Cape Town

Cape Town je zaradi svoje arhitekture ter ljudi najbolj evropsko mesto v JA. Pravijo mu Mother's city. Najvecja posebnost je ogromna gora Table mountain, ki se dviga nad centrom mesta. Lahko jo osvojis pes ali z gondolo, ki potegne 1086m visoko. Iz vrha te mizaste gore so fenomenalni razgledi na vse strani in po sami planoti vodi vec pes poti.

Ob obali atlanstkega oceana je urejen Waterfront, kjer je ogromno sopinga, barov in restavracij. Ponujajo pa tudi ogled mesta s helikopterjem, jadranje ali voznjo z katamaranom na Robben island. Tam je bil zaprt Nelson Mandela, po katerem se ze pred njegovo smrtjo imenuje ogromno stvari v celi drzavi.

Center mesta je Long St., kjer so hostli in vsa popotniska scena. Zanimiv je obisk Green marketa kjer prodajajo izdelke iz vecih afriskih drzav ter parki, muzeji...
Nikoli ne zmanjka zanimivih stvari prej zmanjka casa, saj je Cape Town mesto v katerega se zaljubis.

Tu je tudi zadnja tocka najinega potovanja po Afriki. Uzivava v najlepsem mestu, nabirava pivsko kondicijo ter odstevava ure, ko bova sedla na avion ter preko Londona prispela v naso malo vasico Slovenijo.

Vinska cesta

Izvem mesta sva obiskala vinske pokrajine, da bi preverila, ce drzi da je JA vino res tako dobro. Franschhoek je majhno vinsko mestece z vec kot 300 letno zgodovino. Kraj je znan tudi po najboljsih restavracijah v drzavi in mnogih vinskih kleteh, kjer lahko poiskusis vino in sir.

Ze zjutraj sva na norem pogledu na gore in trte degustirala razlicna vina. Ob soncnem vremenu nama je kvalitetno zvizgalo v glavi.

Peljala sva se se mimo vinske pokrajine Paarl ter se na hitro sprehodila po Stellenboschu, ki je drugo najstarejse naseljeno mesto v drzavi. Tu je poleg vina veliko univerz in dogajanja za mlade.

S suhimi grli sva se vsedla na vlak ter zvecer prisla nazaj v Cape Town.

Cape Point

Iztekali so se dnevi z najino strelo in namenjena sva bila proti najbolj zahodni tocki Afrike. Se prej sva se ustavila v Betty's Bay, kjer je ena od dveh kolonij afriskih pingvinov na celini.

Vedno bolj sva se blizala okrozju Cape Towna, vec je bilo barakarskih naselij s crnim prebivalstvom, ki so odrinjeni na rob mesta. Po cesti, ki vodi cisto ob valovih atlantskega oceana sva prespala v Muizenbergu. Predel mesta je poznan po barvastih lesenih hiskah na plazi ter po srfarskih solah. Sicer pa je zvecer dokaj nevaren zaradi mnogih brezdomcev, ki tavajo po ulicah.

Zadnji dan sva bila namenjena proti eni najbolj obiskani tocki v drzavi. Najprej do zgodovinskega mesta Simon's Town, kjer sva na plazi Boulders naredila se nekaj fotk s pingvini, nato pa proti nacionalnem parku do najbolj zahodne tocke Afrike - Cape of Good Hope. Razgledi na ocean, bele plaze in na vrhu hriba svetilnik, na drugi strani pa rt Dobrega upanja. V parku se pasejo noji, impale, babuni ter zanimivo rastje, med katerim sva opazila veliko kaco ter kar nekaj zelv.

Na poti nazaj sva se peljala po zahodni strani rta, kjer je spektakularna cesta Chapman's Peak Drive. Voznja pod stenami in gorami 12 Apostolov z razgledi na divje plaze.

Popoldan sva avto vrnila ter bila vesela, da sva po prevozenih 3909 km varno prispela v center Cape Towna.

Whale route & Cape Agulhas

Po vseh prepotovanih kilometrih po Afriki sva se pripeljala do naj juznejse tocke kontinenta. Tam, kjer se stikata atlantski in indijski ocean ter stoji drugi najstarejsi svetilnih v JA, lezi mestece Agulhas. Plaze Atlantika so bolj bele, voda hladnejsa v okolici pa zanimivo rastje. Od tu sva se peljala proti Gansbaai, kjer sva se se isti vecer zmenila za potapljanje z belimi morskimi psi.

Naslednje jutro se je uresnicila zelja. Potopila sva se v kletko in cisto od blizu smo si iz oci v oci gledali z velikimi zverinami. Najvecji je imel okoli 4,5 metra.

Po norem dogodku sva se peljala proti Hermanusu. Ta je posebno znan po opazovnaju kitov. Ob zalivu vodi urejena pot z razgledi na zaliv v katerem je v casu od junija do novembra nesteto ogromnih kitov. Videti dve tako posebni zivali v enem dnevu je bilo nepozabno.

Garden Route

Garden Route je svetovno znana cesta, ki ves cas pelje ob obali. Turisticni kraji kot so Plettenberg Bay, Knysna in drugi so urejeni v ''nulo'' in ponujajo vse kar si zazelis. Razgledi na ocean na eni ter naravo in hribe na drugi strani pa tisto, kar delajo to pot tako posebno. Zadnji kraj na tej poti je Mossel Bay, kjer sva prenocila v vlaku. Stari vlak cisto ob plazi je preurejen v hostel in restavracijo. Z vrha razgledne tocke lahko opazujes kite ter delfine, ki jih je v tem casu najvec.

V teh krajih kot tudi drugje belci zivijo v razkosnih hisah z razgledi in so lastniki vsega, medtem ko crni delajo za njih. Tu je razlog zakaj te na vsakem koraku opozarjajo, da je drzava nevarna. Hecno je bilo, da so celo crni govorili, da morava paziti nase in na svoje stvari.

Belci se vozijo v avtih, crni pa uporabljajo javni transport ali hodijo pes. Po restavracijah in barih vidis le belce, crni pa kupujejo poceni izdelke v trgovinah. Govorijo vsak svoj jezik in se bojijo en drugega.
Razlike v tej drzavi so ogromne. Crni se pocutijo manj vredne in paziti moras, kako pristopis do njih tudi ce si turist. Najvecji problem pa so ljudje iz sosednjih drzav, ki prihajajo v obljubljeno dezelo. Vecina jih brez papirjev lezi na ulicah, klosarijo in za prezivetje naredijo vse.

Wild & Sunshine coast

Pocasi nama je postalo jasno, da v drzavi ki je velika za 60 Slovenij ne bo mogoce videti vsega. Zato sva se odpravila na maratonsko pot do Port Elizabetha.

Na poti iz Underberga so naju se vedno spremljale gore, prazna pokrajina, pasniki in ranci.
Po 300 km voznje sva bila iz hribov spet na morju. Mimo gozdov sva se spustila v mestece Port St Johns, katerega posebnost je reka, ki se tu izliva v ocean. Ima tri lepe plaze obdane z visokimi stenami in divjo zeleno pokrajino.
Drvela sva naprej po dobrih cestah, kjer moras paziti le na zivino, ki se pase cisto ob cestah. Pokrajina se je spremenila v prazno in suho. Ko pa sva prevozila industrijsko mesto East London se je ta obarvala v bolj zeleno. Ta dan sva prevozila 900 km in prenocila malo pred Port Elizabeth.

Ogromno mesto naju ni zanimalo in pot sva raje nadaljevala v srfarski raj Jeffreys Bay. Kraj, kjer se vsako leto odvije Billabongov pokal v srfanju je eden najboljsih spotov na svetu in tu marsikdo ujame svoj val. Celo mesto je v znamenju srfarjev in scene, ki pase zraven.

Prehodila sva del dolge plaze ter tu prvic opazila kite, ki so plavali cisto blizu obale.

Drakensberg

Iz morja sva se peljala proti hribom. Skozi pokrajino 1000 grickov sva se najprej ustavila v mestu Howick, ki je zanimiv zaradi visokega slapa. Ta pada v dolino sredi mesta. Pot sva nadaljevala proti juznemu Drakensbergu, kjer so najvisje gore v drzavi in lezijo na meji z Lesotom.

Pokrajina obdana z visokimi hribi, zelenimi grici in jezeri je bila nekaj najlepsega.
Naslednji dan sva se z svojim avtom odpeljala po cesti proti Sani Passu. Makadamska cesta dopusca le do juznoafriske meje. Tam sva avto pustila ter zastopala jeep, ki naju je potegnil 8km po slabi in prepadni cesti do meje.

Ker potrebujemo vizo naju cariniki niso pustili v drzavo. Hoteli so podkupnino. Po prijaznem pogovoru so dovolili, da prestopiva mejo in si pogledava muzej zgodovine Sani Passa ter obisceva najvisje lezeci pub v Afriki.

A to ni bilo bistvo. Najlepsi je bil razgled iz 2873 metrov in hoja nazaj do avta. Ob soncnem vremenu so bili razgledi nekaj cudovito lepega.