Predno so zaceli z jutranjih sprevodom v Sagadi, ze sva sedela na jeepniju proti Bontocu. Tam presedla za Banaue, kjer sva nekaj casa cakala na edini lokalni prevoz do Batada. Po blatni in strmi cesti, ki jo zmore prevoziti le jeepni smo prispeli do vrha, od koder se po dobri uri hoje spustis v vas.
Skrita med hribi, katere so ze pred 2000 leti obdelali v rizeve terase. Vasica je pod Unescovo zascito, kot se stiri bliznje vasi. Pred nekaj meseci so poplave unicile majhen del teras, ki jih s pomocjo firme Canon in prostovolnim delom pocasi urejajo.
Pred sestimi leti so dobili elektriko in turizem jih je ze dobro pokvaril. Vsakemu, ki odklonis pomoc vodenja, masiranja ali kaj podobnega se s tabo ne zeli vec pogovarjati. Zanimivo je, da v tej drzavi ni velikih razlik med moskimi in zenskami. So enakopravni in enako vredni. Vsak moski za pasom nosi noz imenovan Bolo.
Spala sva v stari - slamo kriti hiski, okraseni z lobanjami psov in prasicev. Brez elektrike in okna le sveca na kuhinjskem ognjiscu.
Med rizevimi terasami sva po nestetih stopnicah sla do slapa ter iz vseh koncev iskala lepe razglede.
Zadni dan pred nocnim busom do Manile sva prezivela v Banaue. Grdo in umazano gorsko mestece ima tudi svoje rizeve terase, katere so vidne iz stirih razglednih tock. Na nekaterih od njih sedijo tipicno obleceni Ifugao ljudje, ki se radi slikajo za denar. Mesto je popluvano z rdecimi madezi, saj vecina ljudi zveci betelove orescke. V bliznji vasi to pocno ze otroci, saj je to njihova kultura.
Rizeve terase so ena najbolj obiskanih tock na severnem Luzonu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar