Bundi

Iz Varansija pa spet dolga voznja na vlaku do mesta Kota in nato se uro busa do Bundija. Blue city kot mestu pravijo je pravi skriti biser Rajastana, kjer lahko najdes se prave nepokvarjene ljudi. Nad mestom se razteza palaca z obzidjem, malo nizje pa jezero, ki sponinja na bogato zgodovino.
Sposodil sem si star bicikel in prevozil okolico mesta, obiskal trznice sadja, zelenjave in zita. Ponujali so mi zastonj zelenjavo in sadje in komaj cakali, da jih slikam.Vsepovsod so me z zanimanjem opazovali in tisti , ki je znal anglesko me je takoj napadel s klasicnimi vprasanji.

Cene zelenjave pa neverjetno poceni, saj si za 1 evro lahko dobis 14 kilogramov paradiznika, cvetace ali korenja. Tudi sadni sokovi so bili na vsakem vogalu in za kozarec naravnega soka sem placal 30 centov evra. Prenocisc je veliko turistov pa malo, zato sem tukaj spal najcenje v Indiji. Vecere smo prezivljali v baru Tom & Jerry, ki pa kot drugi bari ob 22 uri zapirajo vrata. Zadnjo noc smo se preselili v hotel hrvasko- nemske naveze in ''pricali'' skoraj do dveh zjutraj...nato pa sem sredi noci spet lovil  vlak proti Udaipurju.

Kumbh Mela 2013

Z Julianom sva se zgodaj zjutraj odpravila do tri ure oddaljenega  mesta Allahabad, kjer vsakih dvanajst let prirejajo najvecji verski dogodek na svetu. Kumbh Mela je ogromno prizorisce z tisocerimi sotori v katerih ne manjka raznoraznih sekt, gurujev, sadujev in hindujskih vernikov. V casu tega festivala pricakujejo okoli 75 miljonov ljudi in na glavni dan, ki bo 10. februarja naj bi prislo vec kot pet miljonov. Takrat je znano, da nagi saduji skacejo v Gango in jo castijo. 

Prehodila sva le del ogromnega prizorisca, skupaj s saduji jedla brezplacno hrano, opazovale nore ljudi, ki castijo sveto reko in bila vesela, da sva ta nori dogodek lahko dozivela.

Varanasi

Iz Hyderabada sem se podal na dolgo voznjo proti severu Indije. Najprej do mesta Itarsy, kjer sem zamenjal vlak do najbolj norega kraja na planetu. Po dnevu in pol vlaka in nizki temperaturi ponoci, ter vec kot 1600 kilometrih proge sem prisel v sveti Varanasi. 

Spoznal sem  argentinca Juliana in skupaj sva prehodila place ob Gangesu, bila spet prica mnozicni rostiljadi, vsakovecernem cascenju svete reke, zbiranje kravjih izstrebkov, pranju perila, ter se otepanja raznoraznih fantov, ki bi radi kaj zasluzili.

Varanasi ali stari Benares je najbolj nori kraj na svetu kamor se vsakdo, ki potuje po Indiji vedno vraca ... in marsikdo se zamisli o smislu zivlenja in o bedi mnogih ljudi, ki tu zivijo.

Hyderabad

Iz mesta Hospet sem vzel nocni vlak proti glavnem mestu drzave Andhra Pradesh. Mestu pravijo tudi City of Pearls in v predelu Charminar so trgovine s perlami  ena ob drugi. Prvi dan so aretirali nekega politika in v znak protesta so bile vse muslimaske trgovine zaprte.

V tem ogromnem mestu res niso navajeni turistov in ce sem koga kaj vprasal je rekel ne vem in se obrnil stran. Pogledal sem si nekaj starih stavb, vrocino presekal v parkih in prehodil sejem, ki je bil bolj podoben trznici. Mesto pa polno prometa, smoga in hupanja, zato sem vecera raje prezivel v klimatiziranem nakupovalnem centru in se po dveh dneh premaknil proti severu.

Hampi

Spalni avtobus nas je zgodaj zjutraj dostavil na mirnejsi predel Hampija. Vsepovsod ogromne skale, templji, rizeva polja in palme. S kolesom sem prevozil tudi druge vasice, se ustavil pri jezeru, opazoval plezalce in nore soncne zahode. Spet sem imel problem z norim in pijanim lastnikom, ki mi je prebodel gumo. Kolo sem naslednji dan zamenjal in spet ista zgodba. Ni mi preostalo drugega kot da mu pokazem mojo veliko roko...in poslovanja med nama je bilo konec:)

Hampi je poseben plac, ki je na klasicnem popotniskem seznamu in s tem  posledicno pokvarjenimi lokalci, ki v tebi vidijo samo denar.

Gokarna

Slovo od Roka in cez mejo v drzavo Karnataka. Po stotih kilometrih sem prisel v dolgo poznano hipijevsko tocko - Gokarno. Z motorjem sem se pripeljal skoraj do plaze Kudle, kjer sem pred hisko pripel viseco mrezo z razgledom na lepo plazo. Prehodil sem tudi druge okoliske plaze, ki so zal dobro nasmetene s plastiko. V mestu Gokarna je nekaj pomembnih hindujskih templjev, ki pa v nekatere tujci nimajo vzstopa. Vsepovsod sem sreceval posebne in utrgane belce, ki se sem vracajo vsako zimo ali pa so tukaj kar ostali. Dneve sem prezivljal na motorju in odkrival odmaknjene vasice, vecere pa v druzbi spanko- estonskega para ob pivu, ki je tukaj kar 40% drazje kot v Goi. Veliko tujcev si raje privosci kadece substance in dan se zacne s poznanim menijem : caj, cilum, capati...

Po stirih dneh sem sem odpravil nazaj proti Arambolu. Prevozil celo obalo Goe in po nekaj manj kot tisocih  kilometrih brez celade in vozniske nisem placal podkupljivim policajem. Pocakal sem se rusko novoletno zabavo in kupil avtobusno karto proti Hampiju.

Palolem

Preden sva odsla sem moral zamenjati motor, ki je k sreci crknil v Arambolu. Iskal sem novega in povedal na greva proti jugu a ga nihce ni hotel posoditi. Nato nisem vec omenjal poti samo vzel sem odlicno Hondo in na koncu sva imela enake strele.

Mapusa, Panjim, Margao in po obali do Palolema. Prispela sva ravno na soncni zahod, dobila sobo bolj podobno drvarnici, ter si privoscila zasluzeno pivo. Naslednji dan pa odrivanje plaz med katerimi zmagajo Agonda, Cola ter Cabo de Rama. Ceste pa presenetljivo dobre z malo prometa. 

Uzivala sva v senci barov, videla razkosno poroko bogatih Indijcov, ter vzela kanu s katerim sva veslala na bliznji otok.

Najbolj poseben pa je bil head phone party, saj po 22 uri glasna muzika ni dovoljena. Lokalci vseeno pravijo ''full power 24 hour...no toilet - no shower''...pa ce tudi s plesom in slusalkami na glavi:)