Pot do Fort Dauphina

Taxi brousse pripelje iz Toliare mimo Ampanihija okrog osmih zjutraj. Zgodilo se je prvic v Afriki, da je prisel pred tem. Zbudili so naju in ko sva stopila izza vogala tam ni bilo kombija, ampak je cakal kamion.

Prtljago na streho, midva pa v kason poln ljudi in robe pod zeleznimi klopmi. Po uri voznje s koleni pod brado in srfanjem na odbijacu sva se preselila nadstropje visje. Na streho polno robe, kjer se je zacela panoramska voznja. Ustavljali smo se v vaseh, kjer smo pobirali ter raztovarjali robo. To pa se ni in ni koncalo, ko se je ze temnilo in postajalo hladneje. Voznik nama je posodil svojo odejo in skupaj s se tremi kamarati, ki so bili delavci na kamionu smo se pokrili do vratu. To je bil nas ''cambre'' hotel z razgledom. Po vec kot dvanajstih urah voznje po puscavski pokrajini in mivkasti cesti smo po prevozenih 225km prispeli v Ambovombe. Tam smo prenocili. Zjutraj pa kavica in krofki, ko je mimo najinega hotela spet pripeljal isti kamion in cakalo nas je se 110km do cilja.
To jutro sva kot vsi drugi sedela v kasonu, saj je bila to glavna cesta a se vedno mivkasta. Zaradi delckov starega asfalta je bila ta se slabsa. V kasonu, kjer je glasno igrala muzika smo s prijaznimi lokalci drveli naprej.

Narava se je spremenila. Kaktuse so zamenjala drevesa, bilo je zeleno in vse okrog hribi. Rizeva polja in cesta med njimi. Reke so imele vodo in to je bil spet drugacen svet tega velikega otoka.