Coron

Edina mozna povezava med El Nidom in Coronom so colni, ki vozijo vsak dan, ter nocna tovorna ladja, ki pelje enkrat tedensko. Imela sva cas in izbrala pocasnejso, cenejso in bolj udobno - tovorno. Prevoz in spanje na platnenem lezalniku v druzbi desetih belih in vec kot stotih lokalcev sploh ni bilo tako slabo, kot sva najprej mislila. Zajtrk pa suh riz z slano ribico in kuhano jajce.

Prispeli smo v mesto Coron, ki lezi na otoku Busuanga. Ves turizem se vrti okoli potopljenih japonskih ladij, ki so koncale pod streli ameriske vojske septembra 1944. Vsepovsod so potapljaske firme, ki ponujajo potope v ladje, na jezero Barakuda ter izlete po otokih in plazah. Najbolj nama je bil vsec potop na ladjo Olimpia Maru, kjer smo raziskovali notranjost in s koralami posejano zunanjost. Poleg potapljanja so dobro obiskani hot springi, ki pa jih vsako leto drazijo in tudi transport ima fiksno postavljeno ceno. Vse cene za turiste so trojne in ce kaj reces pravijo ''ti si bel in ce si do sem prisel imas denar''. Tako da, ... kaj hoces placas in je. :)

El Nido

Kljub nedokoncanim cestam, turisti mnozicno prihajajo na severni del otoka Palawan, kjer med visokimi stenami lezi vasica El Nido.
Prva dva dni je dezevalo. Neprestano. Sicer neobicajno v tem letnem casu, a je predel Filipinov zajel tajfun. Po skakanju od strehe do strehe sva koncno obupala ter bosa in brez deznika zacela uzivati tropski dez. Potem pa je posijalo sonce in eden najbolj turisticnih krajev v drzavi je ozivel. Najbolj obiskane ture, imenovane A,B,C in D so bile spet polne. Bliznji otoki, bele plaze, skrivnostne lagune, snorklanje in odlicno pripravljeno kosilo v zalivih. Vecina turistov vsak dan odpluje na eno izmed njih, le malo pa jih pozna bliznjo plazo Las Cabanas. Palme in miren zaliv, kjer je vedno le nekaj ljudi. Polezavala sva pod mnogimi palmami in se umikala kokosom in tragicni smrti. Ob koncu dneva pa sva se vracala mimo vasice Corong - Corong, kjer so najlepsi soncni zahodi.

Verjetno najlepsi del otoka pa sva videla z motorjem. Severno od El Nida, po razritih cestah, mimo rizevih polj, osamljenih vasic in samotnih plaz polnih palm. Po krajih, kjer otroci se skacejo cez ograje, da te lahko pozdravijo. Radi se slikajo, so nepokvarjeni in tisti pravi nasmejani Filipinci. Obiskala sva izdelovalca Bolov - tipicnih nozev, ki jih nosijo filipinski moski, ter zenske, ki pletejo kosare in torbe. Zivijo tipicno vasko zivljenje, susijo kazuje in riz, mladi pa odhajajo na delo v turisticne kraje. Imela sva sreco in ujela cas kosila, kjer nama je prijazna gospa na plazi Bulang pripravila najboljso ribo lapu - lapu postrezeno skupaj s papajo v kokosovi omaki.
Ce v celem dnevu nisva srecala vec kot enega belega turista na motorju pa jih je nekaj lezalo na najdaljsi skoraj sedem kilometrov dolgi plazi Nacpan, ki je 25 kilometrov oddaljena od mesta.

Se zadnjic sva skozila v vodo in se predno sva se odpeljala mimo vasice proti domu je pocila guma. Vulkanizerja ni bilo in pomagal je voznik tricikla. V dveh urah smo zakrpali lukje in v temi sva se bolj pazljivo peljala po razriti cesti. Zal ni pomagalo in nekaj kilometrov pred ciljem sva obiskala se enega mojstra. Kljub vsemu pa je bil za nama res lep dan.

Veliko ljudi je turizem ze dobro pokvaril in postali so visoki ter neprijazni. Banane prodajajo po visji ceno kot doma in redki so, ki se znajo nasmehniti, pozdraviti ali se zahvaliti. Veckrat sva bila jezna na oderuhe, ki ti dajo jasno vedeti, da si turist in zato placaj ali pa pojdi domov.

A mesto zivi ... Ponudba je ogromna, bari s poceni alkoholom, happy hours, ziva glasba, masaze ter izbira vse vrste hrane. Veliko belih s svojimi izbrankami, ter cela paleta lady-boyev, ki prav tako cakajo na svoj ulov. In nekateri med njimi izgledajo zgledajo res kot prave '' babe'' .

V El Nido sva imela pocitnice, lezala na plazah, vecere pa prezivlajala v barih z zivo glasbo. Zadnje dni pa spoznala najprijaznejse ljudi, ki so iz oddaljenih krajev iz vseh koncev Filipinov prisli sem, saj se bo cez teden dni zacela fiesta. Vse je bilo pripravljeno ze 14 dni prej, okraseno in le se cakajo na veliki dan. Midva pa zapuscava mesto pozno zvecer in cakava na ladjo proti Coronu.

Roxas & Tay Tay

Ceste na Palawanu se gradijo v zadnjih letih in kljub mnozicnemu turizmu se niso koncane. Po blatni cesti smo se z jeepnijem pripeljali do Roxasa. Pred tem sva se pozanimala o ceni prevoza, saj za turiste veljajo dvojne cene. V Roxasu se ustavi le redko kdo, zato so ljudje tu prijazni, razen delavcev na avtobusni postaji, ki se vsakodnevno srecujejo s turisti.

Jedla sva morske dobrote v kokosovi omaki in po dolgem casu placala lokalno ceno.

Naslednje jutro sva pot nadaljevala proti Tay Tayu. Bivse glavno mesto sva imela po nekaj urah vrh glave saj je dezevalo dan in noc. Pogledala sva si obzidje z lepimi vrtovi in staro kamnito cerkvijo ohranjeno iz casa Spancev. Vecji vpliv pa so na Filipinih pustili americani. Drzava je druga najvecje anglesko govoreca na svetu in z vsako mamco se lahko pogovarjas. Tudi kosarko so povzeli po njih in v vsaki mali vasici, ki se glavne ceste nima, stoji betonsko igrisce z betonskimi kosi.

Port Barton

Mackasta sva komaj prezivela guncasto voznjo do vasice Port Barton. Zdi se, kot da se jungla dotika morja in ob lepem zalivu lezi ribiska vasica. Vedno vec turistov se tu ustavi, zato so se cene v zadnjih treh letih podvojile. Kot povsod je tudi tu opaziti zaljubljene debeluhe, ki si na Filipinih najdejo mlade zene. Poroka je pogoj, da lahko tujec kupi zemljo ali kar cele otoke.

Srecala sva tudi sest slovencev s katerimi smo pekli kalamare in jastoge ter jih dobro zalili s pivom in rumom.

Spoznala sva ribica Dodonga s katerim sva sla na island hopping. Sama sva si naredila turo, se ustavila na vecih otokih in na nekaterih je mogoce tudi prespati. Snorkljala sva na koralnem grebenu ter tudi v malo manj lepem vremenu imela super izlet. Bil je tako posten, da nama je zaupal vec kot bi moral. Izdal je tudi lokalno ceno za jastoge in naslednje jutro sva ze kupila svez ulov. Lastnica najine hiske pa je od zavisti zavijala z ocmi.

V vlaznih dneh in za ta cas nenavadnem vremenu sva se posteno nasvicala na poti do slapa. Osvezitev v hladni laguni se je zato se bolj prilegla.

Sabang

Iz Puerta sva za eno noc odsla v bliznji Sabang. Majhna vasica postaja vedno vecja turisticna tocka zaradi podzemne jame z 8,2 km dolgo reko. Z bangko te peljejo do vhoda do koder pa lahko tudi hodis pet kilometrov. Z majhnimi colni in veslanjem pokazejo dober kilometer notranjosti. Zanimive oblike, podzemne dvorane in predel, kjer visijo oziroma spijo netopirji. Jama je novo sedmo cudo. Je lepa in zanimiva a morda ne tako posebna, da je dobila ta naslov.

Vasica Sabang ima veliko a vseeno ne dovolj prenocisc. Bliznje plaze, manjsi slap in zip line pa so le ene od aktivnosti, ki jih ponujajo.

Zvecer so naju na ulici ''pohaklali'' lokalci s katerimi smo pekli ribe in pili literske bombe piva Red Horse.

Puerto Princesa

Pristanek na letaliscu izgleda, kot da bomo pristali na vodi. Mesto glavno na otoku Palawan je le nekaj minut stran.

Na ulicah bari, masaze in vse polno dogajanja. Ob vecerih postavijo stojnice s hrano, kjer sva jedla juhe in kalamare na palckah. Ponujajo tudi kurja creva in druge specialitete.

Z bangko ( filipinski coln) sva si ogledala otoke zaliva Honda, kjer sva se kopala na belih plazah. Slaba stran je le, da na vsakem otoku kamor stopis se dodatno racunajo.

Na dan praznovanja rojstnega dne pa sva rentala motor. Prevozila sva slabe in dobre ceste, hodila po praznih plazah, obiskala osamljene ribiske vasi ter jedla krokodila v krokodilji farmi.

V blizini glavnega mesta je tudi zapor, kjer tisti nizji kaznjenci prijazno razlozijo svojo usodo in razkazejo okolico. Zvecer sva postaranje se dobro zapila in se drugo jutro komaj zbudila ter ujela edini prevoz proti Port Bartonu.

Batad & Banaue

Predno so zaceli z jutranjih sprevodom v Sagadi, ze sva sedela na jeepniju proti Bontocu. Tam presedla za Banaue, kjer sva nekaj casa cakala na edini lokalni prevoz do Batada. Po blatni in strmi cesti, ki jo zmore prevoziti le jeepni smo prispeli do vrha, od koder se po dobri uri hoje spustis v vas.

Skrita med hribi, katere so ze pred 2000 leti obdelali v rizeve terase. Vasica je pod Unescovo zascito, kot se stiri bliznje vasi. Pred nekaj meseci so poplave unicile majhen del teras, ki jih s pomocjo firme Canon in prostovolnim delom pocasi urejajo.

Pred sestimi leti so dobili elektriko in turizem jih je ze dobro pokvaril. Vsakemu, ki odklonis pomoc vodenja, masiranja ali kaj podobnega se s tabo ne zeli vec pogovarjati. Zanimivo je, da v tej drzavi ni velikih razlik med moskimi in zenskami. So enakopravni in enako vredni. Vsak moski za pasom nosi noz imenovan Bolo.

Spala sva v stari - slamo kriti hiski, okraseni z lobanjami psov in prasicev. Brez elektrike in okna le sveca na kuhinjskem ognjiscu.

Med rizevimi terasami sva po nestetih stopnicah sla do slapa ter iz vseh koncev iskala lepe razglede.

Zadni dan pred nocnim busom do Manile sva prezivela v Banaue. Grdo in umazano gorsko mestece ima tudi svoje rizeve terase, katere so vidne iz stirih razglednih tock. Na nekaterih od njih sedijo tipicno obleceni Ifugao ljudje, ki se radi slikajo za denar. Mesto je popluvano z rdecimi madezi, saj vecina ljudi zveci betelove orescke. V bliznji vasi to pocno ze otroci, saj je to njihova kultura.

Rizeve terase so ena najbolj obiskanih tock na severnem Luzonu.