West Sikkim - Pelling

Provinca Sikkim meji na Nepal, Tibet in Butan in od leta 1975 spada pod Indijo. Vsak tujec potebuje dovoljenje, ki velja 15 dni in ko prestopiš mejo ti štempljajo potni list, čeprav si še vedno v Indiji. Tu prebivalci živijo le od turizma, zato je v skoraj vseh teh krajih večina hiš hotelov. Med gorskimi mesti vozijo napolnjeni jeepi, z gumami brez profila, tako da so prepadne ceste včasih prav adrenalinske. Ob cestah vidiš kupe skal in kamenja na njih pa vecinoma ženske s kladivom tolčejo po skalah, da dobijo pesek s katerim nato asfaltirajo.

Narava spominja na našo Trento z rekami, slapovi in urejeno okolico.
Pelling je gorska vasica iz katere je najlepsi razgled na 3. najvisji vrh na svetu - Khangchendzonga (8598m), ki ga je v tem času težko videti. V okolici je več zanimivih tibetanskih samostanov, ruševine kraljeve palace, jezer... in slapove vidiš povsod.

Še dobro da ne ''švicava'', ker do sedaj v Indiji še nisva videla pralnega stoja, tako da ruzak umazanih poletnih cunj pereva na roke.

Darjeeling

Želežnice so eno največjih podjetij v Indiji, zato je karte potrebno kupovati prej, saj so vlaki vedno nabito polni. Najboljša izbira je spalnik 2. razreda, kjer kljub hrupu prodajalcev in potnikov dokaj udobno premagas dolge razdalje. Po 12 urah zanimive vožnje z vlakom sva prispela do Siligurija (119 n.m), od tam pa naprej z jeepom po zaviti in prepadni cesti samo se navzgor.

Na višini 2134m lezi mesto Darjeeling, znan po čaju, ki ga izvažajo po celem svetu in kamorkoli se ozres vidiš grmičke in obiralce. Prijetne temperature in lepa narava privabljajo veliko indijskih turistov, zato je polno hotelov, restavracij, pekarn in tržnic. Ogledala sva si himalajski muzej z vsemi informacijami o prvih odpravah, opremo iz prvega uspešnega vzpona na Everest leta 1953 in mape vseh najvišjih gora sveta. Zanimiv je tudi živalski vrt s himalajškimi živalmi, med njimi snežni leopard in rdeča panda, ki sta najbolj tipična za ta del. Vsako jutro vozijo jeepi na Tiger Hill, odkoder je razgled na 250km verigo gora. Po več kot pol leta vročih krajev sva zdaj pod mogočnimi hribi himalaje in čeprav naju malo trese je tudi to posebno doživetje.

Kolkata (Calcutta)

Iz Yangona sva preko Bangkoka letela v Kalkuto. Med letoma sva imela slabi dve uri in v noriji sva morala narediti vizo. Od vseh evropskih držav jo rabimo le mi Poljaki in Slovaki vsakic ko vstopimo na Tajsko. Tako sva vizo, ki velja 15 dni porabila v dveh minutah, ko sva menjala let.

Indija je bila vedno za oba uganka... kaj je tisto o čemer se toliko govori, spreminja ljudi, ogromna in z več kot miljardo prebivalstva...
Ob prihodu v Kalkuto nama je najprej udarilo v glavo 40 stopinj, kasneje pa šok, ko vidiš množice ljudi, umazanijo, revščino... v tem 13 miljonskem mestu. Ko hodiš okrog imaš ob sebi ves čas reveža ali prodajalca, ki te vleče za rokav in od tebe hoče kakšen rupi. Je eno redkih mest, kjer se danes vozijo ''originalne'' rikše. Ulice so kot tržnica, z ogromno tekstila, pekoče in poceni indijske hrane, pisane množice zensk v sarijih, brkatih moških in ''zavekslanih'' turistov.

Od leta 1928 je tu živela, pomagala revežem in ustanavljala misijone Mati Tereza. Ogledaš si lahko njen misjon, kjer je njena soba in grob, saj je tu leta 1997 umrla.

Myanmar - transport

- je edina drzava v JV Aziji kjer vozijo po desni, z volanom na desni, saj avtomobile dobijo iz sosednjih drzav (ki vozijo po levi), zato je na vsakem busu se vsaj triclanska posatka, ki gledajo na cesto in pomagajo vozniku

-ceste in prevozi so slabi, ceste zelo ozke in luknjaste zato veliko turistov med mesti leti
-na cestah vidis le avtobuse, tovornjake in le nekaj osebnih avtomobilov; tisti z boljsimi so kitajci, ti delajo dober posel tudi v tej drzavi
-potovanje z vlakom je nevarno, pocasno in zelo umazano
-med mesti moras potovati na nabitih pick-upih, kjer ljudje sedijo na strehah in se drzijo za vse mozne dele
-potovati je mogoce tudi z barkami po rekah, vendar vzamejo veliko casa
-v vseh mestih vozijo moto in kolo rikse, voli, vozovi, tuk-tuki...in ko hodis okoli, skorajda nimas miru pred njimi
-v Patheinu nama je prijazen gospod rekel:''Kdor ima kolo je bogat"

Myanmar

-po vsej drzavi imajo elektriko le nekaj ur na dan
-ob 10h zvecer se v vseh mestih vse konca, vsi na hitro zapustijo lokale in ob pol 11h zavlada tisina
-hoteli oz. sobe za tujce in domacine so loceni; turisti morajo vedno dobiti zajtrk in sobe se placujejo v dolarjih

-dobis lahko hrano sosednih drzav, vendar prevladujeta riz,''nudlji'' in zelenjava; na trznicah ponujajo juhe, ki so zelo okusne, le na cistoco ne smes gledati; cokolade ni in tudi kaj sladkega se tezko dobi

-v ''restavracijah'' te vedno pogostijo s cajem in poleg hrane ti pripada juha v neomejenih kolicinah

-denar se menja na crnem trgu (1$=1100Kyat-ov), pregledajo vsak dolarski bankovec, ki mora biti kot nov...neprepognjen, cist...,velika razlika je ce menjajo bankovce za 100$

-najvecji izvoz drzave je riz, dragi kamni in tikov les, ki ga zadnja let zagajo v neverjetnih kolicinah; drzava je bila pred leti ena vodilnih drzav na svetu v izvozu riza

-uvoz je le iz sosednih drzav Indije,Kitajske in Tajske
-budisticni templiji, pagode in stupe so dobesedno povsod; bogate, zidane in polne zlata

-povsod vidis veliko menihov in budisticnih nun; hodijo po mestih in prosijo za hrano

-vecino tezkih del(gradbenistvo, asfaliranje cest...) opravljajo zenske in za cel dan dobijo 2$

-veliko del opravljajo otroci

-v vsah hotelih ali restavracijah dela po vec 10 ljudi

-do leta 1988 so bile place mnogo visje(solstvo 100$),danes pa so place v solstvu 30$, v zdravstvu pa okoli 45$; lani aprila so ucitelji dobili 4$ ostalo pa riz

-cene za 1l bencina pred ciklonom okoli 1$, po njem pa 1,5$ in vec

-sim kartica za mobitel na crno stane vec 2000$, zato mobilnih telefonov skoraj da ni, razen kaksnega vojaskega usluzbenca

Myanmar - ljudje

-55 milijonov prebivalcev in od tega 40% otrok

-moski nosijo tradicionalno krilo imenovano Longyi, zenske dolga krila in majice z rokavi; umivajo se obleceni

-moski potrebo opravljajo na robu ceste, v cepe in brez papirja
-velika vecina moskih zveci betelove liste(tudi zenske), namazane z apnom in polnjene z betelovimi semeni; povzrocajo zasvojenost in raka; razzirajo in unicujejo zobe ter dlesni; zmanjsajo obcutek lakote; v omami pozabijo na bedo in imajo moc za opravljanje tezkih del
- ljudje so nasmejani, prijazni in pripravljeni pomagat
-zenske in otroci nosijo tradicionalni make-up imenovan thanakha
-domorodci radi pijejo in mesajo wisky s pivom
-vecino tezkih del (gradbenistvo,asfaltiranje cest...) opravljajo zenske in dobijo 2$ na dan

Yangon po ciklonu

Ko sva se z 18 urno voznjo vracala proti Yangonu, sva skozi okno opazavala posledice ciklona. Lesene hiske so bile podrte in ljudje tako sedaj spijo v polivinilastih barakah na prostem. Veter je odkrival strehe, podiral drevesa in elektricno napeljavo. Po pripovedovanju taksista je samo v Yangonu zaradi podrtih dreves umrlo vec kot 1200 ljudi. Cene so narasle cez noc in nekatere stvari (riz, sol, jajca, meso, bencin...) so bile drazje kot v Evropi... prevozi in nocitve so se podvojile.

Umazane ulice so brez odtokov in ze ob manjsem nalivu se spremenijo v reko. Ne preostane ti drugega, kot da zavihas hlace in se podas po vodi polni odplak in drugih smeti, ki jih ni malo.
Ciklon je pozrocil posledice po celi drzavi in tudi nama je podrl plane, saj sva zakjucek hotela preziveti na morju. Ker je drzava za turiste omejena in si lahko ogledas le nekaj mest, nama je cas ostajal in na koncu sva ze komaj cakala da zapustiva Myanmar.

Taunggyi

Iz Nyaungshwe-ja sva v natrpanem pick-upu po uri stiskanja z domacini in njihovimi zivalmi prispela v eno vecjih mest v provinci Shan. Taunggyi lezi na 1430 metrih in je kljub svoji odmaknjenosti pomenbno trgovsko sredisce z modernimi stavbami, od vseh kar sva jih videla v drzavi. Mesto je znano po veliki trznici in prodaji dragih kamnov ter zlata. Klub temu, da so naju trgovci zasledovali in kazali vrece kamnov, naju ni zanimalo, saj jih kot tujca ne smeva odnesti iz drzave.

Nyaungshwe

Nyaungshwe je mesto, kjer se je turizem razvil zaradi bliznjega jezera Inle. Tu je odlicna klima za gojenje paradiznika in riz zanjejo dvakrat letno. Jezero je pomenbno tudi za pridobivanje elektrike, vendar jo imajo v mestu le od 17-22 ure.

S kolesi sva se vozila med rizevimi polji in okoliskimi vasicami. V neki vasi sva bila prica poroki, kjer so naju ponosno sprejeli in pogostili. Znane so tudi naravne terme, vendar ob ogledu teh, sva jih zaradi Myanmarske cistoce hitro zapustila.

V casu majske polne lune po vsej drzavi praznujejo Budin rojstni dan. Stiri dni so praznicno obleceni, v sprevodu hodili po ulicah, igrali na posebne instrumente in nosili darove. S prihodom v tempelj se vsak dan praznovanje konca, brez zakljucne ''veselice'', kot bi bilo to pri nas.
(13.-18.maja)

Treking Kalaw - Inle Lake

Iz mesta Kalaw sva se z vodicem Than Tun-om odpravila na 3 dnevni treking do jezera Inle. Pot nas je vodila cez hribe in odmaknjene vasi, kjer zivijo razlicne etnicne skupine ljudi. V vec kot 200 vaseh povecini zivijo brez elektrike in vode, v lesenih hisah na kolih. Prezivljajo se s pridelovanjem zelenjave, riza in caja. Vse delo opravljajo rocno in s pomocjo zivali.Prvo noc smo prespali na tleh lesene hise pod katero je hlev z bivoli in voli, naslednjo pa v velikem samostanu, v katerem danes zivi le nekaj menihov. Noc je bila kratka, saj sva se zbudila ob 5h zjutraj, ko menihi zacnejo z vsakodnevno molitvijo.

Imeli smo sreco in z le nekaj kapljami dezja po 60 km prehojene poti prispeli do recnega kanala. Tam nas je cakal coln, s katerim smo preckali 22 km dolgo jezero. Opazovali smo ribice, ki lovijo s posebnimi kosarami, znacilnimi za ta kraj, se vozili med plavajocimi vrtovi in nasadi paradiznika. Po uri in pol voznje sva utrujena prisla na cilj v mesto Nyaungshwe.
(11.-13.maj)

Kalaw

8. maja sva pri nekem Indijcu nasla internet(ura 5$), ki je tako kot

povsod delal preko telefonske povezave in imel kodirane vse maile in druge linke

s pomocjo katerih bi lahko prisla kakrsnakoli informacija iz drzave.
Za stenami najinega hotela sva z lastniki gledala televizijo in
posnetke o ciklonu. O vprasanjih okoli politike niso prevec zgovorni in raje kar preslisijo kot pa odgovorijo.
Nacionalna televizija je prikazovala samo kako njihov general ljudem poklanja

vodo in riz, medtem ko jih na tisoce se caka na pomoc...tako vsak dan enaki posnetki in lazni podatki o stevilu mrtvih. Mednarodne pomoci se vedno cakajo na letaliscih sosednjih drzav, saj se vojska boji, da svet vstopi v drzavo in izve kako delajo z ljudmi. Vojaski general Than Shwe sprejema samo materialno pomoc, ki verjetno ne pride do pravih rok. Prostovoljci, zdravniki in drugi pa cakajo na vizo, ki jim jo drzava noce izdati.
Po 11 urah naporne voznje na majnem avtobusu sva preko hribov in prepadov prispela v Kalaw. Mesto mesanega prebivalstva, odlicne klime in lepe narave nama je postalo takoj vsec, kot pred desetletji ''nasemu'' Titu, ki je tu prezivljal pocitnice.
V dneh, ki sva jih tu prezivela, sva bila prica volitvam za bodoci sistem v drzavi. 10. maja so ze ob 5h zjutraj po zvocnikih klicali ljudi na volisca in ''navijali'' glasbo naj volijo ZA. To je bil pomemben dan za Myanmarce, saj so prvic imeli drugacen volilni sistem. Prejsnja leta so svoje glasove pod vojaskim nadzorom metali v dve barvni skatli. Ce si glas vrgel v napacno te je cakala 3 letna zaporna kazen. Tudi tokrat so v nekaterih mestih v drzavi poleg posameznika sli v volilnico vojaki in nadzorovali, da so glasovali ZA - sistem, ki vlada ze vec kot 40 let. Zaradi ciklona volitev niso prestavili, le na prizadetih mestih jih bodo izvedli 24.maja. Ob prestevanju glasov na voliscu, ki je potekalo v budisticnem templju, sva bila prisotna kot edina turista in volilni komisiji to ni bilo vsec, zato so naju podili stran.

Kalaw je mesto s policijsko solo in veliko vojske, zato so tu glasovali ZA, medtem ko so v nekaterih drugih mestih prvic glasovali proti vojaskemu sistemu.
Te volitve prvic pomenijo upanje, da se v drzavi kaj spremeni. O tem je seveda prepovedano govoriti, saj je povsod veliko vojske in ovaduhov, ki te za nekaj let spravijo v zapor.

Bagan

6. maja sva od lastnika hostla izvedela, da je ciklon zahteval na tisoce zrtev in izbrisal vec vasi, med njimi tudi tiste, v katerih sva bila prej tudi midva. Hotela sva se javiti, vendar sva bila odrezana od sveta, saj internet in telefon se vedno ni delal.

8 urna nocna voznja proti Baganu je bila prava nocna mora. Stari vlak, opremljen z lesenimi klopmi, se je majal, nagibal in poskakoval, kot da bi bila na barki. Nabiti vagoni lokalcev, ki so lezali tudi pod najenimi nogami, veckrat tudi iztirijo.
Bagan je najstarejsa bivsa prestolnica Myanmara in pravi arheoloski park, kjer je danes ohranjenih vec kot 2200 pagod. S kolesom sva se vozila med njimi, obcudovala 1000 letno zgodovino in se borila z nadleznimi prodajalci spominkov. Ti so skoraj v vsaki pagodi ali ob cesti. Zaradi temperatur okoli 40 stopinj sva najbolj vroce ure prelezala v hodnikih templjev ali v senci.
Posebno dozivetje je opazaovati soncni zahod na vrhu nekaterih pagod. Tako se bolj spoznas car tega kraja in mocan vpliv budizma na te ljudi.

Mandalay

1.maja popoldan sva iz Patheina prispela v Yangon. Na zelezniski postaji sva na sreco izvedela za avtobus, saj nocnih vlakov vec ni. Tako sva v zadnjih minutah dobila zadnja sedeza in odsla na 15 urno nocno voznjo proti Mandalay-u.

2.maja so zaradi mocnega vetra in dezja zaprli letalisce in vse prometne povezave z Yangonom so bile prekinjene, tako bi tudi midva ostala ujeta v ciklonu.
4.maja sva od domacina izvedela za ciklon, ki naj bi zahteval 350 zivljenj, zato sva preko interneta hotela izvedeti kaj vec, vendar to ni bilo mozno, saj so bile vse povezave po drzavi prekinjene.

Mandalay je drugo najvecje mesto in ena nekdanjih prestolnic, kjer zivi najvec menihov. V tem casu je tu veliko vlage in temperature dosezejo 40 stopinj in vec. Najvec moskih sluzi z riksami, zato sva le prvi dan rentala kolesa, naslednje dni pa se prevazala z njimi. Prijazen gospod nama je razkazal glavne znamenitosti mesta (tikov samostan, najvecja kamnita knjiga na svetu, 900 ton tezek Budin kip iz marmorja, pagode, zivljenje ob reki...), za konec pa sva se podala na Mandalay Hill-tempelj nad mestom, kjer bosih nog prehodis 45 minut stopnic, gres mimo vecih oltaljev in kipov Bude, na vrhu pa imas razgled nad celim mestom.
V okolici sva si ogledala se druga zanimiva mesta:
-AMARAPURA: mesto nesmrtnosti z najvecjo posebnostjo; najdaljsi tikov most na svetu - dolg 1.2km
-MINGUN: po uri plovbe po reki Ayeyarwady sva prispela v kraj, kjer te taxi voli zelijo popeljati po mali vasici zanimivih templjev, pagod in 2. najvecjega zvona na svetu
-SAGAING: mesto, kjer je najvec kocij in s katero sva se popeljala po mestu, sla na Sagaing Hill in imela razgled na 500 pagod in stup