Arambol

V najvecji sezoni se je treba za  prostor na vlaku kar potruditi. Edina varjanta je, da dan pred odhodom cakas na karte, ki so vedno na voljo. Placas malo vec in ponavadi dobis Tatkal ticket.

Spet sem vzel spalnik vlaka, ki je najboljsa stvar za potovanje po ogromni Indiji. Po 20 urah sem se naspan vrnil v Goo. Z nekaj zamenjanini prevozi sem bil spet v Arambolu. Ruzak sem pustil v poznanem lokalu in s Katjo sva nasla sobo za 250 rupi le dan pred bozicem. 

Folka pa ogromno. Posebni in zanimivi popotniki, ki jih je veliko prislo le cez praznike. Povsod po Goi dogaja in lastniki barov placujejo policiji, da lahko organizirajo zabave do jutra. Cene alkohola, cigaret, bencina  in se kaj so tukaj najcenejse v Indiji, zato je res pravi raj za uzivanje. Skoraj vsak si renta motor in odkriva tudi druge dele. Tudi sam se veckrat prevozil plaze od Sinquerima do Tiracola. Dobil sem se tudi z Alesem, Tejo in Rokom s katerimi smo se videvali nekaj dni, ter skupaj zazurali na novoletni Anjuni. Po novem letu se je vidno zmanjsevalo stevilo ljudi in tudi mi smo pocasi planirali premik. Z Rokom sva se zmenila, da jo z motorjem odrineva proti jugu.

Se prej sem se moral skregati s norim in pozrtnik lasnikom sob. V teh turisticnih krajih ima veliko popotnikov probleme z lokalci, ki so se v zadnjih desetih letih dobro opomogli s pomocjo turizma. Vsi bi radi v stirih mesecih glavne sezone zasluzili za celo leto in za denar delajo neumnosti.

Z lastnikom se nisem vec menil in sem velik ruzak pustil pri Anglezu v sosedni sobi...in pripravljena sva bila na pot proti Palolemu.

Varkala beach

Iz Allepeya sem pot nadaljeval proti morju. Z busom do mesta Varkala nato pa dilanje z rikasarji za prevoz do plaze. Takoj sem srecal Slovenca, ki sem ga spoznal pred leti v Burmi in dobil lepo sobo s prostorom za viseco mrezo. Plaza pa rajska obdana z rdecimi stenami in turizmom nad njem. Na delu plaze cakajo sveti ''zupniki'', ki opravljajo posebne obrede  predvsem tistim, ki so zgubili druzinske clane. Tudi tempelj je zelo znan in obiskan. Pred njim prodajajo liste in rastline, ki jih mazejo z maslom in jih nosijo bogovom. Cez dan nad njem pokajo s smodnikom ob vecerih pa prirejajo posebne obrede ob spremljavi muzike. 

Vzel sem motor in si pogledal tudi okoliske plaze in ribiske vasice, ter prisel skoraj do Trivadruma, ki je tudi glavno mesto Kerale. Vsepovsod mreze, barke in ljudje, ki se radi slikajo. Tudi hrana je dobra. Na vsakodnevnem meniju je bilo veliko sadja, sadnjih sokov, razlicni birjaniji, juzno indijski thali...

Kraj je miren in domacini so prijazni, zato se veliko tujcev  tu zatakne in ostane dalj casa. Tudi sam sem se odlocal ali naj ostanem ali se premaknem v provinco zabave.

Ob vecerih smo se zbirali v bazi, pili pivo zavito v casopis, ki sem ga moral skriti pod mizo. Naslednji dan so mi ga na pol toplega postregli v cajniku s skodelico za kavo... in odlocitev padla. Goa... pravi kraj za novoletne praznike in zabavo...v Varkalo in Keralo se pa se vrnem saj ta ''state'' ponuja se marsikaj.

Kerala Backwaters

Popoldne sem se s hribov premaknil do Kottayama. Dobil sem sobo v starem hotelu z unikatnim pohistvom in s sobno strezbo za pet evrov na noc. Mesto nic posebnega le da sem zacutil poslovno priloznost, saj tu proizvajajo radirke za celo Indijo:)

Prehodil sem del mesta in se pozanimal za barko, ki vozi med mesti in sluzi za lokalni transport. Naslednje jutro sem za 9 rupij vozil med kanali, jezeri in opazoval zivljenje ljudi na vodi. Veliko je tudi ''house boatov'', ki so glavna ponudba in niso poceni.

Po 3 urah sem prispel do mesta Allepey, ki mu pravijo tudi Benetke vzhoda in je eno glavnih turisticnih tock v Kerali.

Kumily

Po sestih urah ovinkaste in divje voznje sem prisel na bolj prijetno klimo. V noci sem nasel poceni sobo in  naslednje jutro pregledal mesto obdano z grici in naravo. Vsepovsod trgovine z zacimbami, orescki, caji, ocvrtimi bananani, sladkim zelejem...ogromna je tudi ponudba masaz ayurvede, ki pa so bile povecini prazne. Vsi tarnajo nad slabo turisticno sezono.

V blizini mesta je popularni park Periyar, kjer sem s tremi indijskimi turisti vzel voden trek po naravi. Videli smo le bizone, ptice in kak lep razgled, tigre ali kaj drugega pa zal le na sliki. V parku je tudi umetno jezero narejeno v casu Britancev. Leta 2010 se je na njem prepolna barka prevrnila in umrlo je 45 indijskih turistov. Od takrat prodajajo le tocno doloceno stevilo kart, ki so jih to nedeljo hitro prodali. Ni mi preostalo drugega kot da skocim skozi okno ladjice in se svercam. Na njej so bili le studenti iz severne Kerale, ki so me z zanimanjem gledali, tako kot tudi kapitan in pomocnik. Na koncu sem sedel v kabini, opazoval ter fotkal iz najboljse lokacije in za belega svercarja ni vedel nihce.

Chennai - Ernakulam - Fort Cochin

Iz letalisca pa na vlak proti centru. Najprej sva zavila v najvecji nakupovalni center, ter si po mesecu privoscila pico, garlic bread in ostale dobrote. Nato pa hitri soping in spet problem z netom in kopiranjem fotk. Na koncu sva hitela med polnimi ulicami 7 miljonskega mesta vse do zelezniske postaje, kjer sva zakljucila skupno pot.. 

Vzel sem spalnik na vlaku in se zjutaj zbudil na drugi strani Indije. Na postaji sem shranil prtljago in se z busom odpeljal proti Fort Cochinu. Vsepovsod mreze in ribici, ki ze stoletja lovijo na ta nacin. Ribe prodajajo povsod in veliko je restavracij, ki ti jih pripravijo za 125 rupij na kilogram. Spoznal sem lokalca Nazirja in skupaj sva prehodila del starega dela. Lepo ohranjene stavbe spominjajo na 500 letno zgodovino Portugalcev, Nizozemcev in Britancev. Poleg katedral, pokopalisc in zidovskih sinagog pa seveda ne manjka turisticne ponudbe.

Po odlicnem piscancjem birjaniju sem se z barko odpeljal nazaj v Kochi od tam pa z busom proti hribom.

Port Blair

Prispela sva v glavno mesto andamanskih in nikobarskih otokov. V centru vzela sobo v ze poznanem hotelu in iz balkona spet dobila pogled na ulico polno smeti, zvecer pa na brezdomce, ki so si postavljali prenocisca. Trznice so polne zalozene in tudi klalcev perutnine in kozlickov ne manjka. Z zanimanjem sva spremljala kako malo je treba, da piscanec pride iz kletke do kroznika.

Pogledala sva si znani zapor Cellular, bila v srediscu poroke in se komaj otresla pijanih moskih, ki so skakali, noreli in pokali s petardami. Internet pa tudi v najvecjem mestu neverjetno pocasen, saj si porabil vsaj 15 minut za odpiranje maila. Zato sva raje zavila v bar in zadnjo noc zalila s ''tamocnim'' Kingfisherjem.

Zgodaj zjutraj sva mackasta lovila let v Chennai.

Little Andaman

Prespala sva v Port Blairu in zgodaj zjutraj odplula na sest urno pot do naj juznejsega andamanskega otoka. Le ura je minila in nekateri potniki so se kvalitetno "penili" v lavor, ki je bil v blizini nahrbtnikov. Ni preostalo drugega kot da greva na palubo in se raztegneva in nadihava svezega zraka.
Prispela sva na miren otok, katerega je cunami leta 2004 "dobro" porusil. Ostanki so vidni se danes in veliko je novih hisk zgrajenih s pomocjo organizacij, ter preventivno odmaknjenih v hrib.
Otok Little Andaman ima eno banko, en bankomat, eno trgovino z alkoholom in en bar, ki je dobro obiskan. Ne glede na vero se ga zapijajo in denar za pijaco hitro naberejo. V Lovely baru jih je vedno poln sank. Viski mesajo z vodo, steklenica zdrzi le pet minut. Med seboj bolj malo govorijo, le ulivajo do kome :)
Po cesti, ki je dolga 22 kilometrov vozijo busi in dzipi za lokalni transport. Voznja pa ni tako enostavna, saj so ceste polne krav, koz in garjastih psov. Vsepovsod mecejo smeti in vedno pomedejo pred svojim pragom. Najveckrat cez cesto ali vrzejo za hiso. Tudi ostanki cunamijskih rusevin so polno zalozeni z raznoraznimi smetmi. Nekaj jih pojedo zivali in veckrat sva opazila krave, ki se sladkajo s kartonom.
Ribe pa vsepovsod, sveze in neverjetno poceni. Edini problem je priprava, ki nama je po treh dneh ucenja in razlaganja osebju v restavraciji, le uspela.
Vse dni sva bila na motorju in verjetno ni bilo ceste, ki je nisva prevozila. Zanimiva je bila sest kilometerska pot po dzungli do svetilnika, obisk slapa, tovarne kokosove moke, nasada zacimb in palminega olja. Vsepovsod susijo betelove orescke, ki je poleg rib eden vecjih zasluzkov. Plaze pa rajske, dolge, a se jih vsi izogibajo, saj so polne sand fly-ov, ki te hitro pogrizejo. Otok se poizkusa odpirati turizmu, probavajo tudi  s surfanjem ampak najvecji car so ljudje, ki ti zlezejo pod kozo.