Po treh urah leta sva pristala sredi Pacifika, na otoku Viti Levu - glavnem otoku Fidzija, ki ga sestavlja 333 otokov. Celotna velikost je malo manjsa kot Slovenija, a na njem zivi 840 tisoc prebivalcev, od katerih je 40% Indijcev.Ti so naselili med leti 1879 - 1916, ko na otoku ni bilo dovolj delovne sile za delo na poljih sladkornega trsa. Poleg turizma , ki je glavni zasluzek, proizvajajo se sladkor, rum, ribe... Ostalo pa uvazajo iz NZ in Avstralije, zato so cene visoke in lokalci si teh izdelkov vecinoma ne morejo privosciti. Tipicna hrana je kuhana riba skupaj z drobovino v kokosovi juhi in casava (neke vrste krompir)... poceni se dobi se sadje, zelenjava in kruh.
Nadi ni glavno mesto Fidzija je pa glavno mesto turizma. Tu je najvecje letalisce na otoku in zahodna stran ima najvec in najbolj turisticne otoke. Do njih pa seveda ne mores plavati , zato si prisiljen placati visoko ceno, kot tudi ce zelis preziveti pocitnice v rezortih.
Nadi ni glavno mesto Fidzija je pa glavno mesto turizma. Tu je najvecje letalisce na otoku in zahodna stran ima najvec in najbolj turisticne otoke. Do njih pa seveda ne mores plavati , zato si prisiljen placati visoko ceno, kot tudi ce zelis preziveti pocitnice v rezortih.
Naju je na letaliscu presenetil napis ''Bula Matjaz in Tina''. Presenecena sva se spogledala in pred nama je bil ''nekdo'' iz CS, ki sva ga tri mesece prej le sprasevala za informacije o otokih. Povabil naju je k svoji stevilcni druzini, ki zivi v mali kolibi sredi vasice Barara, stiri kilometre iz Nadija. Sprva je bilo vse lepo in prav, a po vecerji si je fant zamisliv, da nama bo prodal svojo ceno za obisk otoka Mana, a ni vedel, da je naletel na tezka pogajalca. Prijaznosti je bilo konec, midva pa sva se znasla sama za nizjo ceno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar