Spet je prisel cas odhoda v to noro drzavo, ki je ne zmanjka in ne zmanjka. Za bolj podrobne opise in občutke sem tokrat prepustil svinčnik Niki, da še ona opiše to neverjetno državo iz svojega vidika. No malo se morm vmešat v text ampak mislim da ji gre zlo dobr tole!?
Zgodilo se je 6. Januarja 2015 okoli poldneva, ko smo se po kavici poslovili in sva krenila na »čeking« prtljage. Čez sva spravila vseh 47kil, ki jih je Matjaž napokal v dve torbi, s tem da sva bila edini izjemi s ta velikima nahrbtnikoma na letalu. Očitno je vse mogoče.
Letela sva preko Istanbula do Mumbaja, kamor sva pristala 7. Januarja okoli sedmih zjutraj na povsem prenovljeno letališče. Dekica + pouštr za na vlak, sponzor Turkish Airlines.
Vse je v marmorju, spodaj nova garažna hiša…no jaz sem bila tako prvič, Matjaž pa se je najprej moral orientirati, da sva našla izhod, kjer sva lahko lovila taksije z nižjo tarifo. No in tako se je začelo pregovarjanje za cene =) Torb z dragoceno robo niso izgubili, tako da sva bila še vedno natovorjena vse do železniške postaje, kjer pospraviva kar vse torbe in nahrbtnika v locker room . Pred nama je tako cel dan za potepanje po mestu. Še vsa omotična zaradi letenja in časovne razlike se najprej okrepčava s čajem na ulici in poslednjim »home made« sendvičem, potem pa je že vroče in poiščeva primeren prostor v senci v parku ter zaspiva na najboljšem ležišču iz kartona. Ko si utrujen je vsaka stvar uporabna, samo da se človek lahko v miru stegne in malo počije. Okoli naju se naberejo domačini in malicajo, seveda pa sta najini beli »trupli« glavna atrakcija. Najino ležišče pustiva za kakšnega srečneža, ki mu bo še prav prišla kartonasta podloga, midva pa se malo bolj živahna odpraviva proti morju, do Gate of India in naokoli po ulicah. Sprehajava se vse do večera, ko sva na železniški ponovno natovorjena in čakava na vlak via Ahmedabad.
Ni komentarjev:
Objavite komentar