Rishikesh

Tja prispeva okoli devete zvečer ter prvo na čaj za premislek. Med tem naju že napadejo rikšarji, ki si od naju obetajo zaslužek. Izbereva hotelček, Swiss Cottage, ki je na hribčku a vseeno blizu mesta. V sredini je vrtiček in restavracija z barom zraven. Vsak večer zakurijo ogenj in vsak je vabljen, da posedi ob mešani družbi popotnikov. Zvečer zna bit še kar sveže. Tukaj srečava veliko več belih turistov iz vsepovsod…Iščejo svoj mir...svoje bistvo, so bolj popotniškega duha ali pa se tukaj prepuščajo spiritualnim tečajem joge…

Po zajtrku greva do mosta Lakshman Jhula. Spodaj teče reka Ganges in izvira ne daleč stran po gorami. Čista, široka, rahlo valovi ...levo in desno med hribi naokoli. Mimo se drenjajo ljudje. Sveti možje čepijo ob stenah in zrejo predse ali v mimoidoče katere prosijo za pomoč in podporo v obliki rupij. Sem ter tja zatrobi motor, katerega zvok se zareže v bobnič vse do možganov. Po celem dnevu takih in drugačnih zvočnih intonacij zna biti zelo najedajoče. Vonjave kadil se pomešajo z vonjem iz ulic, čaj, čapate, masala dosa... Bele oči na temnih licih se vse bolj mešajo s svetlopoltimi jogisti, hipiji, popotniki. Toplo sonce pogreje vse nasmejane, resne in žalostne obraze.. vse se zlije v eno…»om nama šivaja«.

Ob bregu reke Ganges se vsak večer zbira skupina glasbenikov, ki uživa v večeru in ob kakem chillumu. Matjaž ponovno, že tretjič zapovrstjo sreča Denisa iz Makedonije, ki je šel med »babe« svete može. Že tri leta tava po Indiji in vse kaže na to, da bo tam tudi ostal.

Še pod vtisom kitar , bobnov, činel in trobente se vrneva na najin odmaknjen grič, kjer si pripraviva zelenjavni pladenj. Tudi midva kasneje zaideva na dvorišče ob ogenj. Za popoln večer pa še termovka masala čaja in čokoladni piškoti.

Vstaneva dokaj pozno glede na naše slovenske navade in dnevni red. Odpraviva se po levi strani Gange do slapa. Tam naju starejši možakarji ustavijo in preganjajo za vstopnino, kot bi se šlo v samo kraljevsko palačo. Matjaž že v svojem stilu nekaj tuli nazaj v smislu, da bova že plačala ob poti nazaj, »after we see«. Pa kje si lahko še to dovoliš?

Po 20 minutah le prispeva do nič kaj posebnega slapa in temno-zelenega tolmuna, v katerega bi najraje skočila. Je ravno prav vroče. V senci dreves modrujejo mojstri, ki so si pravkar pripravili hitro kosilo z instant nudli. Tisti bolj pogumni pa se razkazujejo v spodnjih hlačah. Očitno se res kopajo tu. Ob poti nazaj srečava starejše gospe, ki bose prenašajo težek tovor, ki ga nosijo na glavah. Zelenje, ki so ga z mačetami nabrale v gozdu in ga odnašajo za krmo v vas. Ob sestopu, na križišču naju že vsi napeti čakajo borci in kažejo na hiško, kjer piše Vstopnina. Že ob tej akciji se smejiva. Spredaj sedita dva resna možakarja, ki sta ravno pravšnja za fotografijo. Matjaž se začne zabavati s stricem za rešetkami, ki nama izda poseben račun z vsemi možnimi podatki. Brez dodatnega ugovarjanja plačava in ustaviva prvi mimoidoči bus. Mr. conductor iz prve postavi vrtoglavo ceno, tako da se samo spogledava in nasmehneva. Ko prosiva za račun naju najprej debelo gleda in  potem natipka že kar dvakrat nižjo ceno. Matjaž nekaj pribija in na koncu naju ima že vrh glave, tako da naju zapeljejo kar zastonj, pa še slikava ga za povrh. Back to the city..malo si ogledujeva nepalske trgovinice, tople kape in rokavice..gamaše so mi prav všeč.

V mestu spodaj odkrijeva najboljši lassi, nikjer ne pijeva več takega. Sprehod po tržnici, kjer nakupiva zalogo sveže zelenjave in sadja za najine zdrave obroke. Zelo smešno se nama zdi, ker nakupiva rep'co za samo 5 centov.

Ta dan je precej mrzlo in ni jasno, vmes se nekajkrat tudi ulije dež. Pravšnji dan za pisanje in malo počitka pred sobo.