Varanasi

Zopet greva spat na vlak upper bed, najboljše postelje...še posebej ko se zaviješ v toplo spalko in ves utrujen zaspiš v trenutku, ne glede na hrup in majanje vlaka in seveda kakšnih prijetnih vonjav iz stranišča. Kramljanje ljudi in zibanje po tračnicah me uspava. V najinem vagonu je tudi en mlad fant iz Nemčije »Hinko«, ki potuje naokoli...revež je oblečen v tanka oblačila in se mi že dozdeva, da ga bo celo noč zeblo…Zaradi varnosti nas turiste dajo v en vagon, tako da se nam pridruži še skupinica treh mladih Korejcev, opremljenih z vso moderno tehnologijo in športno opremo. S »hinkotom« se spoprijateljimo, Korejka poleg mene pa zelo lepo riše in ima celo paleto barvic s seboj. Še ena umetniška duša =) Vlak ima tri urno zamudo in na postajo nas že pričakajo »rikša mafia«; dobimo prevoz do Elvis guest housa blizu reke v eni izmed stranskih ulic...«hinko« gre z nama…Welkome to Varanassi, sveto mesto ob reki Ganges. Po dolgem času nama Elvis ponuja pravi tuš s toplo vodo, ni se treba polivati z lončkom.

Vsakodnevno sprehajanje in opazovanje življenja ob reki postane rutina teh štirih dni, ki jih preživiva v tem norem in spiritualnem mestu boga Shive. Eni molijo, ženske perejo cunje in jih sušijo povsod naokoli...tretji meditirajo…za ovinkom diši po čaju in veter sem pa tja prinese dišave palčk. Tam na stopnišču leži sveti mož-baba. Vsepovsod lahko dobiš razne prigrizke in noben se ne pusti motiti ob svojih vsakodnevnih navadah. Otroci igrajo kriket…nekdo te grabi za roko in prosi za denar..ob vsakem koraku pa ne moreš uiti klicem »Sir boat, za vožnjo po reki ali Sir massage?« in potem prideš do kurišč...že od daleč se ti v nosnice zažre težek vonj…ki pač ni navaden, običajen vonj po ognju…voha se zažgano človeško meso...zagrabi me občutek tesnobe, sploh pa ob pogledu na stare rjave stavbe v ozadju in ob njimi ogromne skladovnice težkih drv. Gruča ljudi, žalujočih ob gorečih gomilah od koder ponekod štrlijo roke, noge ali glave…ob molitvah se sliši zbijanje drv, ki jih tehtajo na ogromnih tehtnicah. Naokoli se gnetejo tudi turisti, ki si zakrivajo nosnice z rutami in pod rokavi skrivajo foto aparate, željni da ujamejo te nenavadne in za mnoge nerazumljive trenutke.

V eni izmed ozkih uličic si privoščiva »bang lassi«, s tem da pač kupiva čarobno zeleno kroglico for locals...ker ni razlike s tisto za Tourists, razen v ceni…ma midva sva itak lokalca in si tako naročiva še lassi...pa imava super priboljšek po lokalni ceni =) Po zeleni malici je občutje sproščeno in  pravi užitek je sprehod po mestu...opazovanje ljudi ali le sedenje v lokalčku na eni izmed teras pri Pošasti iz Varanasija, kakor poimenujeva bar, ki ga vodi starejša Evropejka. Res je jo ustrašiš, ko zagledaš njen resen obraz poleg blagajne. Postrežba je pa super in prav tako kavica =)

Zadnji večer preden odpotujeva naprej, nekje na ulici lačna vzameva slane arašide, na katere prodajalec potrosi še česen, čebulo in koriander z mešanico začimb…če si lačen, je vse okusno in tako tista čudna mešanica pristane v najinih želodčkih…moj je očitno malo manj aluminijast kot od Matjaža...ker me je ponoči kar fajn zvijalo in zjutraj preden sva tekla na vlak sem se potrudila, da je šlo tisto kar je obležalo tudi ven...pa ni povsem pomagalo, ker je bila vožnja z vlakom prvih nekaj ur precej naporna in v znamenju slabosti in glavobola. Matjaž pa se je ob vsem skupaj precej zabaval =) očitno mu ni prišlo do živega.

Rishikesh

Tja prispeva okoli devete zvečer ter prvo na čaj za premislek. Med tem naju že napadejo rikšarji, ki si od naju obetajo zaslužek. Izbereva hotelček, Swiss Cottage, ki je na hribčku a vseeno blizu mesta. V sredini je vrtiček in restavracija z barom zraven. Vsak večer zakurijo ogenj in vsak je vabljen, da posedi ob mešani družbi popotnikov. Zvečer zna bit še kar sveže. Tukaj srečava veliko več belih turistov iz vsepovsod…Iščejo svoj mir...svoje bistvo, so bolj popotniškega duha ali pa se tukaj prepuščajo spiritualnim tečajem joge…

Po zajtrku greva do mosta Lakshman Jhula. Spodaj teče reka Ganges in izvira ne daleč stran po gorami. Čista, široka, rahlo valovi ...levo in desno med hribi naokoli. Mimo se drenjajo ljudje. Sveti možje čepijo ob stenah in zrejo predse ali v mimoidoče katere prosijo za pomoč in podporo v obliki rupij. Sem ter tja zatrobi motor, katerega zvok se zareže v bobnič vse do možganov. Po celem dnevu takih in drugačnih zvočnih intonacij zna biti zelo najedajoče. Vonjave kadil se pomešajo z vonjem iz ulic, čaj, čapate, masala dosa... Bele oči na temnih licih se vse bolj mešajo s svetlopoltimi jogisti, hipiji, popotniki. Toplo sonce pogreje vse nasmejane, resne in žalostne obraze.. vse se zlije v eno…»om nama šivaja«.

Ob bregu reke Ganges se vsak večer zbira skupina glasbenikov, ki uživa v večeru in ob kakem chillumu. Matjaž ponovno, že tretjič zapovrstjo sreča Denisa iz Makedonije, ki je šel med »babe« svete može. Že tri leta tava po Indiji in vse kaže na to, da bo tam tudi ostal.

Še pod vtisom kitar , bobnov, činel in trobente se vrneva na najin odmaknjen grič, kjer si pripraviva zelenjavni pladenj. Tudi midva kasneje zaideva na dvorišče ob ogenj. Za popoln večer pa še termovka masala čaja in čokoladni piškoti.

Vstaneva dokaj pozno glede na naše slovenske navade in dnevni red. Odpraviva se po levi strani Gange do slapa. Tam naju starejši možakarji ustavijo in preganjajo za vstopnino, kot bi se šlo v samo kraljevsko palačo. Matjaž že v svojem stilu nekaj tuli nazaj v smislu, da bova že plačala ob poti nazaj, »after we see«. Pa kje si lahko še to dovoliš?

Po 20 minutah le prispeva do nič kaj posebnega slapa in temno-zelenega tolmuna, v katerega bi najraje skočila. Je ravno prav vroče. V senci dreves modrujejo mojstri, ki so si pravkar pripravili hitro kosilo z instant nudli. Tisti bolj pogumni pa se razkazujejo v spodnjih hlačah. Očitno se res kopajo tu. Ob poti nazaj srečava starejše gospe, ki bose prenašajo težek tovor, ki ga nosijo na glavah. Zelenje, ki so ga z mačetami nabrale v gozdu in ga odnašajo za krmo v vas. Ob sestopu, na križišču naju že vsi napeti čakajo borci in kažejo na hiško, kjer piše Vstopnina. Že ob tej akciji se smejiva. Spredaj sedita dva resna možakarja, ki sta ravno pravšnja za fotografijo. Matjaž se začne zabavati s stricem za rešetkami, ki nama izda poseben račun z vsemi možnimi podatki. Brez dodatnega ugovarjanja plačava in ustaviva prvi mimoidoči bus. Mr. conductor iz prve postavi vrtoglavo ceno, tako da se samo spogledava in nasmehneva. Ko prosiva za račun naju najprej debelo gleda in  potem natipka že kar dvakrat nižjo ceno. Matjaž nekaj pribija in na koncu naju ima že vrh glave, tako da naju zapeljejo kar zastonj, pa še slikava ga za povrh. Back to the city..malo si ogledujeva nepalske trgovinice, tople kape in rokavice..gamaše so mi prav všeč.

V mestu spodaj odkrijeva najboljši lassi, nikjer ne pijeva več takega. Sprehod po tržnici, kjer nakupiva zalogo sveže zelenjave in sadja za najine zdrave obroke. Zelo smešno se nama zdi, ker nakupiva rep'co za samo 5 centov.

Ta dan je precej mrzlo in ni jasno, vmes se nekajkrat tudi ulije dež. Pravšnji dan za pisanje in malo počitka pred sobo.

Delhi

Pridem na eno drugo postajo kot sem mislila z nekaj urno zamudo, zunaj je grdo, megleno vreme in ko grem stran od postaje začne rositi dež; najprej se odločim da grem kar peš do Paharganja do Main bazar-ja, pa malo sprašujem in na koncu me rikšarji  na kolesu le prepričajo da je daleč in se odločim da vzamem prevoz do tja; vozim se mimo Red fort-a in začne kar fejst deževati, tako da ima že vse cunje mokre; nekako pridem do interneta, tako da dobim podatek kje se nahaja Matjaž in poiščem hotel…še ne odložim nahrbtnika ko greva urejat dovolilnico za Arunachal Pradesh (tam na Arunachal House se dogovoriva da naju naslednji dan spet sprejmejo-mučkalice in kar neke svoje cene s provizijami),

Na najini ulici pojeva nek riž in potem čisto slučajno srečava Rejo in Nejca. Skupaj preživimo preostanek večera ob ginger lemon honey čaju in klepetamo. Dobiva dovolilnico po posebni ceni, Matjaz pa ze prej uredi bangladesko vizo v enem dnevu tako da se cimprej premaneva iz ogromnega mesta.

Udaipur

Spet novi gostitelj G2 v svojem Pleasure Guest House, kjer naju pričaka pospravljena soba z super posteljnino, čebelica Maja.

 Malo si oddahneva in počijeva, tuš, potem pa v nov dan. Zunaj se ravno odpirajo trgovinice in na tržnici postaja živahno. Na poti do tja se ustaviva in vzameva še vroči samosi in pravi začinjeni masala čaj. Lepo je gledati kako spretno vlivajo mleko, pa vodo in mečejo začimbe v kovane lonce.

Temperatura čez dan je prijetna za kratke rokave, jutra in večeri so frišni. Sprehod ob jezeru Lake Pichola in čaj v bližnjem baru. Na jezeru je otok Jagniwas Island, kjer je nobel hotel. Veliko turističnih agencij, barov s pogledom na jezero, na mesto, trdnjavo na hribu; pa tudi raznorazne trgovinice s tekstilom, nakitom, usnjenimi torbicami in raznorazno drobnarijo.

Mesto je živahno, veliko turistov srečava en dan je tudi veliko prosjačev naokoli templja, povejo nama da je »beggars festival« in zunaj pred templjem kuhajo hrano za vse tiste, ki spijo na ulicah in nimajo ničesar.

Lepo je biti na tržnici, že samo sprehajati se med vso raznovrstno zelenjavo in sadnjem...toliko barv in res veliko različne robe nakupiš lahko, kar ti srce poželi in to za majhen denar; vmes pa se osvežiš s sveže stisnjenim sokom po izbiri ali pa se okrepčaš s kakšnim ocvrtkom, smetanovo slaščico s sladkim rdečim korenjem.

Pri G2-ju imava na voljo kuhinjo oziroma nama večerje pripravlja kar on, midva mu samo prineseva sestavine on pa vse zmeša, seveda z najinim naročilom-»not so much spicey.

Ob večerih je kot po drugih mestih do sedaj okoli sedme zvečer »rush hour«, ko se vsi nekam odpravljajo in pospravljajo in je naokoli po glavnih ulicah veliko gneče, hrupa in smrada izpušnih plinov, vse se gnete sem ter tja; če se umakneš v manjše ulice naletiš na zanimive prizore; mali obrtniki še vse na roke spretno izdelujejo v svojih malih delavnicah in vse skupaj deluje kot bi bili v izložbi…izdelovanje glinenih loncev, popravljanje čevljev..vse tone v pozen večer, ko med ulicami še vedno odzvanjajo kladiva, s katerimi kujejo lonce za vodo.

En dan se proti večeru sprehodiva na sunset point nad mestom, med hojo čez park naju budno spremljajo kar velike opice, ki lahko hitro kaj zmaknejo, če se jim zdi zanimivo.

Po treh dneh se najine poti za štiri dni ločijo jaz grem proti pakistanski meji in v Jodhpur, Matjaž pa je šel poslovat v smeri Jaipurja.

Ahmedabad

Prispela z nočnim busom in takoj na zgodno jutranji sprehod okoli centra mesta, tržnica (polno smeti, meso, psi), vse se giblje in dogaja se na vsakem koraku, vendar življenje tukaj je vsak dan eno in isto. Sledi degustiranje značilne hrane za Gujarat ter počitek z mestnimi psi v senci v parka.

V vročem delu dneva se odpraviva v šoping, kjer zapraviva čas do večera, 4 ure-čas je tako hitro stekel, da sva pozabila tudi jest. Jezero »Kankaria lake«, za mnoge sva poleg jezera glavna atrakcija tudi midva, ker se jih želi veliko slikati z dvema »belima«.

Sledi hrupen večer, gneča: psi, ljudje, krave, kolesa, rikše, avtomobili-hupanje, izpušni plini... nor vecerni kaos tega 8+ miljonskega mesta.

Iščeva pot do železniške in ful sva lačna, zagleda naju en mlad fant, ki nama potem s kolesom sledi naokoli in naju stalno usmerja naravnost proti železniški (midva iščeva hrano stran od kaosa), potem ko vidi da še vedno iščeva nekaj umirjenega, naju pelje v neko hišo, kjer dobiva res dobr thali in se najeva ko norca; na avtobusni postaji se ustavimo in povabiva ga na čaj, okoli nas se nabere klapa fantov in začne se debata; fant kar noče stran in naju pospremi vse do postaje in potem kar z nama čaka na vlak. Na telefonu nama kaže filmčke, s katerimi zabava bolj »sebe« kot naju.

Diu island

Tri urna vožnja z lokalnim avtobusom je prava dogodivščina. Predvsem zato ker je veliko bolj doživeta, čeprav moraš imeti dober želodec in se ne smeš ozirati na vse smeti in umazanijo po tleh. Prav tako te ne sme skrbeti letnica avtobusa. In če te pogled čez okno na rdeče pljunke ne zmoti, je vožnja lahko še zabavna. Vas Ghoghla je vstopna točka na otok Diu, katerega s celino povezuje most.

Prvi del popotovanja se je začel z uživanjem ob obmorskem mestecu, kjer so uličice dokaj čiste in mirne. Ko se med sprehajanjem oziraš naokoli ne moreš zgrešiti portugalske arhitekture. Med potjo do  »Forta« ob morju, naletiš tudi na dve katedrali. Tam je lep pogled zahajajoče sonce.

Naslednje štiri dni sva nastanjena v super hostlu z možnostjo uporabe kuhinje in najboljšo sobo z dostopom na strešno teraso. Glavna industrija tukaj je ribolov, turizem, sol. Vsak dan je na tržnici na voljo svež ulov, od raznoraznih rib, do škampov, kalamarov in jastogov. Tako so večeri kulinarično obarvani, saj si kuhava sama po lastnem okusu. Za dober zaključek dneva pa paše tudi kakšno pivce, ki je tukaj na brezcarinski coni se posebno ugoden in tudi izbira vsega je ogromna.

Ob 30 stopinjah čez dan prija ležanje na plaži in osvežitev v arabskem morju, kjer sva kot edina ˝bela˝ zaradi prevelike pozornosti lokalcev raje polezavala malo stran... ja ljudje so res še vedno pristni , prijazni otočani, ki ti naredijo ta mali otoček se bolj poseben.

Ahmedabad & Veraval

Ahmedabad, kamor prispeva v zgodnjih urah in najprej kar nekaj časa traja preden Matjaž v vsej tisti gneči in vrivanju iz vseh strani pospravi torbe v locker room in ker najprej potrebujeva karte za naprej je potrebno urediti prevoz do najine naslednje destinacije - otoka Diu. Čaka naju celodnevna vožnja do Veravala. In ker na vlaku ni veliko za početi, pride še kako prav MP3. Matjaž je smešen in zabaven, ko prepeva med tem ko žveči smokije. Pokončava tudi poslednjo bio-eco-vegansko-brezglutensko čokoladico. Tako da energije nama ne primanjkuje. V najinem vagonu se zadržuje kar veliko ljudi, ker hodijo polnit svoje telefone in podobno, tako da se srečamo tudi s skupino mladih, ki so z neko večjo skupino hindujskih romarjev na izletu. Strašansko se dolgočasijo in zato je vsem super sproščen pogovor.

Poiščeva ugodno prenočišče, s tem da receptor popusti in se nasmeje šele ko Matjaž pripomni: »Who is your boss?«. Prvi tuš po dnevu in pol in prava postelja. Sledi poizkušanje  ulične prehrane in preizkušanje želodca, ki pa se nad začimbami in pekočo hrano nič ne pritožuje. Kaže da ne bom imela težav, vsaj na začetku ne.  Matjaž pa je prepričan, da je njegov želodec že tako iz aluminija, tako da sploh ne bo problemov.

Mumbai (BOMBAY)

Spet je prisel cas odhoda v to noro drzavo, ki je ne zmanjka in ne zmanjka. Za bolj podrobne opise in občutke sem tokrat prepustil svinčnik Niki, da še ona opiše to neverjetno državo iz svojega vidika. No malo se morm vmešat v text ampak mislim da ji gre zlo dobr tole!?

Zgodilo se je 6. Januarja 2015 okoli poldneva, ko smo se po kavici poslovili in sva krenila na »čeking« prtljage. Čez sva spravila vseh 47kil, ki jih je Matjaž napokal v dve torbi, s tem da sva bila edini izjemi s ta velikima nahrbtnikoma na letalu. Očitno je vse mogoče.

Letela sva preko Istanbula do Mumbaja, kamor sva pristala 7. Januarja okoli sedmih zjutraj na povsem prenovljeno letališče. Dekica + pouštr za na vlak, sponzor Turkish Airlines.

Vse je v marmorju, spodaj nova garažna hiša…no jaz sem bila tako prvič, Matjaž pa se je najprej moral orientirati, da sva našla izhod, kjer sva lahko lovila taksije z nižjo tarifo. No in tako se je začelo pregovarjanje za cene =) Torb z dragoceno robo niso izgubili, tako da sva bila še vedno natovorjena vse do železniške postaje, kjer pospraviva kar vse torbe in nahrbtnika v locker room . Pred nama je tako cel dan za potepanje po mestu. Še vsa omotična zaradi letenja in časovne razlike se najprej okrepčava s čajem na ulici in poslednjim »home made« sendvičem, potem pa je že vroče in poiščeva primeren prostor v senci v parku ter zaspiva na najboljšem ležišču iz kartona. Ko si utrujen je vsaka stvar uporabna, samo da se človek lahko v miru stegne in malo počije. Okoli naju se naberejo domačini in malicajo, seveda pa sta najini beli »trupli« glavna atrakcija. Najino ležišče pustiva za kakšnega srečneža, ki mu bo še prav prišla kartonasta podloga, midva pa se malo bolj živahna odpraviva proti morju, do Gate of India in naokoli po ulicah. Sprehajava se vse do večera, ko sva na železniški ponovno natovorjena in čakava na vlak via Ahmedabad.