Patna

Ob sestih zjutraj sem sedel v jeepu iz cakal, da se ta napolni. Ni trajalo dolgo in ze smo drveli cez hribe do mejnega mesta Birganj. Tam sem vzel riksarja s katerim sva uredila papirje na obeh straneh. Peljal me je tudi do vlak postaje Raxaul, kjer sem kupil karto in ga povabil na klasicno kosilo.

Voznja z vlakom je bila tako pocasna, da je za 130 kilometrov proge vzelo sest ur. Ponoci sem prisel do mesta Muzaffarpur, kjer sem prespal v ''luknji'' v blizine postaje. Naslednji dan pa spet zgodnja akcija do prestolnice Biharja. 

Vsepovsod gneca, polne ulice ljudi in smeti, hupanje, vrocina in polni hoteli. Na koncu sem si za zadnjo noc privoscil najdrazji hotel na celem potovanju, jedel dobro indijsko hrano ter zapravil se zadnje rupije. Zdaj pa se zadnjic na rikso do letalisca Patna, kjer me caka let do Mumbaja, ter kasneje preko Istanbula na Brnik.

Po vseh teh norih dogodkih si zelim le dobre hrane, pijace in druzbe, ki me caka v sotoru pod planisko velikanko.

Kathmandu

V Pokhari sem ostal se tri dni, prehodil vse dele ob jezeru in na koncu  nisem vedel vec kaj poceti. Vprasal sem lokalce What can do?...pa so mi odgovorili Go to Kathmandu...in sem sel spet na sedem urno voznjo. V centru sem vzel isti hotel kot pred petimi leti in cakal na praznik Shivaratri. Naslednji dan sem sel do Pashupatinatha, kjer je najpomenbnejsi tempelj boga Sive. Povsod mnozice ljudi, ki so v kolonah po ure in ure cakali za vstop v ta tempelj. Ta dan je bila vsa hrana in pijaca brezplacna in tudi kajenje marihuane je bilo dovoljeno. Prezivel sem dan med saduji, spoznal kar nekaj lokalcev, ki so me vodili po okolici ter opazoval nepalsko rostiljado. Srecal sem belgijska kolega in skupaj smo zakljucili dan v poznanem baru v centru Thamela. 

Turisticni center mesta je nabit s trgovinami, prometom in smogom. Zato sem si spet sposodil motor in se z belgijsko navezo odpravil v dolino Kathmanduja. Najprej problem z bencinom za katerega lokalci cakajo v dolgih kolonah, da dobijo normalno ceno. Seveda se lahko izognes cakanju in ga kupis na crno po nasih cenah. Pogledali smo si stari del Bhaktapurja, se peljali na hrib Namobuddha, kjer je budisticni samostan in lepi razgledi na vasice. Spali smo v mirnem  mestecu Dhulikhel, kjer je v jasnem vremenu lep pogled na Makalu in ostale vrhace. Najboljsi izlet je bila voznja do nepalsko-tibetanske meje. Po 90 kilometrih sem se pripeljal na most prijateljstva in hotel fotkati mejo. Pritekli so Kitajci in mi to hitro preprecili. Tukaj so poznani da razbijajo fotoaparate, zato sem raje odnehal. Po stirih dneh moto odprave sem se vrnil v center in naslednji dan zapustil Nepal.