S tremi zamenjanimi busi sva prispela na glavno letalisce v Goi. Z nekaj zamude smo leteli proti glavnem mestu province Tamil Nadu. Ruzake sva shranila v blizini letalisca in takoj za tem sedla na vlak proti mestu. Mnozice ljudi, smeti in krav katerim ob vecerih postiljajo, jih hranijo z ostanki zelenjave in marsikateri revez se bori z njimi za prezivetje. Poizkusila sva tudi ulicno hrano, ki je podobna Sri Lanki in se vrnila nazaj na letalisce.Sredi noci sva oddala prtljago in leteli smo proti Port Blairu. Na letaliscu sva dobila trideset dnevno dovolilnico za bivanje na Andamanih. V mestu sva ugotovila, da nacrtovano potovanje z motorjem ni mozno, saj je sredina otoka poseljena s plemenom Jarawa. Vzela sva bus do mesta Rangat v katerega smo za 140 kilometrov porabili dobrih sest ur. Popisali so nas na kontrolnih tockah, se dvakrat vkrcali na trajekt in s starim busom drveli po ozki cesti obdani z dzunglo.
Prespala sva v neturisticnem mestu Rangat in takoj dobila druzbo prijaznih lokalcev. Vsak, ki zna anglesko se rad pogovarja, drugi se le nasmihajo ali ponizno gledajo. Naslednji dan pa se ena voznja s starim busom Tata do mesta Diglipur in kasneje do vasice Kalipur v severnem delu Andamanov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar