torek, 3. avgust 2010

Itampolo

Pripeljali smo se v "center", kar pomeni betonski znak z mapo Madagaskarja in zastavo na drogu. Te spomenike so postavili ob neodvisnosti '60 leta.
Prvo kar sva opazila ze iz kasona so bili pravkar peceni kalamari. Najedla sva se jih, pa se nekaj ribic za po vrhu. Prodajajo jih od 300 do 500 ariary, kar je od 0,10 do 0,20 evra za kos.
Potem pa sva sla do raja. Hiska na plazi, okoli pa nic. Napihane sipine, plaze brez konca in kaktusi v mivki. Barve vode pa so kar bodle v oci.
Itampolo naj bi bil znan po jastogih, ki pa jih kljub prigovarjanju nisva poiskusila.
Vas polna lesenih barak s slamnatimi strehami ob robu vasi pa tri palme, sicer pa le kaktusi in mivka. Ob cudovitem morju zivijo svoje zivljenje, ki je ze 100 in vec let isto. Nic se ni spremenilo. Te vasice so odrezane, brez elektrike, telefonskega signala, poste in brez informacij. Edina stvar je kamion, ki prevaza ljudi in pripelje tu mimo dvakrat tedensko. Takrat se zbere mnozica ljudi, ki pride pogledat kaj je novega.
Nanj sva cakala tudi midva. Po petih urah sva koncno sedela na strehi starega kamiona, saj je bil kason nabit z lokalci. Sedela sva na kupu robe in iz strehe je bil lep razgled na pokrajino. Poleg rastja so nas spremljale zanimive grobnice. Te so zidane, ogromne in poslikane. Na njih so vcasih zebujevi rogovi, izrezljane palice ali kako drugace okrasene. Veckrat so bolje narejene kot njihove hise. Na njih se nikdar ne kaze s stegnjenimi prsti, ker je to fady. Verjamejo v tabuje in ogromno je stvari, ki so prepovedane. Tako se naprimer ne je svinina ob jezerih, ne plava se v vecini od njih in wc-ji so na posebnih mestih. Vrazeverni so v stvari in to naj bi spostovali tudi drugi.
Po dveh urah smo prisli do zadnje vasice, kjer se cesta konca. V suhi dobi tam ni reke in zato sva se cez sipine spet peljala na vozu, da sva prispela do vasice Androka.

Ni komentarjev: