Beheloka

V vasi Anakao so nama povedali, da tu mimo vozi Kopi-frito, ki od ribicev odkupuje jastoge. Za njih placuje skromnih 4 do 6 tisoc ariary za kilogram. Ta pobira tudi ljudi ter je poleg kamiona, ki vozi enkrat tedensko, edini prevoz med vasicami. Cakalnica je ob trznici izven vasi, kjer je tudi klavnica in vsak dan tam pade vsaj kozlicek. Od njega ne ostane nic, saj tudi creva vezejo skupaj z zelodcem, tako da pojejo cisto vse.

Ta dan tega prevoza ni bilo in imela sva sreco, da je mimo pripeljal prijazen Italjan, ter naju peljal do vasice Beheloka.

Hodila sva po cudoviti dolgi pesceni plazi, kjer nisva srecala nikogar. Neturisticna vasica Beheloka nima lokalnih gostilnic, le par "stojnic" s kavo in ocvrtki. Zato sva se za hrano zmenila pri ljudeh. Spala sva pri cudaskem francozu, ki je na plazi postavil betonski bunker in s tem malo skazil cudovito plazo. Ozenjen je z lokalko in ima dva udomacena lemurja pred katerim sva morala zapirati sobo, saj ti splezajo povsod. Pri sosedi sva ta dan opazovala njihov vsakdanjik. Da pripravijo rizeve kruhke morajo najprej stolci riz v moko. Prav tako je s kavo, ki jo prazijo skupaj s sladkorjem nato pa jo s kolom stolcejo v prah.

Druga kolegica pa nama je pripravila sveze ujeto dorado z rizem, zvecer pa skuhala caj, kot ga ze dolgo nisva pila. Bil je kuhan v dokaj sladki vodi, kar je tukaj luksuz.

Zvecer pa dogaja. V vasi vzgejo generator in odpre se kino. Pred vhodom v slamnato dvorano so prodajali suhe marabele in vstopnina je 0,08 evra.

Cetudi malagasi niso prav pametni pa vedo, da se ob poldne pociva. Zato sva legla z njimi ter cakala, da pride edini prevoz in naju pelje do Ambole.