Antananarivo

S podrto katro, ki jo je taksist vzal na zice smo najprej obiskali bencinsko crpalko. Vsi vozniki javnega transporta natocijo vedno toliko, kolikor porabijo do cilja. Natocili smo dva litra v kantico pod voznikovimi nogami in prispeli smo do vasice Ivato, ki lezi izven mesta. Tu je tudi glavno letalisce v drzavi.

Tana je 4 miljonsko mesto in prestolnica Madagaskarja. Na obrobju so polja in barake v centru pa mnozice ljudi. Zaradi pomanjkanja delovnih mest in podrtega sistema v drzavi se ljudje prezivljajo s prodajo najrazlicnejsih stvari. Zato je tu, kot po vseh drugih krajih vsepovsod trznica. Ljudje prosjacijo, brskajo po smeteh in ogromno jih je takih, ki zivijo iz dneva v dan.
Na vrhu hriba stoji palaca Rova, ki jo zaradi poziga obnavljajo in ni odprta za javnost. Je pa od tu lep razgled na mesto ter jezero Anosy sredi katerega je velik kip angela.

Nekaj kilometrov iz centra v Ambohimahitsy-ju zivi in deluje slovenski misijonar Pedro Opeka. Obiskala sva njegovo vas Akamasoa, kar v malagascini pomeni dobri clovek. Na robu najvecjega smetisca je zgradil vasice in tako ljudem, ki so prej ziveli tu pomagal do dostojnega zivljenja. S pomocjo svetovnih organizacij je zgradil sole, bolnico, porodnisnico in tovarne ter vec kot 3000 his. V skupnosti Akamasoa zivi vec kot 20 tisoc ljudi od katerih se jih 10 tisoc izobrazuje. Vsakodnevno jih vsaj 200 prosi za vstop v skupnost. Popeljal naju je naokrog ter nama pokazal se druge vasice na hribu. Ko so vas zaceli graditi so najprej naredili cesto. Tam so kamnolomi, hise in cerkev, ki jo vsako nedeljo obisce vec kot 7 tisoc ljudi.

Srecanje z njim je v nama pustilo poseben pecat. Svoje zivljenje je posvetil ubogim malagasem in se ze 30 let bori za reveze. Pravi, da bo tu ostal zaradi otrok, ki mu pomenijo vse.

Madagaskar je poseben otok, ki bi lahko bil sesti kontinent. Pravijo mu Afroazija. Poleg edinstvenega rastlinstva in zivalstva so naju najbolj presenetili ljudje in njihovo tezko zivljenje. Skozi mnogo let se tu ni spremenilo nic in nic ne kaze na bolje. Za naju izjemno zanimiva drzava, za malagase pa otok, kjer ostane le upanje...

Ambositra

Sredi noci sva prispela v Ambositro. Gorsko mestece obdano s hribi in razprsene vasice na vsakem od njih. Je center umetnosti in rocnih izdelkov. Veliko je izdelkov iz rafije in lesa.

Ravno ta vikend so imeli poseben praznik. Prisle so folklorne skupine iz okoliskih krajev in na glavnem trgu se je dogajalo. Poleg hrane in pijace so bili najbolj obiskani stanti z igrami na sreco. Kockanje in ruleta iz feltne ter tombola so bili prava stvar za lokalce. Tudi midva sva poizkusila sreco in zasluzila pol eura. Stari in mladi so sedeli na doma izdelanem vrtiljaku, ki je bil dan in noc zaseden.
Obiskala sva sobotni market zivine, kjer so prodajali zebuje in prasice. Ti so noro cvilili, saj so jih pred nakupom vlekli za jezik in jim pregledovali oci. Tako so se prepricali, da je prase dobre kvalitete. Cena za mladega pujska je 20 eur za zebuja pa od 140 do 180 eurov.
Med hribi so lepo obdelana polja. Nekateri iz rdece zemlje in ilovice izdelujejo opeko, ki jo nato na glavah prinasajo do ceste, kjer jo kasneje prodajo.

Najin krog je bil tako sklenjen in preko Antsirabeja sva bila na poti v glavno mesto.

Manakara

Edini se delujoci potniski vlak v drzavi povezuje Fianar z vzhodno obalo. Za turiste atraktivna voznja, za lokalce, ki zivijo ob progi pa to edini prevoz.

Seveda se je voznja zacela z zamudo. Prvic sva sedela v druzbi turistov in bili smo opremljenimi s fotoaparati in kamerami. Odpeljali smo se po 80 let stari progi.

Ta pelje med hribi s cudovitimi razgledi na zeleno pokrajino. Slapovi, visoke skale, nasadi kave in banan, kasneje pa rizeva polja in reke. Skozi 48 temnih tunelov in vec vasic smo se ustavili na 17 postajah. Tam ljudje prodajajo vse mogoce ter na vagone tovorijo najrazlicnejsko robo. Po devetih urah zanimive voznje sva bila iz hribov spet ob morju. Tokrat na vzhodni obali v mestu Manakara.
Samo mesto ni nic posebnega. Najlepsi del je ob reki Manakara, kjer so polja in slamnate hiske. Tu se zacne popularen izlet s pirogveji po kanalu Pangalanes, ki je dolg vec kot 600km in ves cas poteka vzdolz indijskega oceana.
Zaradi mocih tokov in morskih psov se tu nisva kopala. Vozila sva se z riksami, si po dolgem casu privoscila pico ter popila nekaj piva THB ( Three horses beer).

Po dalsem pregovarjanju z nesramnimi smuglarji sva za visje placilo dobila zadnje sedeze v mini busu in peljali smo se proti Ambositri.

Fianarantsoa

Kar prehitro so minili dnevi in spet sva sedela v kamionu. Letnik mercedeza je vsaj presegel abrahama a bil je obnovljen in prebarvan. Imel je tapicirane klopi in skoraj vsa steklena okna.

Ko smo zapustili mesto sva bila prepricana, da se bomo kmalu vozili po asfaltni cesti stevilka 13. Zal pa temu ni bilo tako. Bila je slabsa kot katera koli do sedaj. Zaradi skal in ogromnih lukenj nas je dan in noc premetavalo. Po 24 urah brez spanja nam je soncni vzhod pokazal drugacno pokrajino. Ogromne skale, suha trava in praznina. Le nekaj pastirjev je ze zarana gnalo svojo credo na paso. Prikljucili smo se cesti stevilka 7, ki je asfaltna in najbolj prometna juzno od Antananariva. Maratonska voznja se je po prevozenih 680km zakljucila v Fianarantsoi.
Mesto, ki se razprostira na vecih grickih je drugo najvecje v drzavi. Razdeljeno je na tri dele in stari del Haute Ville je najlepsi in najmirnejsi med njimi. Tam je vec cerkva, ki so bila obnovljena s pomocjo tujcev. Od tu je tudi lep razgled na mesto.

Najvec ljudi se tu ustavi zaradi znamenitega vlaka, ki pelje proti Manakari.

Fort Dauphin

Po napornem potovanju sva prispela do juznega odrocnega mesta Fort Dauphin. Utrujena sva se najbolj razveselila tekoce vode in odlicnega tusa. Spet sva bila povezana s svetom, jedla sva razlicno hrano in trznice so bile bogato zalozene. Po dolgem casu sva spet videla vaza.

Mesto je obdano s hribi , jezeri in morjem na vec straneh. Razprostrto je na vec manjsih polotokov s samotnimi plazami. Med hojo po mestu se ti zdi, da si nekje v hribih. Je raj za srfanje in pohodnistvo. Turistov je malo in se najvec belcev je iz Kanade in Juzne Afrike, saj v teh krajih koplejo titan.
Fort Dauphin je bil eden prvih naseljenih mest na otoku. Iz starih casov je ostalo vec stavb, ki pa zal po vecini propadajo. Staro obzidje je v lasti vojske in od njega ni ostalo veliko. Vojaki tam v sandalih s starimi puskami ''plasijo vrane''. Zaradi pogostega dezja in vetra tu ni riks in po mestu vozijo francoski oldtajmerji, ki te za 1000 ariary popeljejo po mestu.
Kljub temu, da je mesto najvecje na tem delu tu ni nobene vecje trgovine.
V blizini je zanimiv obisk vasice Evatra in polotoka Lokaro. Tja zaradi slabe ceste ne vozi javni prevoz. Da prides do nje lahko hodis 15km po dolgi plazi ali pa kot midva najdes lokalce, ki te tja peljejo s kanujem. Po dveh jezerih in recnem kanalu smo po treh urah priveslali do Evatre.

Naslednji dan smo prehodili polotok. Samotne plaze, ogromne skale in bucanje valov na koncu pa velicasten razgled. Vasica s svojim carom, morje na eni in jezero na drugi strani vse okrog pa zeleno in hribovito.

Fort Dauphin je mesto, kjer se gore skoraj dotikajo oceana. To je spet drugacen del Madagaskarja.

Pot do Fort Dauphina

Taxi brousse pripelje iz Toliare mimo Ampanihija okrog osmih zjutraj. Zgodilo se je prvic v Afriki, da je prisel pred tem. Zbudili so naju in ko sva stopila izza vogala tam ni bilo kombija, ampak je cakal kamion.

Prtljago na streho, midva pa v kason poln ljudi in robe pod zeleznimi klopmi. Po uri voznje s koleni pod brado in srfanjem na odbijacu sva se preselila nadstropje visje. Na streho polno robe, kjer se je zacela panoramska voznja. Ustavljali smo se v vaseh, kjer smo pobirali ter raztovarjali robo. To pa se ni in ni koncalo, ko se je ze temnilo in postajalo hladneje. Voznik nama je posodil svojo odejo in skupaj s se tremi kamarati, ki so bili delavci na kamionu smo se pokrili do vratu. To je bil nas ''cambre'' hotel z razgledom. Po vec kot dvanajstih urah voznje po puscavski pokrajini in mivkasti cesti smo po prevozenih 225km prispeli v Ambovombe. Tam smo prenocili. Zjutraj pa kavica in krofki, ko je mimo najinega hotela spet pripeljal isti kamion in cakalo nas je se 110km do cilja.
To jutro sva kot vsi drugi sedela v kasonu, saj je bila to glavna cesta a se vedno mivkasta. Zaradi delckov starega asfalta je bila ta se slabsa. V kasonu, kjer je glasno igrala muzika smo s prijaznimi lokalci drveli naprej.

Narava se je spremenila. Kaktuse so zamenjala drevesa, bilo je zeleno in vse okrog hribi. Rizeva polja in cesta med njimi. Reke so imele vodo in to je bil spet drugacen svet tega velikega otoka.

Androka

Po vseh obmorskih vasicah sva bila zdaj 12km stran od morja. Vasica z ogromnim prostorom v centru pride na svoj racun enkrat tedensko. To se je zgodilo ravno naslednji dan.

Ob prihodu z volom pred hotel je bil ta prevozu primeren, a edini.
Sla sva na caj, ko so v vas priropotali stirje kamioni. Potujoca trznica, ki prihaja v odmaknjene vasi. Naslednje jutro so postavili stojnice in na vasi je dogajalo. Ogromno iste robe, predvsem koruze in riza. Izgleda, kot da prodajajo hrano za zivali, a temu ni tako. Za vole skuhajo tudi kaktuse, saj pokrajina ne daje dosti. Veliko ljudi ze dan prej pride z voli v vas, da prodaja svoje pridelke. Postavijo kuhinje in za zajtrk kuhajo koruzo z malo fizola za kosilo pa voden riz. Nekaj zensk pece okusne biskvite, ki so novost na najinem meniju. Moski loceni od zensk in otrok prodajajo tobak, ki ga rezejo kot salamo ter v skritih kotih gostilen pijejo domace zvarke.
Obuti so v sandale, ogrnjeni v odeje, nosijo razlicne klobuke in imajo v rokah vedno neko orodje kot so sekire, srpi, macete ali le sulice. Zenske pa s poslikanimi rutami okrog pasu med katerimi je najvec fenic Bob Marleya.

Ob opazovanju vsega tega sva se le cudila, saj je izgledalo kot v kameni dobi.

Popoldne so trznico pospravili in v kabini starega mercedeza smo skupaj z robo in prodajalci odsli proti Ampanihyju. Prehitevali smo volovske oprege ter se ustavili in raztovarjali robo se v parih vaseh. Ko pa se je stemnilo je postal problem. Nasemu starinskemu kamionu so odpovedale luci. Poskusili smo brez njih, nato z malo baterijo in ko smo se skoraj prevrnili sva posvetila midva s celno svetilko. S pomocjo le-te smo naslednje tri ure vozili do cilja. Brez nje bi ostali sredi divjine med kaktusi in peskom.

Itampolo

Pripeljali smo se v "center", kar pomeni betonski znak z mapo Madagaskarja in zastavo na drogu. Te spomenike so postavili ob neodvisnosti '60 leta.

Prvo kar sva opazila ze iz kasona so bili pravkar peceni kalamari. Najedla sva se jih, pa se nekaj ribic za po vrhu. Prodajajo jih od 300 do 500 ariary, kar je od 0,10 do 0,20 evra za kos.
Potem pa sva sla do raja. Hiska na plazi, okoli pa nic. Napihane sipine, plaze brez konca in kaktusi v mivki. Barve vode pa so kar bodle v oci.
Itampolo naj bi bil znan po jastogih, ki pa jih kljub prigovarjanju nisva poiskusila.

Vas polna lesenih barak s slamnatimi strehami ob robu vasi pa tri palme, sicer pa le kaktusi in mivka. Ob cudovitem morju zivijo svoje zivljenje, ki je ze 100 in vec let isto. Nic se ni spremenilo. Te vasice so odrezane, brez elektrike, telefonskega signala, poste in brez informacij. Edina stvar je kamion, ki prevaza ljudi in pripelje tu mimo dvakrat tedensko. Takrat se zbere mnozica ljudi, ki pride pogledat kaj je novega.

Nanj sva cakala tudi midva. Po petih urah sva koncno sedela na strehi starega kamiona, saj je bil kason nabit z lokalci. Sedela sva na kupu robe in iz strehe je bil lep razgled na pokrajino. Poleg rastja so nas spremljale zanimive grobnice. Te so zidane, ogromne in poslikane. Na njih so vcasih zebujevi rogovi, izrezljane palice ali kako drugace okrasene. Veckrat so bolje narejene kot njihove hise. Na njih se nikdar ne kaze s stegnjenimi prsti, ker je to fady. Verjamejo v tabuje in ogromno je stvari, ki so prepovedane. Tako se naprimer ne je svinina ob jezerih, ne plava se v vecini od njih in wc-ji so na posebnih mestih. Vrazeverni so v stvari in to naj bi spostovali tudi drugi.

Po dveh urah smo prisli do zadnje vasice, kjer se cesta konca. V suhi dobi tam ni reke in zato sva se cez sipine spet peljala na vozu, da sva prispela do vasice Androka.

Ambola

V kasonu med jastogi skupaj z lokalci sva se po stirih urah cakanja peljala proti Amboli. O njej sva slisala, da je tam plaza se lepsa in zaradi koralnega grebena cisto blizu obale, res nekaj posebnega.

Bela, dolga, prazna in neskoncna plaza. Ob vecerih pa opazovanje kitov, ki so plavali na drugi strani grebena in soncni zahodi izpred hiske.
Vas pa majhna in tiha. Nima niti male trznice, kar ima sicer vsaka vasica v Afriki. Ne dobi si skoraj nic. Kava je totalno slana in niti ocvrtkov ni. Sadje in zelenjava - tsimisi, kar vsak dan veckrat slisis in pomeni NI. Zaradi lune in razburkanega morja tudi rib ni bilo.

Zato sva spet poiskala svojo mamo, ki je imela majhno trgovinico, kjer se je celo dobilo spagete in paradiznikova mezga. Za nekaj drobiza nama je posodila oglje ter posodo in spet sva imela novo gostilno. Kuhala sva si se juho z vrecke, kaj vec pa zal ni slo.

Kljub odmaknjenosti pa tudi v teh krajih ni problem prenociti. Spala sva v leseni hiski na plazi, ki je bila v lasti lokalca in tako se vedno dobi ugodna cena.

V blizini je park Tsimanampetsota, ki lezi 2km stran. Do tja pes, od tam pa zebu - car, s katerim smo na vozu prevozili vec kot 20km. Najlepsi del parka je veliko slano jezero s svojo posebno barvo in s stotinami flamingov ob njem. Zanimivo rastje, posebni baobabi, lemurji na drevesih ter jame in podvodna jezera.

Ker so kraji odmaknjeni in je problem prevoz v teh krajih se nisva srecala backpackerjev. Ustavijo se le tisti, ki z rentanimi jeepi odkrivajo nori jug. Na sreco sva na enem od njih dobila prevoz in na kasonu pick-upa sva se lahko premaknila naprej.

Beheloka

V vasi Anakao so nama povedali, da tu mimo vozi Kopi-frito, ki od ribicev odkupuje jastoge. Za njih placuje skromnih 4 do 6 tisoc ariary za kilogram. Ta pobira tudi ljudi ter je poleg kamiona, ki vozi enkrat tedensko, edini prevoz med vasicami. Cakalnica je ob trznici izven vasi, kjer je tudi klavnica in vsak dan tam pade vsaj kozlicek. Od njega ne ostane nic, saj tudi creva vezejo skupaj z zelodcem, tako da pojejo cisto vse.

Ta dan tega prevoza ni bilo in imela sva sreco, da je mimo pripeljal prijazen Italjan, ter naju peljal do vasice Beheloka.

Hodila sva po cudoviti dolgi pesceni plazi, kjer nisva srecala nikogar. Neturisticna vasica Beheloka nima lokalnih gostilnic, le par "stojnic" s kavo in ocvrtki. Zato sva se za hrano zmenila pri ljudeh. Spala sva pri cudaskem francozu, ki je na plazi postavil betonski bunker in s tem malo skazil cudovito plazo. Ozenjen je z lokalko in ima dva udomacena lemurja pred katerim sva morala zapirati sobo, saj ti splezajo povsod. Pri sosedi sva ta dan opazovala njihov vsakdanjik. Da pripravijo rizeve kruhke morajo najprej stolci riz v moko. Prav tako je s kavo, ki jo prazijo skupaj s sladkorjem nato pa jo s kolom stolcejo v prah.

Druga kolegica pa nama je pripravila sveze ujeto dorado z rizem, zvecer pa skuhala caj, kot ga ze dolgo nisva pila. Bil je kuhan v dokaj sladki vodi, kar je tukaj luksuz.

Zvecer pa dogaja. V vasi vzgejo generator in odpre se kino. Pred vhodom v slamnato dvorano so prodajali suhe marabele in vstopnina je 0,08 evra.

Cetudi malagasi niso prav pametni pa vedo, da se ob poldne pociva. Zato sva legla z njimi ter cakala, da pride edini prevoz in naju pelje do Ambole.

Anakao

Skumrani zebuji so naju po morju dostavili na coln, ki vozi do Anakava. Ura voznje in bila sva na dolgi beli plazi, kjer je postavljenih nekaj placov z bungalovi.

V ribiski vasici Anakao je toliko pisanih pirogvejev, da se po plazi komaj da hoditi. Se vecji problem pa so mine, saj je za lokalce wc na plazi. Ce prezivis minsko polje potem se tista prava plaza izven vasice zacne.
Ze prvi dan sva spoznala lokalca Perota, ki naju je peljal na bliznji Nosy Ve. Rajski otocek sva obhodila ter se kopala in snorkljala v kristalni vodi. Med tem pa nama je on pripravil jastoge in kalamare v omaki. Bil je tako odlicen in poceni kuhar, da sva vse naslednje dni jedla v njegovi domaci "restavraciji".
V blizini otoka Nosy Satrana sva se potaplala in odkrivala jame Atlantide. Kljub temu, da je to v mozambiskem kanalu, tu ni toliko zivljenja.
V ozadju vasice pa je le puscavsko rastje, napihan pesek in cest v notranjost ni. Najvecji problem je pitna voda, ki jo nabirajo z loncki v izkopanih luknjah. Z vozovi vozijo vodo v turisticne bungalove, kjer tusev ni in umivanje je na polivanje. Seveda s slano vodo.

Nama jo je prinasal Alfonz, ki je bil ponoci tudi varnostnik s sulico in bicem. Ne veva sicer pred kom nas je branil, saj piratov vec ni. Vsak dan je rad prihajal na obisk, k nama vozil svoje otroke in cakal toliko casa, dokler jim nisva cesa dala.

Od tu pa juzno v odrocne neturisticne ribiske vasice.

Mangily

Ob 2h zjutraj sva se poslovila od novih prijateljev in po mivkasti cesti s se dvema lokalcema najdemo budnega varnostnika. Ker ni imel kljucev nama je dovolil postaviti naijin "ranjen" sotor. Splezala sva notri, ko je prisla sefica ter naju spodila v sobo.

Bila sva v vasici, ki je ena najbolj turisticnih, kar pa ne pomeni veliko. Vasica zivi svoj vsakdanji ritem. Po mivkastem"centru" se vozijo natovorjene vprege, po tleh pa lezijo prodajalci vsega mogocega. Nekaj kamionov, ki prevazajo ljudi veckrat na dan poprasi njihove stojnice, kar pa nikogar ne moti.
Poleg ulicnih prigrizkov so posebnost velike skoljke, ki jih kuhajo in kasneje popecejo.
Vpliv turizma se vidi v cenah, ki so visje in vcasih drugacne za vaza, torej belca. Ponujajo se tudi dekleta, ki jih gospodje radi obiskujejo.
Poleg dolgih plaz pa je tu zanimiva posebna narava. Vegetacija, ki je ne vidis drugje. Na nekaj metrih vec razlicnih kaktusov, baobabov in drugih grmickov. Vse to na rdeci mivki.
V tem casu tu mimo plavajo kiti grbavci in te sva iz colna opazovala iz nekaj metrov.

Zadnji dan pa sva zgodaj zjutraj vzela lokalni pick-up ter se odpeljala do Toliare. Glavno mesto tega dela, kjer sva uredila nekaj stvari ter sprobala drugacen model riks.

Naslednje jutro pa barka za Anakao.

Pot s Tato

Proti Ifatyu preko Manje vozi 4WD avtobus dvakrat tedensko in to le v suhi dobi. Ceprav je na karti pisalo da gremo ob 7h zjutraj smo iz postaje odrinili ob 12h. Obnovljena stara indijska Tata je najboljse prevozno sredstvo, kar jih premore avtobusna postaja v Morondavi.

Prvi dan smo se vozili 11 ur in naredili 260km. Preckali smo vsaj pet rek in se nekaj suhih strug. Veckrat smo nasi Tati pomagali tako, da smo hodili ob njej.

Cesta pa kot da je ni, rejli cez njive, travnike in blatne mivkaste poti. Pokrajina suha le nekaj odmaknjenih malih vasic in veliko praznine. Pozno zvecer smo prispeli v Manjo, kjer sva le midva, kot edina tujca prespala v lokalnem hotelu. Vsi ostali so spali na busu.

Zjutraj pa kavica na ulici, rizevi kruhki ter ocvrti mastni krofi. Trznica z ogromno starega mesa, kjer je zraven se koza, prodajalci rac in kur pa zive ponujajo za 1,4 evra.
Ker tu vidijo le malo belcev so zato se bolj zacudeni. Ponorijo ob slikanju, otroci pa vpijejo vaza vaza ter se te hocejo le dotakniti.
Pred nami je bilo se 280km in prvi del poti je bila cesta kot dan prej. Ko pa smo preckali reko s splavom se je nekoliko izboljsala. Ob reki smo naleteli na roje mrcesa, ki so jih mulci nabirali za juhico.
Prevazali smo vse mogoce in vonj v busu je bil slabsi kot v hlevu. Med voznjo je voznik navijal muziko do konca, na LCD zaslonu pa so se vrteli ves cas isti spoti. Stirikrat smo samo do polovice pogledali Terminatorja 1, ostalo pa malagaski hitovi.

Avtobus je ustavljal v lokalnih gostilnah, kjer sva za kosilo in vecerjo dva dni jedla riz z malo ribe ali zebujem. Kupiti ni mogoce skoraj nicesar.

Med potjo smo pobrali stiri vojake, ki so nosili sulice in sekire. Sicer pa prvi dan nismo srecali nikogar, razen ljudi v vaseh, ki dvakrat na teden skusajo kaj zasluziti. Zaviti so v odeje ter nosijo plasticne sandale (tiste za v vodo). Zivijo le s tem kar pridelajo in pomagajo si z zebuji. Ne vedo nic.
Ce sva mislila, da je zahodna Tanzanija nekaj tezkega, potem je tole se precej huje.

Divja voznja se je koncala ob 2h zjutraj, ko sva prispela v Mangily.

Morondava

Morondava je zaradi slavne avenije baobabov ena najbolj poznanih tock v drzavi. Ta afriska drevesa so sicer posejana po vsem otoku a pogled ob soncnem vzhodu ali zahodu je tu najbolj spektakularen.

Mesto ob morju je pred dvemi leti prizadel ciklon, kar je mocno vidno ob obali. Zato nekateri se danes zivijo v podrtih slamnatih kolibah skupaj s prasici, kurami in racami. Kopalnica in wc sta na plazi. Vse mesto je spet trznica polna ljudi, starih krip in mivkaste ulice brez asfalta.
Taksiji so stare a ohranjene renojeve katre, se bolj stari renoji in peugeoti s polnimi strehami robe pa sluzijo za javni prevoz.
Veliko casa sva porabila na banki, saj vse delajo v ritmu mora mora. V tej drzavi dela le Visa in Mastercard in za odobren dvig preko banke cakas dva dni. Banka pa izgleda kot podrto skladisce in je vedno polna ljudi. Kljub temu, da so ze pred sestimi leti zamenjali franke v petkrat manjsi ariary, se vedno vecina ljudi govori v stari valuti in pretvorba jim predstavlja velik problem. Najvecji bankovec je 10 tisoc ariary, kar je 3,5 evra.
Cetudi je mesto brez lepih plaz tu ni problem ostati vec dni. Jedla sva odlicne ribice, ki jih pecejo na vsakem vogalu ter nasla mojstra juh, ki sva ga obiskala vsak dan.

Po mivkastih ulicah sva srecevala mladenke, ki na glavah nosijo ogromne ribe ter jih prodajajo po hotelih. Teh je veliko turistov pa malo. Zaradi politicnih problemov januarja 2009 se je turizem v tej drzavi zmanjsal vsaj za tri krat. Vecinoma sem zahajajo francozi.

Cez reko katero preckas s kanujem lezi ribiska vasica Betanija. Lepsa plaza, nekaj palm, kolibe in ogromno otrok. Ob vecerih, ko se ribici vracajo je obala polna njihovih colnov in velikega ulova. Njihove zene prodajajo poceni ribe in vsa vas pride pogledat kaj je ujetega. Med vsem tem so ujeli tudi morskega psa hamer, ki sva ga zelela videti pod vodo a so naju prehiteli spretni ribici.

To, kar sva do sedaj videla na Madagaskarju ni primerljivo z nicemer.
Morondavo sva zapustila po stirih dneh ter se odpravila na avanturisticno voznjo proti Ifaty/Mangilyu.

Nacionalni park Tsingy de Bemaraha

Ze sva najine ruzake vrgla na streho starega peugeota, ko je do naju pristopil Erik in nama za dobro ceno ponudil prosta sedeza v jeepu.

To je izlet, ki si ga vecina organizira skupaj z spustom po reki, zato sva imela sreco, da sva sedela v avtu in peljali smo se proti Tsingyu.
Najprej smo se s splavom vozili po reki do mesta Belo sur Tsiribihina, od tam pa 100km neverjetne ceste. Napraseni in preguncani smo po 4h urah prispeli do naslednje reke in zaradi noci smo jo preckali s kanuji. Prenocili smo v kampu brez tusa in brez urejenih wc-jev. Naslednje jutro pa smo nestrpno cakali, da vidimo, kaj je tako posebnega, da toliko avanturistov potrpi vse to. Po dveh urah voznje smo bili na vhodu velikega Tsingya. Nekaj hoje po gozdu, kjer smo srecali lemurje, ptice in podgane, nato pa plezanje do vrha. Vau to je Tsingy.
Nekaj kar je pred miljoni let naredila narava je danes eden najlepsih nacionalnih parkov na Madagaskarju in je pod Uneskovo zascito.

Pogledali smo si se mali Tsingy in se po treh dneh odpeljali proti Morondavi.

Tsiribihina river trip

V ozkem kanuju imenovanem pirogue nas je cakal tri dnevni spust po reki Tsiribihina.

Ob njej so nas spremljali lokalci na kanujih, obdelovalci rizevih polj ter drugi, ki z reko zivijo. Tu sva prvic videla lemurje, ki so najbolj tipicna zival Madagaskarja in jih na otoku zivi vec vrst. Bogat je svet ptic a midva sva bolj gledala za krokodili, ki so se soncili na obrezjih. Najlepsi del poti je veslanje med kanjoni, tusiranje pod slapom ter obisk vasic. Tam ljudje se danes rocno obdelavajo riz. Izluscijo ga s tolcenjem z lesenim kolom. V teh vaseh pridelujejo tobak, zato sva pogledala kako ga susijo za kajenje, zenske pa ga uporabljajo za masko na obrazu ter zascito pred soncem.

Najin vodic in veslac ami pa je pot naredil se bolj zanimivo. Med postanki je pripravljal ultra fast food in zato je bilo meso od zebuja vedno gumjasto. Je pa res, da ko so drugi lacni cakali na hrano sva midva ze jedla:) Na zelenjavo je zal pozabil in tudi sadja ni bilo veliko. Je pa zato z nami potovala kura, ki je drugi dan padla pod skrhanim nozem. Vse je bilo vedno lepo kuhano v rjavi vodi iz reke. Dve noci smo prenocili na pescenih obrezjih in se zbujali ob soncnih vzhodih. Najbolj pa sva uzivala v druzbi prijatelja in ob njegovih podvigih. Bil je prvic sam s turistoma in znal je nekaj angleskih besed, kar je bila redkost za veslaca colna.

Po prevozenih 120 km smo prispeli do vasice, kjer se je koncal nas trip po reki. Se zadnje kosilo izpod rok najinega kuharskega mojstra, potem pa vec kot uro voznje z zebu taxijem do vasi Ansiraka. Tam naju je po treh dneh cakal sod vode in posoda za polivanje. Prijatelja veslaca pa naporna pot nazaj v Miandrivazu, ki proti toku vzame sest dni.

Vasica je izredno zanimiva. Srecala sva potujoce mesarje, ki na palicah nosijo kose pregretega mesa, ogromno volovskih vpreh, bosonohih otrok, ter pokrajina posejana z baobabi.

Tu vozi le en kombi na dan, vse ostalo prevazajo z voli in ljudje pesacijo dolge razdalje. S tem prevozom sva naslednje jutro odsla do vasice Tsimafane.

Miandrivazo

Za 220 km smo potrebovali 8 ur. Med potjo smo se ves cas ustavljali, pobirali ljudi, prelivali bencin ter vlekli pokvarjen avto. Na koncu sva v kombiju prestela 32 glav in ogromno robe na strehi. Navelicana voznje sva zvecer prispela v Miandrivazo.

Ena ozka ulica in na njej prodajalci in vprege. Na trznici prodajajo tobak spleten v kite ter slamnike iz rizevih bilk. Ob nedeljah potekajo petelinji boji, fantje igrajo svojo nogometno ligo, zenske pa se druzijo in pazijo na otroke.
V majhno mestece ob reki Tsiribihina sva prisla, da si tu vzameva enega najbolj popularnih tur v tem delu otoka. Vecina ljudi si vse ureja ze v Antsirabe ali v glavnem mestu, midva pa sva hotela najti vodica sama na licu mesta. Spoznala sva ''amija'' in se z njim zmenila za trip. Kljub nedelji smo na domu poiskali "notarja", ki nam je uredil potrebne papirje. Nato pa na policijo, kjer smo jih zmotili med lezanjem na lezalniku in za mizo, da so ''uradno'' potrdili najin tim.

Zvecer se finalna nogometna tekma iz JAR, zjutraj pa na pot s piroguem.

Antsirabe

Ocitno najina francoscina se ni dovolj dobra in karto, ki sva jo kupila preko francoske strani pravzaprav nisva imela. A to nama je postalo jasno sele na letaliscu. Na sreco so nama za isto ceno prodali novi karti in leteli smo na Madagaskar. Ze ob urejanju vize in stempljanju potnega lista sva se lahko le smejala in si rekla, to je pravi teksas. In ko sva stopila na cesto je bil prvi avto zebu taxi, torej dva vola, ki sta vlekla voz.

Sedla sva v vsaj 40 let starega renoja in se z njim odpeljala do postaje, kjer sva vzela taxi brousse proti Antsirabe. Zanimiva pokrajina, veliko praznine, rizeva polja in majhne vasice. Ob sicer dobri cesti stojijo betonski znaki ter na vsakih nekaj kilometrov policijska kontrola, ki rada pobira svoj ekstra zasluzen denar.
Po petih urah voznje sva prispela v visje lezece mestece in po dolgem casu naju je spet zeblo. A to naju ni motilo, saj je bilo toliko zanimivega, novega in drugacnega kot v Afriki prej.
Ljudje so se tu naselili iz JV Azije in so nekaksna mesanica z Africani. Izgledajo drugace in tu v hribih spominjajo na indijance. Imenujejo se malagasy in govorijo malagaski jezik.Tudi hrana je drugacna. Veliko vrst juh, domaci sir in jogurt, meso, ki slastno visi na vsakem koncu ter domace klobase in salame. Od francozov pa so prevzeli kruh. Prodajajo se zive kure, race in purane.
Po vsem mestu, ki izgleda kot ena velika trznica s prodajalci arasidov in veliko cvrtja, med katerim najbolj obozujeva ocvrte banane. Lokalnim gostilnam se rece hotely in okoli vsakega skacejo otroci, ki na koncu pomazejo kroznike in oberejo vse kosti.
Po jedi se pije kava in caj, ki ga dobis povsod, zraven pa veliko sladkih dobrot.

Antsirabe je mesto, kjer se zdi, da je za vsakega en pushe pushe - riksa. Ceprav sva mislila, da je to le se v Indiji, sva se motila. Tu je ogromno moskih, ki bosi tecejo s svojo rikso in s tem sluzijo kruh.

Vozni park pa je prav tako neverjeten.Vse kar se zdi da ne obstaja vec lahko najdes tu. Odsluzeni renoji in peugeoti ter marcedezovi kombiji, ki sluzijo za javni prevoz. Te stare kripe sicer dobro pijejo in bencin ni poceni. Zato je najbolje imeti dva zebuja - malagasko govedo in voz.
Revscina je ogromna in ljudje so umazani, raztrgani in bosi. Cene so temu primerne. Zato je spanje in hrana poceni, transport pa nekoliko drazji. Zelo dobro je znati vsaj nekaj francoskih besed, saj skoraj nihce ne zna anglesko.

Ko sva po dolgem in poces prehodila Antsirabe, sva si pogledala se okolico. Tam je veliko jezer in najlepsi med njimi je Lac Tritiva. Javnega prevoza tja ni in imela sva sreco ter zastopala dva Norvezana. Razgledi na gorsko pokrajino, male vasice, ljudje na poljih in vozovi z zebuji. Zivijo revno in ubogo a od vsakega prejmes pozdrav salama. Radi se slikajo in ob pogledu na sliko cisto ponorijo. Tudi prosjacijo ne, le sramezljivo vcasih zaprosijo za bombone.