Ceste na Palawanu se gradijo v zadnjih letih in kljub mnozicnemu turizmu se niso koncane. Po blatni cesti smo se z jeepnijem pripeljali do Roxasa. Pred tem sva se pozanimala o ceni prevoza, saj za turiste veljajo dvojne cene. V Roxasu se ustavi le redko kdo, zato so ljudje tu prijazni, razen delavcev na avtobusni postaji, ki se vsakodnevno srecujejo s turisti.
Jedla sva morske dobrote v kokosovi omaki in po dolgem casu placala lokalno ceno.
Naslednje jutro sva pot nadaljevala proti Tay Tayu. Bivse glavno mesto sva imela po nekaj urah vrh glave saj je dezevalo dan in noc. Pogledala sva si obzidje z lepimi vrtovi in staro kamnito cerkvijo ohranjeno iz casa Spancev. Vecji vpliv pa so na Filipinih pustili americani. Drzava je druga najvecje anglesko govoreca na svetu in z vsako mamco se lahko pogovarjas. Tudi kosarko so povzeli po njih in v vsaki mali vasici, ki se glavne ceste nima, stoji betonsko igrisce z betonskimi kosi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar