Budva

Obala Budvanske riviere se razprostira na 25 km pasu peščenih plaž s kristalnim morjem. Obdana je z visokimi hribi, ki zadržijo slabo vreme in prinašajo 300 sončnih dni na leto.

Budva je center črnogorskega turizma, ki pa z masovnim prihodom tujcev izgublja svojo podobo. Večinoma Rusi in tudi drugi so pokupili in pozidali najlepše dele obale. S tem se je podaljšala sezona in tudi v septembru so sobe polne in zabave je se vedno dovolj.

Z motorjem sva prečesala velik del obale. Zanimiva so mesta Petrovac, Sveti Štefan, Miločer... ter plaže in zalivi, kjer si lahko cisto sam. Biser črnogorske obale pa je sigurno Boka Kotorska. Zaliv ob katerem so ribiške vasice s kamnitimi hišami in starimi cerkvami. Tudi sem so udarili tujci in pokupili stare hiše in jih prenovili. Zaliv zaključuje mesto Kotor s starim delom in obzidjem kamor vodi 1355 stopnic in kjer se odpre veličasten pogled na kotorsko-risanski zaliv.

Počitnice se iztekajo, ležanja na plaži je počasi konec in za nama je odlično potovanje po Balkanu. Raziskovanje zanimivih držav, kjer še ni pravih zakonov, ljudje pa so odprti in prijazni.

Ulcinj

Najkrajsa pot iz Prizrena do Ulcinja je skozi Albanijo. Povezava je slaba, zato sva za 220 km porabila 6 ur. Veliko presedanja, pregovarjanja s ''šiptarji'' in na koncu prečkanje meje s taksijem v ''klasi'' (itak so sami Mercedesi) , da sva končno prispela do črnogorskega mesta Ulcinj. V njem živi 90% Albancev, kar je vidno po mnogih ''raketah''.

Poleg mestnih plaž je najbolj znana Velika plaža, ki je dolga 13 km in se razprostira do Ade Bojane in albanske meje. To je ena redkih plaž v Črni gori, ki se ni pozidana. Na njej je le nekaj barov in lesenih hišk v katerih imajo kajtarske šole.

Peč (Peja) & Prizren

Mesto Peč leži ob črnogorski meji in je obdano z visokimi hribi. Tu je najvišji vrh v državi 2656 m visoka Gjeravica. Pivovarna v bližini polni kosovsko pivo Peja, a ga v času Ramadana le redki bari prodajajo. Ni ravno lepo mesto, saj je reka in okolica polna smeti in vidi se, da je to Balkan.

Prizren je najlepše mesto v državi. V času vojne je bil najbolj bombandiran in kjub temu, da je minilo ze 10 let je posledice se vedno opaziti. Obdan je z gorami Šar Planine in njegov stari del je čisto nasprotje drugih mest, saj je urejen in čist. Čuti se prijaznost in odprtost ljudi, ki kljub nizkemu standardu in zaprtosti države sprejmejo vsakega. Vsak dan delajo od jutra do večera in verjamejo da zdaj, ko so dobili samostojnost prihajajo boljši časi.

Priština

Kosovo je najmlajša samostojna država, polovico manjša od Slovenije z 90% albanskim prebivalstvom. Že od leta 1999, ko so jih napadli Srbi in Nato so prisotne svetovne organizacije. Država se vidno postavlja na noge, vsepovsod se gradi in ljudje verjamejo v boljše življenje. Cene sob in izdelkov so drage saj industrije ni. Vse je potrebno uvoziti in opaziti je veliko naših izdelkov. Z osamosvojitvijo so prevezeli Evro in cene so se se nekoliko dvignile. Ljudje so prijazni in starejši od 20 let znajo srbski jezik. Radi so "popričali" z nama, hvalili Slovenijo, saj jih je veliko služilo vojsko pri nas.

Vseh prebivalcev je okoli 2,5 miljona, a več kot pol miljona jih je odšlo delat v tujino. Točnega števila ne ve nihce, saj so v času vojne in brezposelnosti bežali čez meje. Zato sva videla ogromno tujih registaracij, več kot kjerkoli drugje.

Priština je glavno mesto brez posebnih znamenitosti, le bari, slaščičarne in slastni bureki, ki so v primerjavi z ostalo hrano poceni.

20. Leskovacka rostiljada

Prestopila sva mejo, voznja cez ''sela'', Nis in nato Leskovac. Razstava Zastavinih vozil in drugih krip, stari bloki, smeti in vse kar je ostalo na puf narejeno iz casa Tita.Ves cas sva razmisljala, kako bo s prenociscem, na koncu pa takoj ob prihodu dobila kavc pri Sanji, le ulico stran od glavnega dogajanja. Vsak Leskovcan v teh dneh poiskusa kaj zasluzit, saj dela ni in tovarne so danes po vecini zaprte. Oddajajo sobe in tudi najin kavc je bila njihova dnevna soba.

Ze 20 let se Leskovac za teden dni spremeni v mesto zabave. Prirejajo rostiljado, ki je znana po vsej Evropi in privablja veliko obiskovalcev.

Spoznala sva skupino slovencev in skupaj smo poskusali dobrote iz zara, pili sljivo in Jelena, ter se zabavali ob zvokih trubacev in pjevacev.

Sofia

Sofija kot glavno mesto nima posebnih znamenitosti, zato si jo lahko ogledaš v enem dnevu. Pravoslavne cerkve ti postanejo vse enake in zato sva raje večino časa preživela na tržnicah, kjer sva se pogovarjala z lokalci, saj je jezik podoben srbskemu.

V primerjavi z Romunijo je Bolgarija manj razvita in zato tudi nekoliko cenejša. Tu sva preživela le nekaj dni, ker se nama mudi na roštiljado.

Plovdiv

Po nekaj zamenjanih avtobusih sva prispela do nekoč hipijevske vasice Vama Veche in jo od tu peš mahnila čez mejo. Ker tu ni javnega prevoza, sva se z lokalcem peljala do prvega mesta Shabla, kjer sva končno dobila bus za Varno.

V največjem mestu ob Črnem morju sva preživela dan in se z nočnim vlakom peljala v Plovdiv.

Plovdiv je drugo največje mesto Bolgarije, mesto univerz in umetnosti in pravijo mu tudi Pariz Balkana. V starem delu so v tradicionalnem stilu obnovljene hiše, ohranjen rimski amfiteater, pravoslavne cerkve, kamnite ceste ter nešteto galerij in starinarnic. Na nasprotni strani pa leži nov del s peš cono, kjer najdeš vse, se posebno poceni hrano ter pivo v baru za evro.

30 km izven mesta sva si ogledala drugi največji samostan v državi. Najden je bil pred tisoč leti in v njem se vedno živijo. Za pravoslavce je to sveti kraj, kot naše Brezje, kamor pobožno hodijo, lokalci pa iz tega delajo posel.