na teden sva namesto na kopno odsla nazaj na Chizi.

Livingstonia

Livingstonija lezi v hribih z norim pogledom na jezero. Problem je 15 km tako slabe ceste, da tja gor ne vozi lokalni transport, kljub temu da tam zivi veliko ljudi. Vas lahko osvojis le z jeepom ali pes in lokalci se ponujajo, da ti nesejo nahrbtnik.

Po stirih urah cakanja ob cesti sta se mimo pripeljali dve Spanki, ki s starim renaultom potujeta po Afriki. Nalozili sta naju in zacela se je zabava. Pol poti smo avto porivali, podstavljali skale ter hladili avto, ki je zaradi svoje utrujenosti skoraj zakuhal. Po eni uri smo bili na pol poti. Koncno se je mimo pripeljal prvi jeep, ter svetoval naj punci obrneta, saj cesta postaja vse slabsa. Midva pa sva odsla do kampa Mushroom Farm. Kasneje sva izvedela, da sta nori Spanki vseeno prisli do vrha.
Mushroom Farm je nor plac, kjer si je se bolj nor Avstralec devet let nazaj postavil kamp. Vse stoji na robu skal, z razgledom na jezero in bliznje zelene grice. Zgrajeno je na svojevrsten nacin, tako da imas ob sedenju na skoljki razgled na jezero, tusi pa so v bambusovih hiskah. Tam gori na robu sva si postavila sotor ter se vsako jutro zbudila pred soncem, da sva opazovala kako je rdeca krogla vstala nad jezerom. Razgled je bil noro lep.
Ob vecerih pa smo sedeli ob ognju ter pili hladno Carlsberg pivo, ki ga polnijo v Malaviju.
Pes sva se podala do 5km oddaljene Livingstonije, ki ima zgodovino ze v 18. stoletju. Tam je sto let stara Gordnova bolnica, ki je se danes financirana iz strani Skotske. Zanimiv je ogled cerkve in razgled iz njenega turna, ter obisk ostalih stavb iz casa, ko so misjonarji odkrili ta kraj in gradili stavbe. Sprehod skozi mangotov drevored, obisk muzeja v Stone house in nekaj malih trgovinic ter vec sol in univerz je vse kar je tu gori. Imajo tudi mlin, kamor nosijo mleti koruzo, za pripravo sime.

Na poti nazaj sva se ustavila se ob razgledu na 50 m visok slap.

Kraj tam na robu skal je res nekaj posebnega, razgledi pa taki, da ni besed, ki bi lahko to opisale.

Chitimba beach

Predno sva zapustila Tanzanijo se je na avtobusni postaji vnel se zadnji prepir. Potem pa meja. Na kolesu do tanzanijske in potem po mostu cez reko Songwe do malavijske meje. Ker vize nisva imela, sva se pripravila na igro. Izmislila sva si zgodbico, da nisva vedela za vizo in da greva prostovolno ucit plavanje. Prijazni uradniki so nama tako dali pet delovnih dni casa, da vizo urediva v Mzuzuju. Zadovoljna, da sva zapustila Tanzanijo, sva bila v Malaviju. Vzela sva taxi do prvega mesta Karonga. Po sicer dobri cesti je voznik dirkal in med tem pobiral ljudi, njihovo robo in domace zivali. V Karongi sva izvedela za black market in po dobri menjavi zamenjala dolarje ter z busom nadaljevala pot do Chitimbe.

Ob glavni cesti, kjer te na eni strani spremlja jezero na drugi pa zelena pokrajina z grici in gozdovi lezi vasica Chitimba. Ob cesti je policijska kontrolna rampa, nekaj malih trgovinic, prodajalke rib ter mojstri pecenega krompircka. Tu je tudi izhodiscna tocka za obisk Livingstonije.
Pri lokalcu v kampu sva postavila sotor ter se namakala v malavijskem jezeru, ki se zdi kot morje. Pescene plaze, cista voda in lezenje v senci je bilo tisto, kar sva si po vseh teh kilometrih ze pocasi zasluzila.
Sonce v Malaviju vstane ze pred sesto in tudi zaide kmalu. Male ribiske vasice potihnejo , le ob vecerih se ljudje zbirajo ob bobnih ter plesejo in pojejo.

Chitimba se zdi zaspana ribiska vasica z malo turisti, a zato se bolj vredna ogleda.