Asuncion

Voznja proti glavnem mestu se je malo zavlekla, saj se nam je pokvaril avtobus. Ko sta sofer in prodajalec kart zavihala rokave sem vedel, da ne bo nic. Hitro sem skocil na drugega in se srecno pripeljal do glavnega mesta.

Paragvaj je revna drzava ampak, ko si v Asuncionu nimas tega obcutka. Hiso so kar lepo urejene po cestah pa vozijo dobri avtomobili med katerimi je najvec Mercedezov. Vecinoma so kar brez tablic, zato kar drzi kot pravijo da je v Paragvaju veliko kriminala in korupcije. V centu mesta je ogromno menjalnic, prodajalcev hamokov in drugih pletenin ter izdelkov iz usnja. Ogromna trznica stevilka 4 ponuja vsega mogocega ampak mene je najbolj pritegnil oddelek z mesnimi izdelki. Pecejo meso, klobase in druge dobrote po nizkih cenah. Porcija stane 5 tisoc Guarani kar je manj kot euro in tudi liter piva, ki ga postrezejo v ledu stane 1.3 eura. Vsepovsod prodajo chipo, ki je kot kruh narejen iz manioke, sira in jajc in je tipicen prigrizek Paragvaja.

Pogledal sem si tudi 30 km oddaljeno mesto Itaugua, ki je znana po raznoraznih pleteninah. Imenujejo se Nanduti in vsako leto prirejajo tedenski festival. Stari avtobusi vozijo povsod, zato sem se ustavil v mestecu Aregua, ki je poznan kot center loncarstva. To me ni zanimalo, zato sem vrocino raje prebil v senci jezera Ypacarai.
Zadnji vecer sem prezivel v centri mesta ob koncertu in hvalnici "pobrateni" drzavi Venezueli. Mnozice s transparenti so vklikali naj zivi komunisticna partija Paragvaja in Hugo Cavez. No se jim ze splaca, saj je bencin pol cenejsi kot v Sloveniji.
Paragvaj res da nima veliko pokazati je pa vreden ogleda, ker ima prijazne ljudi in ugodne cene.

Encarnación

Zjutraj smo bili ze v mestu Iguazu, ki je znan po ogromnih slapovih. Ze pred mejo so nas spremljali napisi in plakati z najnovejso elektroniko. Najprej sem dobil stempiljko od brazilskega uradnika, ki je pogledal potni list na paragvajski meji pa ga ni zanimalo kdo sem le zraven je se eno pritisnil. Takoj sem si rekel, da to pa mora biti "kavbojska" drzava.

Izstopil sem v obmejnem mestu Ciudad del Este a me mnoge trgovine niso zanimale. Sem pa takoj pokazal prodajalcu kart kako se pogaja, saj je upal na dober zasluzek. Na koncu sem placal ceno kot lokalci in se usedel na star bus, ki nas je peljal proti Encarnacionu.

Mesto ob reki Parani je najbolj poznano po karnevalu in rusevinah Jesus in Trinidad. Pogledal sem si te ostanke Jezuitov in se zaradi vrocine kmalu prestavil v centralni park. Tam sem z lokalci probaval mate caj, ki ga pijejo vsi. Pravijo mu terere, in ga pijejo hladnega. Okrog hodijo s posodami si kupujejo led, ter si dolivajo hladno vodo v skodelico. Poizkusil sem tudi njihov hod-dog, ki mu pravijo pancho. Turistov skoraj ne srecas, zato so ljudje prijazni in z zanimanjem se pogovarjajo. V tem casu se temperature povzpejo tudi do 40 stopinj in ko je ura 12 se vse zapre. Siesta traja do 17 ure in na ulicah srecas malo ljudi. Le kake sladolednice so odprte, ki odlicne sladolede prodajajo na kilo.
V Encarnacion se je pred mnogimi leti preselilo veliko tujcev. Predvsem Nemci, Ukrajinci in Japonci, ki se vedno ohranjajo svojo kulturo. Vikend sem zaklucil v norem vzdusju priprav na karneval. Mnozice ljudi s spreji v rokah plesejo in se zabavajo ob plesih brhkih dekletih in muzike. Vsi zivijo za karneval, ki se dogaja vse vikende v februarju. Ni mi preostalo drugega kot, da si narocim pivo Pilsen in se prepustim zabavi.

Sao Paulo II

Spet sem zapustil mrzlo Slovenijo in preko Gradca ter Frankfurta priletel v ogromni Sao Paulo. Najprej sem poizkusal sreco na mnogih bankomatih in po uri letanja s terminala na terminal le dobil reale. Nato sem vzel bus do najvecje postaje Tiete. Ruzak v "locker" jaz pa na metro v center mesta.
Sprehodil sem se ze po poznanih ulicah, si privoscil naravni sok gvajabe in hrano, ki jo prodajajo na kilo. Temperature so se cez dan vzdignile na 33 stopinj, zato sem dan raj prezivel v parku. Opazoval sem razne umetnike in govorce, ki z biblijo v rokah nagovarjajo ljudstvo in pa mnoge policiste, ki odganjajo klosarje in lopove. Zvecer sem se odpravil nazaj na Rodoviario, kjer me je cakal bus proti Paragvaju.

Zakopane

Več let je trajalo, da smo se le odpravili na tekme svetovnega pokala v smucarskih skokih. Pot nas je vodila skozi Avstrijo, Slovasko vse do mesta Zakopane, ki leži ob vznozju Visokih Tater. Dolga pot z avtodomov nam je vzela priblizno 12 ur in vsako smer smo naredili okoli 850 kilometrov.

Zakopane so popularno smučarsko sredisce Poljske. To se pozna tudi po cenah, ki so kar primerljive z nasimi. Zanimivost mesta so konjske vprege s sanmi, ki jih srečas vsepovsod. Tudi njihova gradnja hiš je posebna. Večinoma so lesene in narejene v svojem stilu.

Seveda pa je bil glavni dogodek tega vikenda tekma svetovnega pokala. Po mestu smo opazovali množice poljskih navijačev opremljenimi z rekviziti, spoznavali tipicno hrano in pijačo. Zanimivo je, da pijejo pivo s sirupom in tudi vročega, kar smo tudi mi poizkusili. Se posebno zadnji dan smo proslavili sicer bolj slabe rezultate slovenskih skakalcev ter tekmo zakljucili v baru ob zvokih poljskih ''marijačijev''.