East Sikkim - Gangtok

Glavno mesto province Sikkim, ki se razprostira med 1400-1700 metri. Je izhodiščna tocka za severne vasice ob tibetanski meji, za katere pravijo, da lezijo kot na koncu sveta. Za ta del potrebuješ spet posebno dovoljenje, ostanes lahko samo dve noči in se to v vodenju agencije.

Glavno dogajanje je peš cona s kipom Mahatma Gandhija (osvoboditelj Indije od Britancev), na kateri lahko sediš ure in opazuješ mešane množice ljudi. Ganktok je znan tudi po razlicnih vrstah orhidej, lepi naravi, tibetanskem institutu, budističnih templjih...
V Indiji je alkohol ''greh'' zato je le nekaj trgovin, kjer ga prodajajo. Slovito pivo King Fischer ti ob nakupu zavijejo v časopis in ti ga prodajo skozi rešetke. Domačini večinoma pijejo le chai (čaj z mlekom) in na veliko ponujajo opojne substance. Poleg raznolike indijske hrane na vsakem vogalu prodajajo momo-te (zelenjava ali meso zavita v testo), ki oblažijo želodce po pekoči hrani.

Sikkim je provinca kamor se je naselilo najvec Nepalcev (70%) in ti so ze od nekdaj znani kor serpe. V vseh gorskih mestih in vasicah so ulice strme in prepletene, tako da vecino stvari nosijo nosaci na svojih hrbtih in največkrat tudi svojo dvakratno težo.

West Sikkim - Pelling

Provinca Sikkim meji na Nepal, Tibet in Butan in od leta 1975 spada pod Indijo. Vsak tujec potebuje dovoljenje, ki velja 15 dni in ko prestopiš mejo ti štempljajo potni list, čeprav si še vedno v Indiji. Tu prebivalci živijo le od turizma, zato je v skoraj vseh teh krajih večina hiš hotelov. Med gorskimi mesti vozijo napolnjeni jeepi, z gumami brez profila, tako da so prepadne ceste včasih prav adrenalinske. Ob cestah vidiš kupe skal in kamenja na njih pa vecinoma ženske s kladivom tolčejo po skalah, da dobijo pesek s katerim nato asfaltirajo.

Narava spominja na našo Trento z rekami, slapovi in urejeno okolico.
Pelling je gorska vasica iz katere je najlepsi razgled na 3. najvisji vrh na svetu - Khangchendzonga (8598m), ki ga je v tem času težko videti. V okolici je več zanimivih tibetanskih samostanov, ruševine kraljeve palace, jezer... in slapove vidiš povsod.

Še dobro da ne ''švicava'', ker do sedaj v Indiji še nisva videla pralnega stoja, tako da ruzak umazanih poletnih cunj pereva na roke.

Darjeeling

Želežnice so eno največjih podjetij v Indiji, zato je karte potrebno kupovati prej, saj so vlaki vedno nabito polni. Najboljša izbira je spalnik 2. razreda, kjer kljub hrupu prodajalcev in potnikov dokaj udobno premagas dolge razdalje. Po 12 urah zanimive vožnje z vlakom sva prispela do Siligurija (119 n.m), od tam pa naprej z jeepom po zaviti in prepadni cesti samo se navzgor.

Na višini 2134m lezi mesto Darjeeling, znan po čaju, ki ga izvažajo po celem svetu in kamorkoli se ozres vidiš grmičke in obiralce. Prijetne temperature in lepa narava privabljajo veliko indijskih turistov, zato je polno hotelov, restavracij, pekarn in tržnic. Ogledala sva si himalajski muzej z vsemi informacijami o prvih odpravah, opremo iz prvega uspešnega vzpona na Everest leta 1953 in mape vseh najvišjih gora sveta. Zanimiv je tudi živalski vrt s himalajškimi živalmi, med njimi snežni leopard in rdeča panda, ki sta najbolj tipična za ta del. Vsako jutro vozijo jeepi na Tiger Hill, odkoder je razgled na 250km verigo gora. Po več kot pol leta vročih krajev sva zdaj pod mogočnimi hribi himalaje in čeprav naju malo trese je tudi to posebno doživetje.

Kolkata (Calcutta)

Iz Yangona sva preko Bangkoka letela v Kalkuto. Med letoma sva imela slabi dve uri in v noriji sva morala narediti vizo. Od vseh evropskih držav jo rabimo le mi Poljaki in Slovaki vsakic ko vstopimo na Tajsko. Tako sva vizo, ki velja 15 dni porabila v dveh minutah, ko sva menjala let.

Indija je bila vedno za oba uganka... kaj je tisto o čemer se toliko govori, spreminja ljudi, ogromna in z več kot miljardo prebivalstva...
Ob prihodu v Kalkuto nama je najprej udarilo v glavo 40 stopinj, kasneje pa šok, ko vidiš množice ljudi, umazanijo, revščino... v tem 13 miljonskem mestu. Ko hodiš okrog imaš ob sebi ves čas reveža ali prodajalca, ki te vleče za rokav in od tebe hoče kakšen rupi. Je eno redkih mest, kjer se danes vozijo ''originalne'' rikše. Ulice so kot tržnica, z ogromno tekstila, pekoče in poceni indijske hrane, pisane množice zensk v sarijih, brkatih moških in ''zavekslanih'' turistov.

Od leta 1928 je tu živela, pomagala revežem in ustanavljala misijone Mati Tereza. Ogledaš si lahko njen misjon, kjer je njena soba in grob, saj je tu leta 1997 umrla.

Myanmar - transport

- je edina drzava v JV Aziji kjer vozijo po desni, z volanom na desni, saj avtomobile dobijo iz sosednjih drzav (ki vozijo po levi), zato je na vsakem busu se vsaj triclanska posatka, ki gledajo na cesto in pomagajo vozniku

-ceste in prevozi so slabi, ceste zelo ozke in luknjaste zato veliko turistov med mesti leti
-na cestah vidis le avtobuse, tovornjake in le nekaj osebnih avtomobilov; tisti z boljsimi so kitajci, ti delajo dober posel tudi v tej drzavi
-potovanje z vlakom je nevarno, pocasno in zelo umazano
-med mesti moras potovati na nabitih pick-upih, kjer ljudje sedijo na strehah in se drzijo za vse mozne dele
-potovati je mogoce tudi z barkami po rekah, vendar vzamejo veliko casa
-v vseh mestih vozijo moto in kolo rikse, voli, vozovi, tuk-tuki...in ko hodis okoli, skorajda nimas miru pred njimi
-v Patheinu nama je prijazen gospod rekel:''Kdor ima kolo je bogat"

Myanmar

-po vsej drzavi imajo elektriko le nekaj ur na dan
-ob 10h zvecer se v vseh mestih vse konca, vsi na hitro zapustijo lokale in ob pol 11h zavlada tisina
-hoteli oz. sobe za tujce in domacine so loceni; turisti morajo vedno dobiti zajtrk in sobe se placujejo v dolarjih

-dobis lahko hrano sosednih drzav, vendar prevladujeta riz,''nudlji'' in zelenjava; na trznicah ponujajo juhe, ki so zelo okusne, le na cistoco ne smes gledati; cokolade ni in tudi kaj sladkega se tezko dobi

-v ''restavracijah'' te vedno pogostijo s cajem in poleg hrane ti pripada juha v neomejenih kolicinah

-denar se menja na crnem trgu (1$=1100Kyat-ov), pregledajo vsak dolarski bankovec, ki mora biti kot nov...neprepognjen, cist...,velika razlika je ce menjajo bankovce za 100$

-najvecji izvoz drzave je riz, dragi kamni in tikov les, ki ga zadnja let zagajo v neverjetnih kolicinah; drzava je bila pred leti ena vodilnih drzav na svetu v izvozu riza

-uvoz je le iz sosednih drzav Indije,Kitajske in Tajske
-budisticni templiji, pagode in stupe so dobesedno povsod; bogate, zidane in polne zlata

-povsod vidis veliko menihov in budisticnih nun; hodijo po mestih in prosijo za hrano

-vecino tezkih del(gradbenistvo, asfaliranje cest...) opravljajo zenske in za cel dan dobijo 2$

-veliko del opravljajo otroci

-v vsah hotelih ali restavracijah dela po vec 10 ljudi

-do leta 1988 so bile place mnogo visje(solstvo 100$),danes pa so place v solstvu 30$, v zdravstvu pa okoli 45$; lani aprila so ucitelji dobili 4$ ostalo pa riz

-cene za 1l bencina pred ciklonom okoli 1$, po njem pa 1,5$ in vec

-sim kartica za mobitel na crno stane vec 2000$, zato mobilnih telefonov skoraj da ni, razen kaksnega vojaskega usluzbenca

Myanmar - ljudje

-55 milijonov prebivalcev in od tega 40% otrok

-moski nosijo tradicionalno krilo imenovano Longyi, zenske dolga krila in majice z rokavi; umivajo se obleceni

-moski potrebo opravljajo na robu ceste, v cepe in brez papirja
-velika vecina moskih zveci betelove liste(tudi zenske), namazane z apnom in polnjene z betelovimi semeni; povzrocajo zasvojenost in raka; razzirajo in unicujejo zobe ter dlesni; zmanjsajo obcutek lakote; v omami pozabijo na bedo in imajo moc za opravljanje tezkih del
- ljudje so nasmejani, prijazni in pripravljeni pomagat
-zenske in otroci nosijo tradicionalni make-up imenovan thanakha
-domorodci radi pijejo in mesajo wisky s pivom
-vecino tezkih del (gradbenistvo,asfaltiranje cest...) opravljajo zenske in dobijo 2$ na dan