Iz doline smo se dvigali na najvišjo tocko 3529m Zojila, kjer je meja med Kashmirjem in Ladakhom. Ceste so nevarne in prepadne, ter prevozne le od junija do oktobra. Zaradi bližnje pakistanske meje je ob poti veliko vojske. A pot je zanimiva, razgledi čudoviti in nekaj posebnega. Iz zelenih dolin in poraščenih hribov, se narava spremeni v lunarno pokrajino. Gole gore, tipične tibetanske vasi ter prijazni ljudje. Ladaku zato pravijo Tibet v malem.
Pozno zvečer sva prispela v Kargil in si rekla, da s kamioni ne greva več. A naslednje jutro sva spet sedela v enem izmed njih, saj sva zamudila jeep in spet ostala brez prevoza. Ta dan naju je čakalo 230km. Tokrat pa je slo vse bolj pocasi. Vozili smo v skupini dveh kamionov, se ves čas ustavljali in hladili zavore, kuhali kosilo in počivali. V 11 urah sva bila na pol poti, ko smo se zaradi policije ustavili, parkirali in ni nama bilo jasno kaj zdaj. Že se je temnilo in hodila sva do prve male vasice ter upala, da se kdo pripelje mimo. Imela sva sreco in takoj dobila avto z dvema kašmircema. Po 15 urah nama je uspelo priti do Leha.
430km prevoženih cez hribe in doline, kjer se narava zamenja v drug svet, ter ljudje... spremeni se vera in kultura. Vse to v udobni kabini ob glasni kašmirski glasbi in nepozabnih trenutkih, ko stojis na robu prepada, z škripajočimi zavorami in na cesti namenjeni enemu vozilu mimo tebe drvijo kamioni...
Ni komentarjev:
Objavite komentar