Padang

Indonezija je država z 250 miljoni prebivalcev in z okoli 17 tisoč otoki, na katerih se danes živijo različne vrste plemen in veliko je takih, kakor še ni stopila tuja noga. Kljub tisočim zanimivostim pa je zaradi cunamija, bombnih napadov, potresov in naravnih katastrof v tej večinoma muslimanski državi, turizma zelo malo. Tradicionalna hrana je spet riž ali nudlji z jajcem in nekaj koleščki kumaric ter paradižnika. Ljudje so neverjetno prijazni, smejejo se in te pozdravljajo na vsakem koraku. Indonezijci so verjetno tudi najbolj kadilski narod na svetu, saj kadijo povsod, tako v nakupovalnih centrih, avtobusih, motorjih, letališču...(škatlica Marlboro 0.6 eura)
Po pristanku v Padangu - glavnem mestu zahodne Sumatre, o kraju nisva vedela nič, zato sva se odpravila v Pasir Jambak. Vasica ob morju, polna palm in dolgih plaž je edini kraj na tem delu, kjer je možno prespati. Le malo turistov se ustavi tu, saj v Padangu ni turizma.

Uživala sva na samotni plaži, hodila v ribiške vasice in pazila, da nama nebi padel kakšen kokos na glavo.

Singapore

Sinagapur je bil neposeljen malezijski otok, ki se je v zadnjih 40 letih do danes razvil v eno najbolj poseljenih in najhitreje rastocih mest na svetu. Na povrsini 40x30 km zivi 4.5 miljona mesanega azijskega prebivalstva, med katerimi prevladujejo Kitajci. Poleg visokih stolpnic, nestetih nakupovalnih centrov, nocnega safarija, najvecje fontane na svetu... ima tudi otocek Santosa. Povezan je z gondolo, sky vlakom in busom. Tam so urejene, ciste mestne plaze ter zabaviscni parki in vse skupaj izgleda kot resort.
Je oaza kvalitetnega zivljenja, kar se pozna po cenah in pravilih, ki se jih vsi drzijo:
-kajenje dovoljeno na posebnih mestih (kazen 500eur)
-zvecilnih gumijev ne smes prinesti v drzavo (zvecenje prepovedano)
-ce vrzes smet te caka prostoljno delo cistilca oziroma kazen
-za posredovanje drog je smrtna kazen
-malo pivo v trgovini od 2 eura naprej, skatlica cigaret pa od 5 eur naprej
-poceni hrano dobis v ''food courtih'', kjer lehko dobro in poceni jes raznoliko azijsko hrano

Po cestah vozijo le avtomobili najboljsih znamk, saj si ga lahko privoscijo le najbogatejsi. Ob nakupu avta se placa se enak znesek za davek, po desetih letih pa ga morajo zamenjati, ali pa placajo vec kot da kupijo novega.

Od 26.-28. septembra letos se bo po mestu odvijala nocna tekma formule 1, kar se bo zgodilo prvic v zgodovini.

Singapur se se bolj gradi, postaja prava betonska jungla, ki zaradi frekventnega letalisca in pristanisca privablja vedno vec turistov in s tem se odpirajo tudi nova delovna mesta.

Manali

Voznja iz Leha proti Manaliju je bila ena najtežjih na celem potovanju. Skoraj 500km prepadnih in vecinoma makadamskih cest smo prevozili v 19 urah, kjer nas je ves cas premetavalo in ni bilo mogoce zatisniti oci. Pokrajina je zelo lepa in zanimiva z nomadi, ki šotorijo ob rekah na višini med 4 in 5 tisoč metri. Zadnji del poti pa smo se spustili na 2000 metrov, kjer je vse zeleno, poraščeno z gozdovi in iz vsepovsod tečejo slapovi.

Manali je mesto hašiša, saj se po vsem starem delu mesta kadi dobesedno povsod. Vecina turistov je Izraelcov, ki se tu zadevajo in si dajo duška po vojski (moški 3 leta, ženske 2 leti).

4km iz mesta leži vasica Vashisht, kjer naj bi bile terme, vendar sva ob obisku ugotovila, da je to le kopalnica za domacine. V blizini je tudi smucisce Solang Nullan, ki naj bi poleti ponujal zorbing, a sva se zadovoljila le s sprehodom po zelenih pasnikih in lepi naravi.

Manali je poceni popotniški kraj, kjer sva si vzela počitek po napornih voznjah in visokih nadmorskih višinah in preverila če so tu res najboljši ''zvitki'' o cemer govori cela Indija.:)

Khardungla

Iz Kardungla-najvišjega prelaza na svetu (5602m), sva se s kolesi spustila do Leha. 40km spust je adrenalinsko dozivetje, z razgledi na mogočne gore, prepade in doline. Cesta je nezavarovana, ovinkasta, nekje asfaltna nekje makadamska in s potočki, ki tecejo cez njo... zato tudi vidiš nekaj prevrnjenih vozil.

Z enim zamenjanim kolesom, ki so se mu odtrgale zavore...sva srečno prispela do cilja.

Nubra Valley

Z lokalnim jeepom sva skozi najvišji prelaz na svetu prispela v dolino Nubra, ki lezi na 3100 metrih. Nekaj malih vasic, kjer ob tisocčh potočkih raste pšenica, zelenjava, sadje... malo stran pa že vidiš peščene sipine in ko se ozreš okrog, si obdan s hribi. Pogledala sva si okoliške vasice in iz Hunderja odšla pes proti 7 km oddaljenem Diskitu, kjer sva spala. Najprej sva hodila po zelenih travnikih, potem bosa po sipinah, čez potoke... in poti ni bilo vec. Skakala sva čez vrtove, blatna polja ter trnje in če ne bi sijala polna luna in pihal topel pusčavski veter, bi se izgubila.

Dolina Nubra nama je bilo zelo všeč, saj je miren in lep kraj, s pristnimi ljudmi, ki te vedno veselo in prijazno pozdravijo z JOO-LAY.

Leh

Leh je glavno mesto Ladakha in leži na 3505m. Spremeni se kultura in narava... vse je golo in obdano z visokimi hribi, zasneženimi vrhovi, rekami in potočki. Ljudje so prijazni, nasmejani Tibetanci s koši na hrbtih in molilnimi mlinčki v rokah.

V okolici so zanimive manjše tibetanske vasice s samostani na skalah in pa doline, ki so po sto in več km oddaljene. Posebnost so gorska jezera... Pangong in Tsomoriri kamor je težko dobiti prevoz, če nisi tu z agencijo. Turistični Leh je poln evropskih turistov in temu primerne so cene in ponudba vsega mogočega.

Sezona traja od julija do oktobra, ko se turisti z vročih indijskih mest umaknejo v gore, kjer je prijetna temperatura in 300 dni na leto sije sonce.

Od Šrinagarja do Leha

Iz Šrinagarja sva menjala tri jeepe in prispela v Sonamarg. Zelena dolina, kjer sva hotela ostati, a zaradi slabega vremena sva pot nadaljevala do Kargila. Edina možnost zato je bila, da se napokava v star kamion, ki je imel kot vsi ostali zlizane gume in slabe zavore.

Iz doline smo se dvigali na najvišjo tocko 3529m Zojila, kjer je meja med Kashmirjem in Ladakhom. Ceste so nevarne in prepadne, ter prevozne le od junija do oktobra. Zaradi bližnje pakistanske meje je ob poti veliko vojske. A pot je zanimiva, razgledi čudoviti in nekaj posebnega. Iz zelenih dolin in poraščenih hribov, se narava spremeni v lunarno pokrajino. Gole gore, tipične tibetanske vasi ter prijazni ljudje. Ladaku zato pravijo Tibet v malem.

Pozno zvečer sva prispela v Kargil in si rekla, da s kamioni ne greva več. A naslednje jutro sva spet sedela v enem izmed njih, saj sva zamudila jeep in spet ostala brez prevoza. Ta dan naju je čakalo 230km. Tokrat pa je slo vse bolj pocasi. Vozili smo v skupini dveh kamionov, se ves čas ustavljali in hladili zavore, kuhali kosilo in počivali. V 11 urah sva bila na pol poti, ko smo se zaradi policije ustavili, parkirali in ni nama bilo jasno kaj zdaj. Že se je temnilo in hodila sva do prve male vasice ter upala, da se kdo pripelje mimo. Imela sva sreco in takoj dobila avto z dvema kašmircema. Po 15 urah nama je uspelo priti do Leha.

430km prevoženih cez hribe in doline, kjer se narava zamenja v drug svet, ter ljudje... spremeni se vera in kultura. Vse to v udobni kabini ob glasni kašmirski glasbi in nepozabnih trenutkih, ko stojis na robu prepada, z škripajočimi zavorami in na cesti namenjeni enemu vozilu mimo tebe drvijo kamioni...

Pahalgam

Le 60km od pakistanske meje leži dolina Pahalgam po kateri teče reka Lidder, obddana z gozdovi in hribi. Ko sva jo obiskala prvič, nama je bila tako všeč, da sve se kljub 3 urni vožnji tja vrnila še enkrat.

Prijetna temperatura, zanimivi domačini, kašmirska hrana (jagenček na več načinov) in bogata zelena narava, ponuja poleg trekingov tudi rafting, ribolov, golf... in domačine s konji, ki te za evro vozijo okrog.

Pahalgam je bil nekoč najbolj turistični kraj Kashmirja, danes pa zaradi vojaških baz in vojske vsepovsod, tu skoraj ni turistov, le kakšni indijci se izgubijo tu.

Gulmarg

52 km iz Šrinagarja, na 2700 m leži indijsko najbolj priljubljeno smučišče Gulmarg. V poletnih mesecih je urejenih več peš poti, možnost igranja golfa, poležavanja ob jezeru in ribolov, ali le obisk lepe narave. Z eno najvišjih gondol na svetu se lahko povzpnes nad 4000 m, odkoder je pozimi možna smuka, poleti pa lepi razgledi.

Tudi tu potrebuješ potrplenje nad vstrajnimi domačini, ki ponujajo jahanje konjev in iščejo zaslužek, saj pravega turizma se ni.

http://www.himalayan-adventures.eu/

Šrinagar

Provinca Jammu&Kashmir sestavljajo tri regije: hinduistični Jammu, budistični Ladakh in Zanskar ter muslimanski Kashmir. Kashmir je bil kraljevina, ki ni bila odvisna od Indije, zato je še danes tu nemogoče kupiti zemljo, če nisi iz tu. Ob osamosvojitvi od Britancev v petdesetih letih sta nastali dve državi: Indija in Pakistan. Od takrat pa se tudi Kashmir bori za svojo samostojnost. To je kraj, ki meji na tri države z jedrskim orožjem, zato ga je Clinton nekoč oznacil za najnevarnejšega na svetu. Do največjih spopadov je prišlo med leti 1980-2000, ko je umrlo več kot pol miljona ljudi. Indijska vojska je tu ze 20 let in se bori s kašmirskimi uporniki. Še vedno se dogajajo protesti in pred 14 dnevi so zažigali avtomobile in metali kamenje, zato so po Indiji stavkali in trgovine so bile zaprte.

Kashmir velja za enega najlepših krajev v Indiji in pravijo mu, da je kot Švica, ceprav ne vedo kje to je, kaj šele Slovenija. Turizem je pomenben vir zaslužka, a žal ga je malo, saj je cel Kashmir pod vojaskim nadzorom, z bunkerji, oboroženimi vojaki, ki stojijo na vsakih nekaj metrov. Leta 2006 je bilo ubitih in napadenih več indijskih turistov.

Z vročega Delhija sva letela na normalno klimo v kashmirsko glavno mesto Šrinagar. Že na letališču nama je uspelo obrnit okrog kasmirce, ki veljajo za najboljše prodajalce in se tako brezplačno peljati do mesta. Teden dni sva preživela na ''house boatu'', 7 km oddaljenem jezeru Nigeen. Posebnost Šrinagarja je jezero Dal ne katerem je okoli 1200 plavajočih hiš, ki so jih kopirali od Britancev, zato so urejene v starem stilu (rezljano pohištvo, lestenci, unikatni stropi...). Po jezeru vozijo shikare- taxi čolni s posteljo in streho, s katero sva se vozila okrog in se otepala prodajalcev, ki prodajajo od žafrana, nakita, hašiša, wc papirja... lahko pa ti tudi zamenjajo denar.

V mestu je sprehajalna pot ob jezeru in Šrinagar je znan po številnih urejenih vrtovih. Ko sva bila v enem izmed njih so naju, kot tudi drugje, napadali s fotoaparati in se hoteli slikati z nama. Nazaj sva se peljala na strehi avtobusa, saj so ti majhni in nabito polni. Takoj sva dobila družbo in začela so se tipična vprašanja: iz kje si, ime, žena ali punca, kako ti je vseč Kashmir in ljudje in kateri denar imamo. Rekla sva da tolar, za katerega daš 4 in dobis 1 rupi. Začudeno so ugotovili, da sva 4 krat bolj revna in nama na koncu plačali bus, ki je stal 5 rupijev.

Na najini poti je to prvič svet muslimanov in mošej, kjer 5 krat na dan z nerazumljivimi vzkliki kličejo svoje k zbijanju čela in poljubljanju tal.

V času, ki sva ga prezivela tukaj, sva srečala le nekaj turistov in bila zato se bolj oblegana s težkimi kašmirci, ki vidijo v tebi vrečo denarja. A kraj je res poseben... narava obdana s hribi, dolinami, rekami in jezeri...

Delhi

V času, ki sva ga preživela v glavnem mestu Indije, je bilo vsak dan neverjetnih 40-45 stopinj. Še dobro da sva spala v klimatiziranem stanovanju prijateljev Shive in Anikesha, ki živita v bogatem predelu južnega Delhija. Z njima sva preizkušala raznoliko pekočo hrano in podrla stereotip, da hindujci tudi pijejo alkohol. Eno noč pa sva ostala na popotniški ulici Paharganj polni poceni kiča in prenočišč... zvecer pa v kino, saj je filmska industrija Indije takoj za ameriško.

V starem delu je ena glavnih znamenitosti rdeča trdnjava, zanimiv je tudi muzej Mahatma Gandija, nasproti pa spomninski park, kjer so ga leta 1948 ob njegovi smrti sežgali. Ogromno mesto, s predeli revščine in klošeraja, predeli trgovskih centrev in bazarjev, bogatih naselij s klubi in restavracijami... urejenimi parki, kakor sva se umaknila od norega prometa in tisočih ljudi, ki skačejo vate.