Annapurna Base Camp

Najprej klasicni zajtrk z jajci in prazenim krompirjem, nato pa na bus do vasice Nayapul. Od tam pa pes do Birethantija, kjer je kontrolna tocka. Prvo noc sem prespal v vasici Ulleri, kjer sem cez okno moje sobice dobil pogled na juzno Anapurno in Hiun Chuli. Pot je tako speljana, da ne manjka prenocisc in restavracij ob poti ter ze pri visini 1500 metrov nabijajo cene.

Zjutraj sem pot nadaljeval do Ghorepanija, kje sem iz Poon Hilla imel nor soncni zahod in vzhod na verigo Dalagirija in Anapurn. Bolj ko se vpenjas visja je cena. Prenocisce sem dobil zastonj, ce sem pri njih narocil hrano. Seveda sem moral vedno vprasati, saj sami nikoli ne povedo in vecina pohodnikov placuje tudi sobe. Vso hrano prinasajo s konji in osli v visje lezece kraje pa nosaci s polno natovorjenimi kosi. V placih pretiravajo s cenami hrane in nekatere stvari so drazje kot pri nas in seveda slabse kvalitete. Vse ''restavracije'' imajo enake cene in nimas druge izbire kot da placas. Zgovarjajo se na transport in nosace, ki pa malo zasluzijo glede na cene vsega.

Pot sem nadaljeval po ledeni soteski do Tadapanija, kjer je bil spet velicasten pogled  na Anapurne ob crnem caju in oresckih. Nato pa na daljso hojo vse do Chomronga in pred nocjo sem prispel do vasice Sinuwa. Vroc tus in klasicna vecerja - Dal Bat je bil na vsakodnevnem meniju. Vcasih tudi po dvakrat na dan.

Naslednja etapa sem nadaljeval do Deuralija, kjer se je na visini 3200 metrov zacel sneg kasneje pa tudi mraz in megla. Popoldne sem prisel do baznega tabora Machhapuchhre, kjer smo se v hladnem prostoru ogrevali in cakali na vecerjo. Povprasal sem lokalne vodice ce je mozno v enem dnevu priti nazaj do Jhinudande. Odgovor je bil, da najdlje do kraja Bamboo ali do Sinuwe. Pa sem jim reku, da to nebi smel biti problem za  gamsa izpod Alp:). Kmalu po vecerji sem se zavil v dve odeji in cakal na zgodnji alarm.

Zacel sem hoditi pred sesto zjutraj in pri -5 stopinjah so mi cez tanke rokavice prsti dobro zmrzovali. Ob soncem vzhodu sem prisel na visino 4130 metrov do baznega tabora Annapurne, se ogrel s cajem in pofotkal mogocne gore. Vrnil sem se nazaj v M.B.C spakiral ruzak in se odpravil na maratonsko hojo vse do Jhinudanda hot springov. Tam se takoj dobil dobro druzbo argentinskega para in dva dni smo se namakali in pocivali na terasi z razgledom. 

Po enem tednu sem se po drugi poti vrnil nazaj v Nayapul, kjer sem se z busom vrnil nazaj v Pokharo.

Pokhara

Z obmejnega mesta Birganj pa na bus, ki je spet vzel dolgih devet ur do Pokhare. V poznanem kraju sem hitro nasel novo sobo s pogledom na jezero Pewa. V zadnjih petih letih so ta turisticni kraj kar prevec pozidali in se naprej gradijo.

Padalsko in trekingi so tukaj glavni biznis in veliko je trgovin s pohodnisko opremo. Ponudba vsega je tako velika, da vedno najdes dobro ceno, sploh ce si dober v dilanju. Po treh meseceh sem spet zacel s sportom. Najprej dvakrat na Peace pagodo in tudi na Sarankot odkoder je bil nor razgled na mesto, jezero in himalajske gore. Rental sem kolo in obkolesaril jezero ter vasice, obiskal fotografa ter uredil dovolilnico za obmocje Anapurne. Po 10 dneh dobre hrane in uzivancije sem bil pripravljen na trek zaradi katerega sem se vrnil v Nepal.

Pushkar

Puskar je poznan po razlicnih templjih in svetem jezeru, ki naj bi bilo tako sveto, da okrog njega lahko hodis le bos. To je kraj, ki naj bi ga  vsak hindujec vsaj enkrat v zivljenju obiskal. Zato ne manjka lokalnih turistov in zanimivo je opazovati kako castijo sveto vodo. Ob soncnem zahodu pa ''udarijo'' lokalni sviraci s tipicnimi instrumenti in poizkusajo kaj zasluziti. Ponujajo tudi jahanje kamel a jaz sem raje zajahal motor in se odpeljal v neturisticne konce. V mali vasici Karel so me tako sprejeli, kot da bi prvic videli tujca. Vsi so se hoteli slikati, me vabili v hise in kuhali caj. Obiskal sem tudi nekaj posebnih sadujev med katerimi je nek, ki naj bi jedel samo krompir. Sprehodil sem se tudi na hrib do templja Savitri, kjer sem z lokalcem odigral partijo saha s pogledom na sveti Puskar.

Glavna ulica je kot trznica tekstila in druge robe in vsak, ki ima opravka s turisti te hoce ''nategniti''. Vec kot zapravis vec si vreden. Vsi nate gledajo kot na dolarcka in cas je bil za odmik od naporne in neverjetne Indije.

Iz Ajmerja pa spet na ure vlaka in naslednje popoldne sem izstopil v kraju Sagauli. Od tam pa z rikso do ceste, kjer sem ustavil dzip. Vzeli so me notr do obmnejnega mesta Raxaul. Cesta pa katastrofa, ponekod kot njiva. Na koncu je kamion ostal v blatu in morali smo obrniti in pot nadaljevali po stranski njivi. Vse skupaj se je zavleklo in v noci smo prisli do depresivnega obmejnega mesta, kjer sem prespal v sobi 2 x 1,5 metra in zgodaj zjutraj vstopil v Nepal.

Udaipur

Udaipur je poznan kot romanticno mesto, ki lezi ob jezeru Pichola. Na jezeru sta dva otoka s hoteloma in nad njem ogroma palaca. Tukaj so snemali velik del filma James Bond - Octopussy iz leta 1982, ki ga se vedno vsak vecer predvajajo po mnogih  lokalih in zelo so nanj ponosni. Tudi tipicne poroke s sprevodom se dogajajo tu  kot tudi po vsem Rajastanu je cas zenitev. Preizkusal sem nove sokove, odlicne jogurte, cips ter obiskal tovarno bonbonov in uzival v soncnem vremenu.

Srecal sem dva Hrvata s katerima smo se dobro ujeli in skupaj preziveli dva dni. Ko pa je v mestu vse obmolknilo je lastnik, kjer sem spal komaj odprl vsakodnevno steklenico viskija in zacel s kuhanjem pozne vecerje. Prvo noc sem s praznim zelodcem in njegovimi zgodbami dolgo cakal na obljubljeno hrano. Naslednji dan sem se raje prej poskrebel za hrano in tudi njegovo momljanje in eno in iste zgodbe sem raje izpustil in se premaknil na mojo teraso z razgledom na stari Udaipur.