Po 6 urah stiskanja v jeepu sva prispela do mejnega prehoda Kakarbhitta. Hitro sva uredila Nepalsko vizo, nato pa vzela prvi avtobus proti Kathmanduju. V 16 urni nori nocni voznji ni bilo mogoce spati, saj nas je zaradi slabih cest in starega avtobusa ves cas metalo do stropa, kar se nama pozna na celu. Ceste so polne krav, riks, ljudi... in vsi prehitevajo v skarje. Ob cestah je veliko prevrnjenih vozil in dobro da sva le ob eni menjavi gume srecno prisla na cilj.
Nepal je bil do pred nekaj dni zadnja hindujska monarhija, sedaj pa so izgnali nepriljubljenega kralja in izglasovali Republiko Nepal.
Kathmandu je glavno mesto drzave, priljubljena turisticna tocka in glavna ulica Thamel, je kot Tajski Kao San Road. Tu je verjetno najvecja izbira pohodne opreme za nizko ceno. Poleg vsega mogocega tu najdes tudi masaze vseh vrst in hindujska masaza Ayurveda je bila prava izbira po napornih voznjah.
Stari del mesta, ki lezi le nekaj ulic stran je s 300 let stari temlji, kraljevo palaco in Durbar Squarem eden najvecjih znamenitosti mesta in je pod zascito Unesca. Po ulicah srecas Saduje- ostekane svete moze hinduizma, ki se prezivljajo s prosjacenjem in slikanjem s turisti. Sedeti na vrhu templja, opazovati nore hindujce in nacin cascenja njihovih bogov je za nas nekaj, kar je tezko razumeti.
Tu sva dokoncno izvedela, da z Kitajsko ne bo nic, saj se od 15. aprila naprej vizo lahko uredi samo v svoji drzavi, s predlozitvijo rezervacije hotela...Tibet pa je tako ali tako zaprt ze od marca in bo se vsaj do konca olimpijskih iger, ker se bojijo protestov... zato bova malo spremenila plan in poletne pocitnice prezivela na plazah...
Ni komentarjev:
Objavite komentar