Dolga pot in slabe ceste, ki jih pocasi popravljajo, so nam vzele 8 ur. Z vsemi pripravljenimi papirji sva v ponedeljek zjutraj stala pred ambasado Juzne Afrike. Neprijazna gospa naju je gladko odslovila, ces da nama vize ne bodo izdali in naj greva domov. Sledili so trije stresni dnevi. Klicala sva na vse strani in posiljala maile. Povezala sva se z Slovenijo, Dunajem, Cape Townom in nasim prestavnikov v Johanesburgu. Dnevi so tekli, midva pa sva cakala na odgovor. V sredo popoldan je koncno prispel mail, naj se zglasiva pri sefu ambasade. Tekla sva tja in v enourni pridigi nama je pojasnil, da nama vize niso dolzni izdati. Na koncu pa se je omehcal in zaradi papirja, ki ga je dobil iz ministrstva, nama je vizo moral narediti. Iz svoje denarnice je posodil 900 randov (100 evrov) in tako so potni listi se isti dan sli naprej. Zal je res, da smo edini narod v evropski uniji, ki se vedno potrebuje vizo.
Koncno sva zadihala in lahko sva si v miru pogledala mesto. Maputo je cisto nekaj drugega, kot ostala mesta v drzavi. Moderne visoke stavbe ter prenovljene stare naredijo mesto eno najprijetnejsih afriskih glavnih mest. Ima ogromno trznic in nama najboljsa je tista z morsko hrano. Nakupis si morskih dobrot, kuharice pa ti jih pripravijo za nizko ceno.
Na ulicah srecujes na stotine ulicnih prodajalcev in zanimive so zenske , ki na plocnikih luscijo kazuje.
Sicer pa je vse v znamenju nogometa. Veliko je belcev, ki se kot midva pomikava proti svetovnemu prvenstvu.
V petek zjutraj sva iz rok sefa ambasade prevzela potni list in iz daljave se ze slisi glas Slovenija Slovenija ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar