Proti Ifatyu preko Manje vozi 4WD avtobus dvakrat tedensko in to le v suhi dobi. Ceprav je na karti pisalo da gremo ob 7h zjutraj smo iz postaje odrinili ob 12h. Obnovljena stara indijska Tata je najboljse prevozno sredstvo, kar jih premore avtobusna postaja v Morondavi.Prvi dan smo se vozili 11 ur in naredili 260km. Preckali smo vsaj pet rek in se nekaj suhih strug. Veckrat smo nasi Tati pomagali tako, da smo hodili ob njej.
Ker tu vidijo le malo belcev so zato se bolj zacudeni. Ponorijo ob slikanju, otroci pa vpijejo vaza vaza ter se te hocejo le dotakniti.
Pred nami je bilo se 280km in prvi del poti je bila cesta kot dan prej. Ko pa smo preckali reko s splavom se je nekoliko izboljsala. Ob reki smo naleteli na roje mrcesa, ki so jih mulci nabirali za juhico.
Prevazali smo vse mogoce in vonj v busu je bil slabsi kot v hlevu. Med voznjo je voznik navijal muziko do konca, na LCD zaslonu pa so se vrteli ves cas isti spoti. Stirikrat smo samo do polovice pogledali Terminatorja 1, ostalo pa malagaski hitovi.
Ce sva mislila, da je zahodna Tanzanija nekaj tezkega, potem je tole se precej huje.
Cesta pa kot da je ni, rejli cez njive, travnike in blatne mivkaste poti. Pokrajina suha le nekaj odmaknjenih malih vasic in veliko praznine. Pozno zvecer smo prispeli v Manjo, kjer sva le midva, kot edina tujca prespala v lokalnem hotelu. Vsi ostali so spali na busu.
Zjutraj pa kavica na ulici, rizevi kruhki ter ocvrti mastni krofi. Trznica z ogromno starega mesa, kjer je zraven se koza, prodajalci rac in kur pa zive ponujajo za 1,4 evra.Ker tu vidijo le malo belcev so zato se bolj zacudeni. Ponorijo ob slikanju, otroci pa vpijejo vaza vaza ter se te hocejo le dotakniti.
Pred nami je bilo se 280km in prvi del poti je bila cesta kot dan prej. Ko pa smo preckali reko s splavom se je nekoliko izboljsala. Ob reki smo naleteli na roje mrcesa, ki so jih mulci nabirali za juhico.
Prevazali smo vse mogoce in vonj v busu je bil slabsi kot v hlevu. Med voznjo je voznik navijal muziko do konca, na LCD zaslonu pa so se vrteli ves cas isti spoti. Stirikrat smo samo do polovice pogledali Terminatorja 1, ostalo pa malagaski hitovi.
Avtobus je ustavljal v lokalnih gostilnah, kjer sva za kosilo in vecerjo dva dni jedla riz z malo ribe ali zebujem. Kupiti ni mogoce skoraj nicesar.
Med potjo smo pobrali stiri vojake, ki so nosili sulice in sekire. Sicer pa prvi dan nismo srecali nikogar, razen ljudi v vaseh, ki dvakrat na teden skusajo kaj zasluziti. Zaviti so v odeje ter nosijo plasticne sandale (tiste za v vodo). Zivijo le s tem kar pridelajo in pomagajo si z zebuji. Ne vedo nic.Ce sva mislila, da je zahodna Tanzanija nekaj tezkega, potem je tole se precej huje.
Divja voznja se je koncala ob 2h zjutraj, ko sva prispela v Mangily.
Ni komentarjev:
Objavite komentar