Little Andaman

Prespala sva v Port Blairu in zgodaj zjutraj odplula na sest urno pot do naj juznejsega andamanskega otoka. Le ura je minila in nekateri potniki so se kvalitetno "penili" v lavor, ki je bil v blizini nahrbtnikov. Ni preostalo drugega kot da greva na palubo in se raztegneva in nadihava svezega zraka.
Prispela sva na miren otok, katerega je cunami leta 2004 "dobro" porusil. Ostanki so vidni se danes in veliko je novih hisk zgrajenih s pomocjo organizacij, ter preventivno odmaknjenih v hrib.
Otok Little Andaman ima eno banko, en bankomat, eno trgovino z alkoholom in en bar, ki je dobro obiskan. Ne glede na vero se ga zapijajo in denar za pijaco hitro naberejo. V Lovely baru jih je vedno poln sank. Viski mesajo z vodo, steklenica zdrzi le pet minut. Med seboj bolj malo govorijo, le ulivajo do kome :)
Po cesti, ki je dolga 22 kilometrov vozijo busi in dzipi za lokalni transport. Voznja pa ni tako enostavna, saj so ceste polne krav, koz in garjastih psov. Vsepovsod mecejo smeti in vedno pomedejo pred svojim pragom. Najveckrat cez cesto ali vrzejo za hiso. Tudi ostanki cunamijskih rusevin so polno zalozeni z raznoraznimi smetmi. Nekaj jih pojedo zivali in veckrat sva opazila krave, ki se sladkajo s kartonom.
Ribe pa vsepovsod, sveze in neverjetno poceni. Edini problem je priprava, ki nama je po treh dneh ucenja in razlaganja osebju v restavraciji, le uspela.
Vse dni sva bila na motorju in verjetno ni bilo ceste, ki je nisva prevozila. Zanimiva je bila sest kilometerska pot po dzungli do svetilnika, obisk slapa, tovarne kokosove moke, nasada zacimb in palminega olja. Vsepovsod susijo betelove orescke, ki je poleg rib eden vecjih zasluzkov. Plaze pa rajske, dolge, a se jih vsi izogibajo, saj so polne sand fly-ov, ki te hitro pogrizejo. Otok se poizkusa odpirati turizmu, probavajo tudi  s surfanjem ampak najvecji car so ljudje, ki ti zlezejo pod kozo.