Beira

Mini bus do mejnega prehoda Muloza in se zadnje slovo od Malavija. Potem pa na kolo in po vizo v Mozambik. Zaradi bankovcev po 1$ in nekaj zmeckanega denarja smo se dolgo pregovarjali, nazadnje pa sva po placilu 30$ dobila vizo in ze sva bila v novi drzavi.

Na prtljazniku kolesa z ruzakom na ramah smo prevozili 5 km do prvega mesta Milange. Zaradi nedelje tam ni bilo javnega prevoza. Nisva dolgo cakala in ze sva sedela v najnovejsem tovornjaku, ki je bil namenjen proti Nampuli. Po rdeci zemlji, sredi nicesar in katastrofalni cesti sva v kabini s tremi malavijci po 6 urah in prevozenih 200 kilometrih prispela v Mocubo. Ze se je temnilo, ko sva stopala naprej. Prijazen gospod naju je peljal se 100km naprej do vasice Nicoadale, kjer sva morala prespati. Edini hotel je bil kot svinjak z luknjasto posteljo in brez tekoce vode.

Zgodaj zjutraj sva bila spet na cesti in na sreco sva ujela direkten bus proti 600 km oddaljeni Beiri. Skoraj brez problemov le z eno poceno gumo smo po 10 urah prispeli v drugo najvecje mesto v drzavi. Prvi hotel, kjer sva mislila prespati je bil tako grozen, da sva klub temi iskala boljsega. V tej drzavi je spanje drago in za luknjo placas 10 evrov in vec. Popisejo pa te bolj kot na meji in izpolniti moras kar nekaj obrazcev.
Ta vecer se nama je mesto zdelo kot mesto duhov in da se je vojna koncala vceraj ne pa pred 19 leti.
Naslednji dan je bilo vse drugace. Nov jezik, nova kultura, drugacna hrana, portugalska arhitektura, cerkve...drugacna Afrika. Ulice polne prodajalcev in zvecer pridejo ven tudi tisti, ki prodajajo le nekaj kosov raznorazne robe.

Nama pa je bil najbolj vsec oddelek morske hrane, predvsem skampov, ki jih v tem delu indijskega oceana nalovijo najvec. Veliki skampi po 5 metikalov (0,10 evra) so sli kot za med.

Zdaj pa naju caka se ena dolga voznja, da prideva do pravih mozambiskih plaz.