Yazd

Iz Qeshma sva z barko prispela v Bandar Abbas. Pristanisko mesto ni nic posebnega, zato sva vzela nocnı bus in se z "svercarji" tekstila podala na nocno voznjo.(12ur, 780km).

Yazd naj bi bilo najstarejse naseljeno mesto na zemlji. Za staro mestno jedro so znacilne hiske, ki so narejene iz blata in slame v barvi puscavskega peska. Mesto je najboljse raziskovati tako, da se izgubis med ulicami. S povabilom v hiso sva dozivela utrinek poroke (moski loceni od zensk), druzinski zbor pred mosejo, kjer so se zbrali ob obletnici smrti druzinskega clana ın naju pogostili z cajem ın tipicno sladico.
Yazd je znan po najvecjem stevılu religijske skupine Zoroastrijcev. V mestu in okolici je se vedno nekaj njihovih temljev med katerimi sta najbolj znana ognjeni tempelj (ogenj naj bı gorel 4000 let) ın stolpa tisine. Na stolpa so mrtve nosılı vse do neodvisnosti Irana leta 1979, nato so jıh pokopavali na pokopalısca. Trupla so pojedle zivali, kostı pa so polili s kislino.

Mesto je dobro izhodisce za obisk puscave in okoliskih vasic. Ogledali smo si staro vasico Kharanaq, vodnitempelj v vasıcı Chak Chak, Meyond...

V casu prvomajskih praznıkov sva v mestu srecevala kar nekaj turıstov med drugımı tudi dve skupini slovenskih. V İranu se odpira turizem, nekateri so prisli zaradi gospodarske krize in ugodnejsih cen... a drzava je res vredna ogleda.

Qeshm island

Qeshm je najvecji otok v perzijskem zalivu. Zaradi bljiznjega arabskega polotoka tu srecas veliko ljudi iz Omana, Emiratov in Katarja. Hitro razvijajoc otok je duty free cona. Nic ne pridelujejo sami, vso hrano pripeljejo iz celine, sami lovijo le ribe, ki jih tudi izvazajo v druge drzave.

S taxistom, enem redkih, ki je znal vec jezikov, smo prevozili cel otok (340 km) in si ogledali posebnosti (stare vasice, kanjone polne skoljk in fosilov, najdaljso slano jamo na svetu …) Povedal nama je veliko informacij o otoku, med drugim tudi to, da tukaj zenska placa mozu za poroko (avto, hisa, zlato...) in se moz prizeni k zeni, kar je obratno kot na celini.
Vsi prevozi po Iranu so drzavni. Za enourni let sva placala le 37 $ po osebi, kar pove, da jim goriva ne primanjkuje. Za dolar dobis deset litrov bencina, vendar so zaradi prevelike porabe uvedli kartice, s katerimi so dolocili koliko litrov lahko natocis po tej ceni (osebni avto 3l, taxi 22l na dan), ce rabis vec placas na vsak liter 40 centov dolarja.

Tukaj sem ugotovil, da sem lahko srecen, ker sem moski :) saj si v tej vrocini (38 stopinj) ne predstavljam kako je biti zadekan v dolge crne obleke in s v njih tudi kopati.

Shiraz

Iz Esfahana sva z nocnim avtobusom prispela v drugo najvecje mesto Shiraz. Prisla sva dan prej vendar, ker je petek dela prost dan, je bilo vse zaprto.

Mesto je znano po vrtovih s paviljoni, pesniku Hafezu in mosejah... Sredisce dogajanja je stari grad, kjer se zbirajo lokalci in ob vecerih posedajo, kadijo sise in pijejo caj. Za gradom prodajajo najboljsi sladoled s korenckovim sokom, kar je vidno tudi po dolgi vrsti ljudi.
Tu sva si ogledala notranjost ene izmed mosej. Moski in zenske imajo locen vhod in prostore. Moski imajo navado, da poljubljajo vrata, kljuko, se klanjajo (zbijajo celo ob glineno ploscico) in molijo. Zenske morajo biti ob vstopu zakrite s crnim ogrinjalom, sedijo, molijo … vsi se ob vstopu sezujejo.
Z najetim taxijem sva se odpeljala v 50 km oddaljeno mesto Persepolis. Tu so ohranjene rusevine starega mesta, ki pricajo o velicini mogocne Perzije tistega casa. Po mestu vozijo vecinoma avtomobili znamke Paykan, anglesko-iranske izdelave. Z enim izmed njih naju je zabaven taxist zapeljal na letalisce, od koder letiva na otok Qeshm.

Esfahan

Iran je islamska država s približno 70 miljoni prebivalcev, od tega jih je okoli 70% starih pod trideset let. Zaradi medijev si mnogi ustvarijo napačno predstavo o državi a je v resnici bolj varna kot marsikatera evropska država.

20. aprila sva iz Brnika preko Istanbula priletela v Teheran. Na letališču sva dobila 15 dnevno vizo in že takoj spoznala prijaznost Irancev. Eden od njih naju je pospremil do avtobusne postaje, pomagal kupiti karto in povedal prve informacije o državi. Nato sva se odpravila na 6 urno voznjo proti Esfahanu.
Esfahan je mesto parkov, čudovitih mostov, živopisanih mošej in bazarjev. Središče dogajanja je Imam square, ki z mošejami, vodometi in parki predstavlja najlepši del mesta. Tukaj srečaš kar nekaj turistov, večinoma vodenih preko agencij. Drugače je turistov malo, ljudje so zelo prijazni, se ti nasmihajo, te pozdravljajo in tisti, ki znajo vsaj malo angleško te radi ogovorijo. Vprašanja so vedno enaka: Kaj misliš o Iranu, od kod si, si poročen, imaš otroke …
Hrana ni raznolika, saj se na ulici večinoma dobi hitra hrana (kebab, falafel, pizza …), v restavracijah pa piščanec z rižem, serviranim z maslom ter fižol z zeleno omako (izgleda kot kuhane alge) v katerega dodajo jagenčka. Pri jedeh ti postrežejo, za njih značilen, tanek kruh in slan jogurt mešan z vodo. Zanimivo je, da jedo zelene češne in nezrela jabolka.
Mestni bazarji so ena izmed značilnosti iranskih mest, kjer večinoma moški prodajajo preproge, šale, poslikano keramiko, izdelke iz srebra, raznovrstne sladkarije, oreščke, začimbe … pri tem niso vsiljivi.
V Iranu ni nočnega življenja in barov, tako da se ljudje večinoma družijo po parkih. Družine hodijo sem na piknik, si prinesejo čaj in malice, mladi pa se tu skrivajo pred očmi javnosti in Alaha. V državi je prepovedan alkohoh, dobi se le brezalkoholno pivo (z okusom limone, hruške…), ki ga izdelujejo v Nemčiji in na nizozemskem.
Iran je država, kjer imajo ženske malo pravic, manj možnosti za službo…. Moški hodijo ločeno od žensk, nekateri se držijo za roke. Na avtobusih moški sedijo spredaj in ženske zadaj. Velikokrat imajo ločene vhode in blagajne za nakup kart.

Klub temu Iran pozitivno preseneča in mi je vsak dan bolj vseč...