Sagada

Mimo rizevih teras in gorske pokrajine sva potovala proti Mountain Provinci. Ustavila sva se v blizini Kabayana ter si pogledala jamo Timbak. Tam so najlepse ohranjene krste z mumijami na katerih so se lasje, koza in nohti. Po nekaj zamenjanih prevozih sva spet v noci prispela v Sagado. Gorsko mestece z lepo naravo in veliko aktivnostmi. Najbolj nora in posebna je povezava dveh jam. Vstopis v prvo in po treh urah plezanja, plazenja in stiskanja med ozkimi stenami prides ven v jami Lumiang. V obeh je voda oblikovala zanimive formacije in dvesto metrov pod zemljo naredila naravni bazen, kjer sva se kopala v mrzli vodi.

Pri vhodu v jamo je veliko krst, ki so jih ze pred 500 leti nosili tja, jih pritrjevali na stene, da so se izognili vremenskim vplivom in so se lahko ohranile. To je pomenilo biti blizje Bogu. Obicaj so ohranili vse do danes, ceprav le redki zmorejo darovati dvajset prasicev in trikrat toliko kokosi. Trupla so posedli na stol, pocakali da so se tudi iz oddaljenih vasi ljudje poslovili. Nato so telo prekajevali, ga stisnili skupaj in kot ob rojstvu majhenga polozili v lesene krste . Te so vsepovsod danes pa tiste redke nosijo v Eco Valley. Dolino, kjer je se ena jama s podzemno reko in kjer se visoke skale dvigajo visoko nad teboj. Pod do tja vodi mimo pokopalisca, kjer se pasejo krave, pred vsakih grobom pa je pogorisce. Namesto svec namrec zakurijo ogenj.

Podala sva se tudi do velikega slapa Bomod-ok. Na vrhu vasi cakajo vodicke, da te vodijo mimo rizevih teras in vasic do cilja. Cudoviti razgledi, terase z zelenjavo in rizem, majhne vasi in se mansi slap Bokong, hrib Kitepan in se vec...

Ceprav sva mislila ostati le nekaj dni sva ostala cel teden. To pa tudi zato ker se je blizala ''fiesta''. Najvecji praznik v letu poimenovan po prekajenem mesu - Etagu in kavi.

Vsak dan se je zacel s sprevodom, potem aktivnosti na igriscu kot so plesi, sport in predstavitve okoliskih vasi. Vse skupaj pa je spremljalo ogromno trznic, ponudba vse vrste hrane in pijace ter zabava po celem mestu.

Ljudje so izredno prijazni, pravijo da so drugacni in da nikoli niso bili kolonizirani. Delujejo kot skupnost, kar je posebnost te province. Eden od dogovorov je tudi ta, da zaradi hrupa in onesnazenosti tu ne dovolijo moto tricikli. Skoraj legalna je tudi konoplja, ki se jo zlahka dobi, drugje na Filipinih pa velja stroga prepoved, prej pa celo smrtna kazen.

Cena je cena . Za vse in za vsakogar enaka. Imajo domaco hrano, pekarne in svoje obicaje. Komaj, da sva v celem tednu poiskusila vse njihove tipicne jedi razen ene - pasje meso. Res, da pse jedo po vseh Filipinih a tu je na meniju vsak dan.

Sagada nama je bila zelo vsec in se bi ostala. Lahko le upava, da se se kdaj vrneva.

San Juan La Union

Pristala sva v Manili. Izven letalisca sedla v taxi, kjer je zanimiv voznik popisoval svoje potnike. Sredi poti si je izmislil, da dogovorjene stiri evre spremeni v ceno za kilometer. Povzdignjen glas, nekaj vec besed in rekla sva si ''dobrodosla v tretjem svetu'', svetu pregovarjanja.

Po desetih urah, sicer napovedanih sedmih sva v noci prispela v San Juan. Med majhno ponudbo prenocisc sva komaj nasla primerno ceno. Tu se ustavijo vecinoma srfarji, saj je eden najboljsih in najcenejsih krajev za ucenje.

Plaza nic kaj lepa na njej pa nekaj barov, kjer vsa ob poceni pivu San Mig uzivala ob soncnih zahodih.

Mimo vasi dirkajo jeepniji, ki jih je uporabljala ameriska vojska, danes pa sluzijo za lokalni transport. Za hitre in krajse razdalje pa so na Filipinih tricikli.

Bliznje mesto San Fernando ponuja celo vrsto znanih verig ameriske hitre prehrane. Ze na poti sva opazila da Mc Donaldsi stojijo na nekaj metrov. Tudi sicer je Amerika pustila velik vpliv na njih. Raje kot svojo poslusajo amerisko glasbo in med najbolj slisanimi je Celine Dion, Schorpions, Bon Jovi in drugi stari hiti.

V mestu sva poiskusila masaze ter se pomesala med ljudi na polnih ulicah in zanimivih trznicah.

Darwin

Preletela sva celo Avstralijo vse do glavnega mesta Northern Teritorija. Tropska klima, drugacno rastje ter mesanica Azije, Aboridzinov in belih so spet pokazali drugacen obraz te ogromne celine.

Darwin je znan kot zurersko mesto z mnogimi bari in hostli na glavni ulici. Bliznje plaze zal ne omogocajo kopanja, saj so krokodili vsepovsod. Nekatere plaze so ograjane z mrezami, narejeni pa so umetnimi zalivi, kjer je za varnost poskrblejno.

Po mestu in parkih tavajo zapiti Aboridzini, ki nekaj drobiza zasluzijo z ulicnim igranjem na lesene palice. Drzijo se v skupinah, so nenevarni vendar pa zaudarjajo po kislem.

V casu dezevne dobe sva srecevala vecinoma Nemce in Francoze, ki brez tezav dobijo delovno vizo in dobro zasluzijo. Soparni dnevi in dezevne noci nama niso omogocali obiska NP Kakadu in Litchfield, sva pa pregledala center, spremljala tenis in vroce dele dneva prezivljala v klimatizirani knjiznici, ki je obenem stavba parlamenta.

Australian Open 2012

Zgodaj zjutraj sva priletela v Melbourne. Nasproti sportnega parka sva si na zaru pripravila obilen zajtrk, potem pa zacela veliki teniski dan.

Imela sva sreco in ta dan na igriscu ujela ene najvecjih zvezd tenisa. V Rod Laver areni so se zvrstili Sharapova, Serena Williams, Djokovic in drugi. Navijala sva tudi na drugih vzporednih igriscih ter bila vesela zmage Srebotnikove v dvojicah.

Melbourne park pa ni le tenis. Je celodneven spektakel s koncerti, nagradnimi igrami sponzorjev in bari, kjer se malo pivo toci po sest evrov.

Po odigranih vseh tekmah tega dne in zanimivo prezivetem dnevu sva se ob polnoci vrnila nazaj na letalisce.

Cradle Mountain-Lake St Clair NP

Iz Mt. Fielda sva z najbolj norim prevozom, staro pijanko in njenimi psi srecno prispela do jezera Meadowbank. Tam sva prespala in zjutraj pot nadaljevala proti zahodnem delu otoka. Spremljala naju je le prazna zelena pokrajina in po stotih kilometrih sva se zjutaj postavlajala sotor ob jezeru St Clair. Najvisje lezece in globoko jezero se nahaja v ogromnem parku Cradle Mountains. Po njem vozi tudi trajekt, ki pa ga zaradi dragih cen turisti bolj malo uporabljajo. Prehodila sva nekaj krajsih poti, opazovala Platypuse ter spet srecale kar nekaj strupenih kac, ki pa se ljudem hitro umaknejo. Od tu vodi tudi najpopularnejsi sedem dnevni treking, ki je edini placljiv in je bil v casu najvecje sezone razprodan.

Caka naju le se 190 kilometrska pot nazaj do letalisca in po osemnajstih dneh se poslavljava od lepega in odmaknjenega Tazija.

Mount Field National Park

Mt Field je najstarejsi in tudi najbolj urejen park kar sva jih obiskala. Dobro oznacene poti vodijo mimo dezevnega gozda do vecih slapov med katerimi je tudi slavni Russel. Tudi ogromnih dreves ne manjka in med njimi naj bi bil z 99,6 metra tudi najvisji na svetu. Ciste reke sem privabljajo ribice, zato je muharjenje in lov na postrvi zelo popularen. Prehodila sva krozno pot od jezera Dobson, se povzpela do smucisca in hodila med vecimi gorskimi jezeri. V jasnem in vrocem dnevu sva po petih urah komaj cakal da se vrneva na cilj.

Mt Field je eden najbolj obiskanih parkov na Tasmaniji.

Hobart

Po lepih in malo manj lepih nocitvah v sotoru naju je v glavnem mestu cakala postelja. Ce tudi sva se je veselila, nama je bilo po dveh dneh vsec, da greva nazaj v ''gmajno''. Hostli so namrec nabito polni Azijcev, ki s svojim jezikom preglasijo manjsinsko belo raso. Zal se zdi, da bo drzava v nekaj letih postala Azijo-Avstralia.

Hobart je obmorsko meto obdano z grici in goro Wellington, ki se dviga nad mestom. V poletnem casu je to mesto festivalov. Ta vikend se je zacel najvecji med njimi Mona Foma z otvoritvenim brezplacnim koncertom kitajske rock skupine.

Sobotno jutro seveda nisva zamudila marketa na Salamanki. Vzdolz obmorske ulice tradicionalno postavijo raznovrstne stojnice in ze stirideset let se tu srecujejo domacini in turisti.

Sprehajala sva se po najstarejsem predelu Battery ter ob morju, kjer je pristanisce, restavracije in lepi pogledi na mesto.

Otok Bruny

Iz polotoka sva mimo glavnega mesta odsla na otok Bruny. Ujela zadnji trajekt ter kar z napisom v roki na njem nasla prevoz. Najprej po severnem - bolj praznem in kasneje do juznega otoka, ki jih locuje le ozek del imenovan vrat. Ustavila sva se v prvem kampu The Neck. Zakurila sva ogenj, si pekla klobasice in se zvecer ob njem grela.

Pogledala sva si Rt Queen Elizabeth, ki je 7 ur povratne hoje oddaljen od kampa. Zadnji del poti sva pesacila po vec kot 7km dolgem zalivu Adventure, prazni pesceni plazi, kjer so nam druzbo delale le ptice in valovi. Za konec pa sva se povzpela na razgledno tocko, kjer je ragled na dva zaliva in meja med otokoma.

Bruny je zelo prazen in na njem zivi le okoli 600 ljudi. V glavni vasi Alonnah imajo tudi solo, posto in policijsko postajo z enim policajem. Narava pa kot povsod na Tasmaniji tako edinstvena, da bi le slikal in gledal. Zares posebna in cisto drugacna Avstralija. Ne le narava temvec tudi ljudje. Odmaknjeni in posebni a prijazni ter odprti Taziji.

Nacionalni park Fortescue Bay & Port Arthur

Za premik do nacionalnega parka Fortescue sva premagala 230km. Zadnih 12km nama je vzelo nekaj vec casa, saj gre za stransko slabo cesto. Ob dolgem zalivu postaviva sotor, naslednji dan pa ze zgodaj na pot do rta Hauy. Ob zalivu, nekajkrat gor in dol in po dveh urah na cilju. Razgledi na visoke prepadne pecine v katere se zaletavajo in penijo valovi. Sama, vzhajajoce sonce in neskoncna prostranstva divjine. Ob poti sva prvic srecala crno kaco Tiger, ki je kot vsaka na Tasmaniji strupena.

Po kosilu pa sva naredila s eno turo na drugo stran zaliva. Na plazi sva se skoraj zaletela v morskega leva. Pet metrov dolg slonji morski lev je priplaval na obalo, da tu umre. Po prehojenih se treh urah, ujetih zadnjih zarkih sonca in razgledih , sva le se padla v sotor.

Na tasmanjskem polotoku sva si ogledala tudi zgodovinsko mesto Port Arthur. Nekoc mesto kaznjencev, danes pa velik muzej na prostem. Zapori, cerkve, stavbe usluzbencev, vrtovi... z barko pa smo si ogledali se otok, kjer je bilo takrat pokopalisce .

Port Artur je ena najbolj obiskanih tock v drzavi in tudi mesto, kjer se je leta 1996 zgodila tragedija. Nek moski je na tem mestu pobil 35 ljudi in tam je park v spomin na zrtve.

Freycinet Nacional park

Odstopava 70 km nizje do nacionalnega parka Freycinet, kjer sotoriva na plazi Frendly. Dolg zaliv z belim peskom in divjim zivalstvom, kjer naju vsak dan obiskujejo Wolebiti, ponoci pa Posmi.

Eden najbolj obiskanih parkov ima slavni zaliv Wineglass. Do razgleda in plaze vodi vec poti, midva pa sva izbrala pet urni krog, ki zajema se zaliv in divjo plazo Hazard.

Na razgledni tocki sva zaman cakala, da bi se nebo splavilo in da dobiva carobno sliko na hribovito zeleno pokrajino, kristalno morje in beli zaliv.

Napoved dezja za naslednji dan naju je ze zgodaj pregnala iz spanja. Ob cakanju, da prestopava 12 km makadamske ceste, ki se prikljuci na glavno, spoznava zanimiva nemska avanturista. V mesecu dni zelita s kajakom obveslati Tasmanijo, kar pomeni okoli 1500km. Tezave so le z vremenom, saj je Tasmanija v vseh letnih casih nepredvidljiva. V enem dnevu se namrec lahko zamenjajo vsi letni casi.

Zanimive zgodbe in dobra kava, ko nama ustavi francoski par. Veliko njih in pa nemcev po faksu oddide down under, kjer dela in potuje. Zaradi visokega dolarja je drugih turistov polovica manj kot leta prej, in le azijci so tisti, ki si ogledujejo teren, iscejo sluzbe in poseljujejo prazno Avstralijo.

Na Frendly Beach sva kampirala brezplacno in vse, vkljucno z vodo za kuhat je treba prinesti s seboj. Vsak pa mora imeti karto za nacionalne parke, ki je veljavna dva meseca in stane 30 dolarje na osebo.

Bay of Fires

Postaviva se na cesto, napiseva destinacijo in v treh urah s tremi razlicnimi prevozi premagava 170 kilometrov. Praznina, praznina in se enkrat praznina. Ustaviva se v najvecjem mestecu St Helens. Ob nakupovanju ugotoviva, da so v odmaknjenih turisticnih delih cene se visje kot so ze tako visoke na glavnem otoku. Zato sploh vegetarijancem potovanje sem se bolj odsvetujeva, saj kilogram paprike stane deset eur, paradiznik pet, najceneje pa se dobi jabolka in hruske, ki so po tri evre za kilogram.

Se en hiter stop potem pa presenecenje. Ob cesti, ki vodi na odmaknjene plaze nama ustavi policaj. Povrasa kaj delava v najbolj vrocem dnevu tega poletja in nama ponudi prevoz. Razkazal nama je vec razlicnih kampov in odlocila sva se, da ostaneva v Cosy Corner.

Bele pescene plaze z veliki rdeckastimi skalami se razprostirajo po vsem severo vzhodnem delu otoka. Prehodila sva jih vse od Binalog Baya pa vse do Gardensov, se spotikala po porascenih poteh ter ujela nore razglede na rajske bele plaze.

Imela sva super vreme in odmaknjen koscek zemlje, kjer je z razgledom na ocean stal najin sotor. Brez vode, elektrike, telefonskega signala...le kopalnica s 18 stopinjsko vodo. Naju je malo treslo, Tasmanci pa so v njej uzivali.

Lauceston

Po prekrokani noci sva na novega leta dan pristala na najmanjsi avstralski provinci-Tasmaniji. Majhna in se vedno tri in pol krat vecja kot Slovenija a z le pol miljona prebivalci.

Lauceston slavi po parkih, starih zgradbah in je drugo najvecje na otoku. Le nekaj ulic stran se zacne soteska reke obdana s stenami in ogromnimi skalami. Ob njej je urejenih vec pespoti, piknik prostori, bazeni... Najlepsa pot je speljana do pristanisca z dobro turisticno ponudbo in najboljsimi restavracijami.

V mestu sva se odpocila ter si nabrala informacij, opravila se zadnje nakupe za kampiranje, da lahko zacneva raziskovanje se tega dela Avstralije.