Antsirabe

Ocitno najina francoscina se ni dovolj dobra in karto, ki sva jo kupila preko francoske strani pravzaprav nisva imela. A to nama je postalo jasno sele na letaliscu. Na sreco so nama za isto ceno prodali novi karti in leteli smo na Madagaskar. Ze ob urejanju vize in stempljanju potnega lista sva se lahko le smejala in si rekla, to je pravi teksas. In ko sva stopila na cesto je bil prvi avto zebu taxi, torej dva vola, ki sta vlekla voz.

Sedla sva v vsaj 40 let starega renoja in se z njim odpeljala do postaje, kjer sva vzela taxi brousse proti Antsirabe. Zanimiva pokrajina, veliko praznine, rizeva polja in majhne vasice. Ob sicer dobri cesti stojijo betonski znaki ter na vsakih nekaj kilometrov policijska kontrola, ki rada pobira svoj ekstra zasluzen denar.
Po petih urah voznje sva prispela v visje lezece mestece in po dolgem casu naju je spet zeblo. A to naju ni motilo, saj je bilo toliko zanimivega, novega in drugacnega kot v Afriki prej.
Ljudje so se tu naselili iz JV Azije in so nekaksna mesanica z Africani. Izgledajo drugace in tu v hribih spominjajo na indijance. Imenujejo se malagasy in govorijo malagaski jezik.Tudi hrana je drugacna. Veliko vrst juh, domaci sir in jogurt, meso, ki slastno visi na vsakem koncu ter domace klobase in salame. Od francozov pa so prevzeli kruh. Prodajajo se zive kure, race in purane.
Po vsem mestu, ki izgleda kot ena velika trznica s prodajalci arasidov in veliko cvrtja, med katerim najbolj obozujeva ocvrte banane. Lokalnim gostilnam se rece hotely in okoli vsakega skacejo otroci, ki na koncu pomazejo kroznike in oberejo vse kosti.
Po jedi se pije kava in caj, ki ga dobis povsod, zraven pa veliko sladkih dobrot.

Antsirabe je mesto, kjer se zdi, da je za vsakega en pushe pushe - riksa. Ceprav sva mislila, da je to le se v Indiji, sva se motila. Tu je ogromno moskih, ki bosi tecejo s svojo rikso in s tem sluzijo kruh.

Vozni park pa je prav tako neverjeten.Vse kar se zdi da ne obstaja vec lahko najdes tu. Odsluzeni renoji in peugeoti ter marcedezovi kombiji, ki sluzijo za javni prevoz. Te stare kripe sicer dobro pijejo in bencin ni poceni. Zato je najbolje imeti dva zebuja - malagasko govedo in voz.
Revscina je ogromna in ljudje so umazani, raztrgani in bosi. Cene so temu primerne. Zato je spanje in hrana poceni, transport pa nekoliko drazji. Zelo dobro je znati vsaj nekaj francoskih besed, saj skoraj nihce ne zna anglesko.

Ko sva po dolgem in poces prehodila Antsirabe, sva si pogledala se okolico. Tam je veliko jezer in najlepsi med njimi je Lac Tritiva. Javnega prevoza tja ni in imela sva sreco ter zastopala dva Norvezana. Razgledi na gorsko pokrajino, male vasice, ljudje na poljih in vozovi z zebuji. Zivijo revno in ubogo a od vsakega prejmes pozdrav salama. Radi se slikajo in ob pogledu na sliko cisto ponorijo. Tudi prosjacijo ne, le sramezljivo vcasih zaprosijo za bombone.