El Nido

Kljub nedokoncanim cestam, turisti mnozicno prihajajo na severni del otoka Palawan, kjer med visokimi stenami lezi vasica El Nido.
Prva dva dni je dezevalo. Neprestano. Sicer neobicajno v tem letnem casu, a je predel Filipinov zajel tajfun. Po skakanju od strehe do strehe sva koncno obupala ter bosa in brez deznika zacela uzivati tropski dez. Potem pa je posijalo sonce in eden najbolj turisticnih krajev v drzavi je ozivel. Najbolj obiskane ture, imenovane A,B,C in D so bile spet polne. Bliznji otoki, bele plaze, skrivnostne lagune, snorklanje in odlicno pripravljeno kosilo v zalivih. Vecina turistov vsak dan odpluje na eno izmed njih, le malo pa jih pozna bliznjo plazo Las Cabanas. Palme in miren zaliv, kjer je vedno le nekaj ljudi. Polezavala sva pod mnogimi palmami in se umikala kokosom in tragicni smrti. Ob koncu dneva pa sva se vracala mimo vasice Corong - Corong, kjer so najlepsi soncni zahodi.

Verjetno najlepsi del otoka pa sva videla z motorjem. Severno od El Nida, po razritih cestah, mimo rizevih polj, osamljenih vasic in samotnih plaz polnih palm. Po krajih, kjer otroci se skacejo cez ograje, da te lahko pozdravijo. Radi se slikajo, so nepokvarjeni in tisti pravi nasmejani Filipinci. Obiskala sva izdelovalca Bolov - tipicnih nozev, ki jih nosijo filipinski moski, ter zenske, ki pletejo kosare in torbe. Zivijo tipicno vasko zivljenje, susijo kazuje in riz, mladi pa odhajajo na delo v turisticne kraje. Imela sva sreco in ujela cas kosila, kjer nama je prijazna gospa na plazi Bulang pripravila najboljso ribo lapu - lapu postrezeno skupaj s papajo v kokosovi omaki.
Ce v celem dnevu nisva srecala vec kot enega belega turista na motorju pa jih je nekaj lezalo na najdaljsi skoraj sedem kilometrov dolgi plazi Nacpan, ki je 25 kilometrov oddaljena od mesta.

Se zadnjic sva skozila v vodo in se predno sva se odpeljala mimo vasice proti domu je pocila guma. Vulkanizerja ni bilo in pomagal je voznik tricikla. V dveh urah smo zakrpali lukje in v temi sva se bolj pazljivo peljala po razriti cesti. Zal ni pomagalo in nekaj kilometrov pred ciljem sva obiskala se enega mojstra. Kljub vsemu pa je bil za nama res lep dan.

Veliko ljudi je turizem ze dobro pokvaril in postali so visoki ter neprijazni. Banane prodajajo po visji ceno kot doma in redki so, ki se znajo nasmehniti, pozdraviti ali se zahvaliti. Veckrat sva bila jezna na oderuhe, ki ti dajo jasno vedeti, da si turist in zato placaj ali pa pojdi domov.

A mesto zivi ... Ponudba je ogromna, bari s poceni alkoholom, happy hours, ziva glasba, masaze ter izbira vse vrste hrane. Veliko belih s svojimi izbrankami, ter cela paleta lady-boyev, ki prav tako cakajo na svoj ulov. In nekateri med njimi izgledajo zgledajo res kot prave '' babe'' .

V El Nido sva imela pocitnice, lezala na plazah, vecere pa prezivlajala v barih z zivo glasbo. Zadnje dni pa spoznala najprijaznejse ljudi, ki so iz oddaljenih krajev iz vseh koncev Filipinov prisli sem, saj se bo cez teden dni zacela fiesta. Vse je bilo pripravljeno ze 14 dni prej, okraseno in le se cakajo na veliki dan. Midva pa zapuscava mesto pozno zvecer in cakava na ladjo proti Coronu.