Najprej sva se odpravila severno od Pertha, da bi videla pravo Avstralijo. Ko se koncajo mesta, se zacnejo neskoncne ceste, pokrajina s suhim rastjem, nizkim grmicevjem in na stotine kilometrov praznine.
Na poti sva se ustavljala v manjsih podezeljskih vasicah, s starimi stavbami in kaksno zanimivo cerkvico. Obmorski kraji s cudovitimi plazami, so tu verjetno najlepsi na kontinentu in se posebno vsec nama je bilo v Lancelinu in Port Denisonu. Kilometri belih plaz, turkizno morje, osamljeni zalivi... kraji, kjer si lahko cisto sam, le morje, nebo in ti.
Po prevozenih 500 km pa sva prispela v "civilizacijo", v vecje mesto Geraldton, kjer sva si nakupila hrane, se sprehodila po mestu in si ogledala najslavnejsi vojni memorial. Od tu pa naprej do Kalbarrija, ki je eden najbolj popularnih turisticnih destinacij. Tu se razprostira nacionalni park, z rdecimi skalami, prepadnimi stenami, razgledi in skalami raznih oblik, ki jih je skozi leta cudezno ustvaril ocean.
Ustavila sva se se v nacionalnem parku Pinnacles, kjer se z avtom vozis med kamnitimi stozci, ki so zrasli sredi puscave in so visoki vse do 4 metrov.
Na poti sva se ustavljala v manjsih podezeljskih vasicah, s starimi stavbami in kaksno zanimivo cerkvico. Obmorski kraji s cudovitimi plazami, so tu verjetno najlepsi na kontinentu in se posebno vsec nama je bilo v Lancelinu in Port Denisonu. Kilometri belih plaz, turkizno morje, osamljeni zalivi... kraji, kjer si lahko cisto sam, le morje, nebo in ti.
Po prevozenih 500 km pa sva prispela v "civilizacijo", v vecje mesto Geraldton, kjer sva si nakupila hrane, se sprehodila po mestu in si ogledala najslavnejsi vojni memorial. Od tu pa naprej do Kalbarrija, ki je eden najbolj popularnih turisticnih destinacij. Tu se razprostira nacionalni park, z rdecimi skalami, prepadnimi stenami, razgledi in skalami raznih oblik, ki jih je skozi leta cudezno ustvaril ocean.
Ustavila sva se se v nacionalnem parku Pinnacles, kjer se z avtom vozis med kamnitimi stozci, ki so zrasli sredi puscave in so visoki vse do 4 metrov.
Na poti nikoli nisva bila sama. Srecala sva kuscarje, ki so preckali cesto, kenguruje, ki so naju gledali iz psenice ali stali ob cesti in druge zivali. Je pa res, da vidis kar nekaj kengurujev zbitih ob cesti, saj ko pade mrak in ko se zdani ni pametno voziti. Takrat se pasejo in skacejo pred avtomobilske luci. Se dobro, da se nisva s kaksnim 2 metrskim ''kengicem'' srecala od blizu in si pogledala z oci v oci.
... ja prava Avstralija... suha, pusta... a zanimiva.
Ni komentarjev:
Objavite komentar