V najvecji sezoni se je treba za prostor na vlaku kar potruditi. Edina varjanta je, da dan pred odhodom cakas na karte, ki so vedno na voljo. Placas malo vec in ponavadi dobis Tatkal ticket.
Spet sem vzel spalnik vlaka, ki je najboljsa stvar za potovanje po ogromni Indiji. Po 20 urah sem se naspan vrnil v Goo. Z nekaj zamenjanini prevozi sem bil spet v Arambolu. Ruzak sem pustil v poznanem lokalu in s Katjo sva nasla sobo za 250 rupi le dan pred bozicem.
Folka pa ogromno. Posebni in zanimivi popotniki, ki jih je veliko prislo le cez praznike. Povsod po Goi dogaja in lastniki barov placujejo policiji, da lahko organizirajo zabave do jutra. Cene alkohola, cigaret, bencina in se kaj so tukaj najcenejse v Indiji, zato je res pravi raj za uzivanje. Skoraj vsak si renta motor in odkriva tudi druge dele. Tudi sam se veckrat prevozil plaze od Sinquerima do Tiracola. Dobil sem se tudi z Alesem, Tejo in Rokom s katerimi smo se videvali nekaj dni, ter skupaj zazurali na novoletni Anjuni. Po novem letu se je vidno zmanjsevalo stevilo ljudi in tudi mi smo pocasi planirali premik. Z Rokom sva se zmenila, da jo z motorjem odrineva proti jugu.
Se prej sem se moral skregati s norim in pozrtnik lasnikom sob. V teh turisticnih krajih ima veliko popotnikov probleme z lokalci, ki so se v zadnjih desetih letih dobro opomogli s pomocjo turizma. Vsi bi radi v stirih mesecih glavne sezone zasluzili za celo leto in za denar delajo neumnosti.
Z lastnikom se nisem vec menil in sem velik ruzak pustil pri Anglezu v sosedni sobi...in pripravljena sva bila na pot proti Palolemu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar