V ozkem kanuju imenovanem pirogue nas je cakal tri dnevni spust po reki Tsiribihina.Ob njej so nas spremljali lokalci na kanujih, obdelovalci rizevih polj ter drugi, ki z reko zivijo. Tu sva prvic videla lemurje, ki so najbolj tipicna zival Madagaskarja in jih na otoku zivi vec vrst. Bogat je svet ptic a midva sva bolj gledala za krokodili, ki so se soncili na obrezjih. Najlepsi del poti je veslanje med kanjoni, tusiranje pod slapom ter obisk vasic. Tam ljudje se danes rocno obdelavajo riz. Izluscijo ga s tolcenjem z lesenim kolom. V teh vaseh pridelujejo tobak, zato sva pogledala kako ga susijo za kajenje, zenske pa ga uporabljajo za masko na obrazu ter zascito pred soncem.
Najin vodic in veslac ami pa je pot naredil se bolj zanimivo. Med postanki je pripravljal ultra fast food in zato je bilo meso od zebuja vedno gumjasto. Je pa res, da ko so drugi lacni cakali na hrano sva midva ze jedla:) Na zelenjavo je zal pozabil in tudi sadja ni bilo veliko. Je pa zato z nami potovala kura, ki je drugi dan padla pod skrhanim nozem. Vse je bilo vedno lepo kuhano v rjavi vodi iz reke. Dve noci smo prenocili na pescenih obrezjih in se zbujali ob soncnih vzhodih. Najbolj pa sva uzivala v druzbi prijatelja in ob njegovih podvigih. Bil je prvic sam s turistoma in znal je nekaj angleskih besed, kar je bila redkost za veslaca colna.
Po prevozenih 120 km smo prispeli do vasice, kjer se je koncal nas trip po reki. Se zadnje kosilo izpod rok najinega kuharskega mojstra, potem pa vec kot uro voznje z zebu taxijem do vasi Ansiraka. Tam naju je po treh dneh cakal sod vode in posoda za polivanje. Prijatelja veslaca pa naporna pot nazaj v Miandrivazu, ki proti toku vzame sest dni.
Vasica je izredno zanimiva. Srecala sva potujoce mesarje, ki na palicah nosijo kose pregretega mesa, ogromno volovskih vpreh, bosonohih otrok, ter pokrajina posejana z baobabi.
Tu vozi le en kombi na dan, vse ostalo prevazajo z voli in ljudje pesacijo dolge razdalje. S tem prevozom sva naslednje jutro odsla do vasice Tsimafane.
Ni komentarjev:
Objavite komentar